Jedro

Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.

Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.

Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obtoženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo I K 12761/2010 z dne 5. 3. 2025 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen pet let in sedem mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu od 11.35 ure dne 16. 1. 2025 do 13.00 ure dne 14. 2. 2025 ter čas prestan v priporu med izročitvenim postopkom od 6.45 ure dne 21. 12. 2024 do 11.35 ure dne 16. 1. 2025; po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 17.558,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve premoženjskopravnega zahtevka dalje do plačila, napotilo na pravdo; po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; po prvem odstavku 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračuna.

2.Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. in 4. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obtožnico zavrže, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi, nato pa v skladu s četrtim odstavkom 394. člena ZKP pripor zoper obtoženega odpravi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornik obtoženega v pritožbi kot glavni očitek izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno in nezakonito uporabilo spremembo Kazenskega zakonika (KZ-1) z veljavnostjo od 1. 11. 2008, ki je v 13. člen vnesel spremembo glede veljavnosti Kazenskega Zakona Republike Slovenije za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini proti njenemu državljanu, in sicer sta bila v primerjavi s prejšnjo ureditvijo v 123. členu Kazenskega Zakonika (KZ), opuščena pogoja "zalotitev ali izročitev", kar po pritožnikovem razzlogovanju pomeni, da bi se smel KZ glede na očitan čas izvršitve kaznivega dejanja za obtoženega, ki je Hrvaški državljan in naj bi storil domnevno očitano kaznivo dejanje na območju Republike Hrvaške, uporabiti le, kolikor bi bil obtoženi zaloten v Sloveniji ali njej izročen, vendar pa noben od teh pogojev ni bil izpolnjen, zato je po pritožbenih navedbah sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 2. (ker so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost) in 4. (da je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti) točki 372. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so uveljavljene pritožbene kršitve neutemeljene.

5.Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila zoper obtoženega vložena zahteva za preiskavo na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 18. 6. 2008 za sedaj obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 183. člena KZ, ki ga je obtoženi izvrševal v Republiki Hrvaški, pa tudi zaradi kaznivega dejanja prikazovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ, ki pa naj bi ga obtoženi storil v Republiki Sloveniji, za obe kaznivi dejani pa je bila nato dne 26. 11. 2008 vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna 13. 3. 2009. Tekom postopka je sodišče prve stopnje s sklepom I K 12761/2010 z dne 6. 7. 2016 kazenski postopek zoper obtoženega za kaznivo dejanje prikazovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ iz razloga po 3. točki prvega odstavka 277. člena ZKP ustavilo (absolutno zastaranje kazenskega pregona).

6.V 30. členu ZKP je določeno, da če je kdo storil kazniva dejanja v Republiki Sloveniji (RS) in v tujini, je pristojno sodišče, ki je pristojno za kaznivo dejanje, storjeno v RS. Zoper obdolženca, ki je storil kaznivo dejanje v tujini, pa se lahko pred našim sodiščem vodi kazenski postopek samo po posebnih pogojih, ki so bili po prejšnjem KZ 1 določeni v 124. členu, v sedaj veljavnem KZ-1 2 pa so ti nespremenjeni pogoji določeni v 14. členu (v drugem odstavku je določena omejitev, da za isto kaznivo dejanje ni v celoti izčrpana jurisdikcija tuje države, v tretjem odstavku je kot omejitev določena tako imenovana dvojna kaznivost, v četrtem in petem odstavku pa možnosti odstopa od tega načela). V prvem odstavku 123. člena takrat veljavnega KZ je bilo določeno, da KZ RS velja tudi za tujca, ki stori zunaj RS, proti njej ali proti njenemu državljanu kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju RS ali če se ji izroči (t. i. pasivno personalitetno načelo).

7.Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom, pritrjuje prvostopenjskemu sodišču (točka 3. izpodbijane sodbe), da si je treba razlagati namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS), širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožnik. Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča (opomba 3 in 4 na strani 4 izpodbijane sodbe), da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožnik. Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1. Sicer pa ni mogoče prezreti niti okoliščine, da je sodišče prve stopnje zoper obtoženega s sklepom I K 12761/2010 z dne 15. 10. 2024 odredilo pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP, torej za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi, dne 23. 10. 2024 je bila zoper njega razpisana tiralica po prvem odstavku 548. člena ZKP in istega dne izdan Evropski nalog za prijetje (ENP), na podlagi katerega je bil obtoženi s strani varnostnih organov Hrvaške prijet in nato dne 16. 1. 2025 izročen našim pravosodnim organom, kar je sodišču prve stopnje omogočilo izvedbo predmetnega kazenskega postopka zoper obtoženega. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitvi kazenskega zakona po 2. in 4. točki 372. člena ZKP nista podani, prav tako pa ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena, ki jo pritožnik neutemeljeno uveljavlja v zvezi s kršitvijo 1. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje obtoženemu sodilo po zakonu, ki zanj ne velja.

8.Pritožnik sicer izrecno v pritožbi navaja, da ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa v nadaljevanju pritožbe omenja nekonsistentnost izvedenskih mnenj (prof. dr. C. C. in prof. dr. D. D.), ki jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati in tolerirati kot relevantna pri svoji odločitvi. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da tako nekonkretizirane očitke ne more presojati, saj v pritožbi ne pojasni, v čem in v katerem oziru naj bi bila izvedenska mnenja tako nekonsistentna, da jih prvostopenjsko sodišče pri svoji dokazni oceni ne bi smelo upoštevati. Je pa ugotoviti, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje v točkah 8 - 29 vsa odločilna dejstva, zagovor obtoženega in zbrane dokaze pravilno ocenilo, podalo tehtno, razumljivo in prepričljivo obrazložitev ter utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu storitev očitanega mu kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ dokazana. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanu sklicuje na ustrezne razloge sodišča prve stopnje v navedenih točkah izpodbijane sodbe, s katerimi soglaša.

9.Pritožnik odločbe o izrečeni kazenski sankciji izrecno ne graja, je pa pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tej smeri preizkusilo v skladu z določilom 386. člena ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero izrečene kazni (točke 38 - 40 izpodbijane sodbe). Ob upoštevanju teže in narave kaznivega dejanja ter okoliščin storitve le-tega, predkaznovanosti obtoženega v Republiki Hrvaški, časovnega odmika obravnavanega dejanja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena zaporna kazen v višini pet let in sedem mesecev zapora, povsem pravilna in pravična.

10.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

11.Obtoženec ni uspel s pritožbo, zato bi moral kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, prav tako je odločilo, da potrebni izdatki in nagrade zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti bremenijo proračun, kar je tudi ustrezno obrazložilo (je brez prihodkov, je nezaposlen, se nahaja v priporu, izrečena mu je bila daljša zaporna kazen). Iz enakih razlogov pa je to storilo pritožbeno sodišče, ki je ocenilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obtoženca.

-------------------------------

Uradni list RS št.: 55/08 z dne 4. 6. 2008, 66/08 z dne 1. 7. 2008, 39/09 z dne 26. 5. 2009, 91/11 z dne 14. 11. 2011, 50/12 z dne 29. 6. 2012, 6/16 z dne 29. 1. 2016, 54/15 z dne 20. 7. 2015, 38/16 z dne 27. 5. 2016, 27/17 z dne 2. 6. 2017, 23/20 z dne 14. 3. 2020, 91/20 z dne 26. 6. 2020, 95/21 z dne 15. 6. 2021, 186/21 z dne 30. 11. 2021, 16/23 z dne 7. 2. 2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 13, 13/1, 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.