Jedro

Za ugotavljanje, ali je terjatev obstajala nekoč v preteklosti, tožnik nima pravnega interesa.

Iz pritožbe izhajajoče tožnikovo stališče, da je bil prisiljen vztrajati pri zahtevku, da bi se izognil »stroškovni posledici,« je prav tako zmotno. Svoje »stroškovne posledice« bi lahko kar najbolj omilil, če bi takoj, ko je dobil v celoti poplačano terjatev, umaknil tožbo.

Pritožnik sam citira materialnopravno stališče, utrjeno v sodni praksi in pravni teoriji, da v primeru, če tožnik umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, izpolnitev po solidarnem zavezancu v procesnem smislu ne ustvarja učinka iz 158. člena ZPP, kot če bi zahtevek izpolnila stranka, ki mu ugovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil predlog za izvršbo zoper dva solidarna dolžnika (zakonca): A. B. in B. B. A. B. ni pravočasno vložila ugovora, zato je sklep zoper njo postal pravnomočen in celoten znesek, vključno z obrestmi in izvršilnimi stroški, so od nje izterjali 26. 2. 2020. Pravdni postopek se je vodil le zoper B. B. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico, saj je ugotovilo, da je tožnik dobil terjatev v celoti poplačano od solidarne dolžnice.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da se je toženec plačilu upiral, zato je zadeva pristala na pravdi. Pooblaščenec tožnika je večkrat ponudil, da umakne tožbo in da vsaka stranka nosi svoje stroške, na kar pa toženec ni pristal. Tožnik je pravdo zoper toženca nadaljeval, da se izogne stroškovni posledici. Treba je izpeljati celoten postopek, da se ugotovi, da je terjatev utemeljena po temelju in po višini in da sta zakonca B. v solidarni zavezi.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožnik celotno terjatev dobil poplačano od enega od solidarnih dolžnikov. Njegova terjatev torej ne obstoji več (ker je izpolnjena, poravnana), zato je edini pravilni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik od toženca ne more terjati ničesar več. Pravdni postopek je namenjen varstvu civilnopravnih pravic in koristi strank, sodišče pa sodi po stanju na dan zadnje glavne obravnave (primerjaj 311. člen Zakona o pravdnem postopku1). Če v tem času zahtevka ni več, ni potrebe po sodnem varstvu, zato so pravno zgrešene pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izpeljati celoten dokazni postopek, da se ugotovi, da je terjatev utemeljena po temelju in po višini in da sta zakonca B. v solidarni zavezi. Za ugotavljanje, ali je terjatev obstajala nekoč v preteklosti, tožnik nima pravnega interesa.2

6. Iz pritožbe izhajajoče tožnikovo stališče, da je bil prisiljen vztrajati pri zahtevku, da bi se izognil »stroškovni posledici,« je prav tako zmotno. Svoje »stroškovne posledice« bi lahko kar najbolj omilil, če bi takoj, ko je dobil v celoti poplačano terjatev, umaknil tožbo, česar pa ni storil. Pritožnik obširno navaja, da je tožencu ponudil, da umakne tožbo, če slednji soglaša, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Strinjati se je, da bi bilo od toženca korektno, gentlemansko, ko bi tako ponudbo sprejel, vendar mu obveznosti, da jo sprejme, ne nalaga noben predpis. Zoper očitno nerazumno stališče toženca, ki je želel v tej pravdi dokazati, da ne obstoji terjatev, o kateri je že pravnomočno odločeno, se tožnik ne more uspešno braniti z enako nesmiselnim vztrajanjem pri tožbi, katere predmet (terjatev, sestoječo iz glavnice in obresti) je že v celoti dobil izpolnjen.3

7. Pritožnik sam citira materialnopravno stališče, utrjeno v sodni praksi in pravni teoriji, da v primeru, če tožnik umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, izpolnitev po solidarnem zavezancu v procesnem smislu ne ustvarja učinka iz 158. člena ZPP, kot če bi zahtevek izpolnila stranka, ki mu ugovarja.4 Četudi v tej pravdi ni prišlo do umika tožbe, je stališče posredno uporabljivo, saj daje odgovor na vprašanje, kakšne (in ali sploh kakšne) posledice za odločanje o stroških ima dejstvo, da je zahtevek zoper enega od solidarnih dolžnikov postal neutemeljen iz razloga, ker ga je izpolnil drugi solidarni dolžnik. Sodišče prve stopnje je to stališče pravilno upoštevalo in sprejelo pravilno odločitev, da tožnik ni upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, temveč jih mora on povrniti tožencu.

8. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj sklep VSL I Cp 1104/2021 z dne 8. 9. 2021. 3 V dopolnitvi tožbe z dne 18. 5. 2020, v kateri izrecno navaja, da je terjatev že dobil v celoti poplačano, tožnik kljub temu vztraja, da naj se ugodi zahtevku zoper B. B. tudi v dajatvenem delu (list. št. 65). Ugoditev takemu zahtevku bi pomenila, da bi tožnik dobil terjatev poplačano dvakrat. 4 Primerjaj sklep VSRS II Ips 399/2004 ter odločbe VSL I Cpg 582/2021, I Cp 1105/2021, I Cp 2083/2020, VSC III Cpg 17/2021 in I Cp 442/2020 ter številne druge. Glej tudi N. Betteto, komentar 158. člena ZPP v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV založba, Ljubljana 2006, str. 40 in nasl.