Jedro

Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je v bistvenem oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-180/2015/20 (1312-09) z dne 27. 11. 2017, s katero je ta na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je odločitev tožene stranke pravilna in da tožba ni utemeljena. Opredelilo se je tudi do člankov, ki jih je tožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, in pojasnilo, da ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Prav tako je obrazložilo, da tožnik z novotami, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2018, ni uspel izkazati, da je v kazenskem postopku zaradi svojega političnega prepričanja. Pojasnilo je tudi razloge, zakaj v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je politična osebnost in da je bil deležen različnih obtožb, zaradi katerih se je ustrašil. Zaradi svojega zdravstvenega stanja in postopkov, ki lahko včasih odstopajo od temeljnih načel, je zapustil izvorno državo. V obravnavanem primeru gre za preganjanje iz političnih razlogov, saj se kazenski postopek zoper njega vodi s ciljem, da se ga odstrani iz političnega in novinarskega delovanja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, opravilo pomanjkljivo dokazno oceno in nepravilno ugotovilo, da novi dokazi niso pomembni za odločitev. Prav tako bi moralo opraviti glavno obravnavo in ga zaslišati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo in spremeni izpodbijano sodbo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite pritožniku je Vrhovno sodišče že odločalo. V sklepu I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 je poudarilo, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi _ex nunc_ presoja dejstev in dokazov in pravnih vprašanj. Kadar je to primerno, je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, zato v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Ker članki, na katere se je pritožnik skliceval v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, do izdaje odločbe tožene stranke z dne 27. 11. 2017 niso obstajali, se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na 52. člen ZUS-1 in zavrnilo izvedbo teh dokazov. Sodbo sodišča prve stopnje je tako razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek. Pojasnilo je, da bo lahko v novem postopku odločilo brez glavne obravnave le, če bo presodilo, da navedeni novi dokazi niso pomembni za odločitev.

7. Sodišče prve stopnje se je v novem postopku opredelilo do člankov, ki jih je pritožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, kot tudi do njegovih navedb in dokazov v vlogi z dne 12. 12. 2018 ter presodilo, da niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Ponovno je odločilo brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da je tožena stranka dokazni postopek temeljito izvedla, da dokaz z zaslišanjem tožnika ni bil veljavno podan in da novi dokazi niso pomembni za odločitev.

8. Pritožnik zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi moralo odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Meni, da je dejansko stanje med njim in toženo stranko sporno, da novi dokazi niso nepomembni za odločitev in da bi ga prvostopenjsko sodišče moralo zaslišati.

9. V skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Nadalje je v prvem odstavku 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) določeno, da če upravno sodišče ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, mora izvesti glavno obravnavo.1 Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na navedeno pa lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi v primeru, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Glede na obrazloženo je sodišče načeloma dolžno izvesti predlagane dokaze, razen kadar za zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi.2 Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja v upravnem sporu, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji. Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlogi, zaradi katerih glavne obravnave ni treba izvesti. To pomeni, da je obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave.3

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljena pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati in odločiti po opravljeni glavni obravnavi. Čeprav je dejansko stanje med pritožnikom in toženo stranko sporno, je prvostopenjsko sodišče jasno, prepričljivo in izčrpno obrazložilo razloge, zaradi katerih glavna obravnava ni bila izvedena in s katerimi se Vrhovno sodišče strinja. Pritožnik sicer navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati na glavni obravnavi in da je svoje zaslišanje predlagal v tožbi ter nato še v vlogi z dne 5. 12. 2018. Vendar za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti pomembna izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem, saj ta dokaz v tožbi ni bil veljavno podan.4 Prav tako je pritožnik v svoji vlogi z dne 5. 12. 2018 navedel zgolj, da prosi, če ga sodišče obvesti o datumu ponovne sodne obravnave njegovega primera, in da bi se te obravnave rad udeležil, kar pomeni, da v tej vlogi ni podal konkretnega in substanciranega dokaznega predloga za izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem pritožnika.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo in izčrpno obrazložilo, da nova dejstva in dokazi, ki jih je pritožnik predlagal v pripravljalnih vlogah z dne 25. 2. 20185 in 12. 12. 20186, niso pomembni za odločitev v tej zadevi. Vrhovno sodišče se z navedeno presojo strinja. Sodišče prve stopnje se je namreč z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo do predlaganih navedb in dokaznih predlogov ter pojasnilo, zakaj ne morejo vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. V sklepu I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 je bilo prvostopenjskemu sodišču naloženo, da mora presoditi, ali je pritožnik v dokaznem predlogu natančno in razumljivo opredelil, katera relevantna dejanska trditev naj se s tako predlaganim dokazom ugotovi, in procesno pravilno obrazložiti njegovo morebitno zavrnitev. Temu napotku je po presoji Vrhovnega sodišča tudi sledilo in pravilno odločilo ter obrazložilo razloge, da omenjene navedbe in dokazi niso pomembni za odločitev. Nenazadnje zgolj pavšalna pritožnikova trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo nepomembnost novih dokazov za odločitev, ne zadošča za utemeljitev pritožbenega očitka, da bi prvostopenjsko sodišče moralo izvesti glavno obravnavo in da naj ne bi pravilno ugotovilo, da novi dokazi niso pomembni za odločitev. Vrhovno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je opredelilo do navedb in dokaznih predlogov, ki so bili predlagani v vlogah z dne 25. 2. 2018 in 12. 12. 2018, pritožniku v upravnem sporu tudi zagotovilo _ex nunc_ presojo dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bili v tej zadevi skladno z 59. členom ZUS-1 podani razlogi, zaradi katerih je lahko odločilo na seji, oziroma mu ni bilo treba izvesti glavne obravnave.

12. Kadar sodišče sodi na seji, v skladu s 60. členom ZUS-1 odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. To pomeni, da je dejansko stanje, ki ga je sodišče upoštevalo pri izdaji sodbe, lahko le dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da dejansko stanje predstavljajo le tista dejstva, ki so pravno pomembna, saj so podlaga za uporabo materialnega prava in so torej pomembna za odločitev o utemeljenosti zahtevka, pri čemer je že bilo obrazloženo, da nova dejstva in dokazi, ki jih je pritožnik predlagal v vlogah z dne 25. 2. 2018 in 12. 12. 2018, niso pomembni za odločitev v tej zadevi.

13. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je v bistvenem oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.7 Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

14. Ne glede na navedeno pritožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni izkazal razumnih in utemeljenih razlogov za pomanjkljivost obrazložitve tožene stranke v zvezi z razlogi preganjanja in obstojem resne škode, zaradi česar se sodišču prve stopnje pri presoji ni pojavil dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik se tudi sicer zelo pavšalno in nekonkretizirano ne strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča.8

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in sporna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je bila po presoji Vrhovnega sodišča v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP9 v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki sodišču postavlja formalni okvir za prosto oceno dokazov in ga je treba ločevati od prepričljivosti dokazne ocene, saj gre v tem primeru za izpodbijanje dejanskega stanja. Na mestu, kjer pritožnik izpodbijani sodbi očita pomanjkljivost in spornost dokazne ocene, gre tako z vidika predhodno obrazloženih stališč za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

16. Z izpodbijano sodbo je bila torej potrjena pravilna uporaba merila iz 20. člena ZMZ-1 glede pogojev za priznanje statusa begunca in subsidiarne zaščite. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in da je v Ruski federaciji vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem s strani vahabitov. Prav tako je pojasnilo, da kazenski postopek, v katerem je bil pritožnik preiskovan, ne pomeni preganjanja, da svoje pravice lahko varuje pred sodišči in da dejstvo, da je zoper njega izdana federalna tiralica in da je obtožen kaznivega dejanja neupravičenega prejemanja denarja, ni preganjanje iz političnih razlogov. Tiralica je le posledica dejstva, da kot obdolženec ni dosegljiv organom pregona. Kazenski postopek zoper pritožnika ne pomeni preganjanja iz političnih razlogov, pri čemer pravosodni organi Ruske federacije niso imeli možnosti odločanja o utemeljenosti obtožnice, ker mu ni bila vročena, saj je že pred tem zapustil izvorno državo, pri čemer se mu očita storitev dejanja, ki je kaznivo v vseh državah in ni politične narave. Prav tako je tožena stranka ugotovila, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in v zadostni meri obrazložila, zakaj ni mogoče dvomiti v korektnost ruskega pravosodnega sistema.

17. Vrhovno sodišče se z navedeno presojo strinja, saj se je prvostopenjsko sodišče s prepričljivimi in jasnimi razlogi opredelilo do navedb pritožnika ter ob upoštevanju predloženih dokazov in informacij o izvorni državi. Tudi sicer so po presoji Vrhovnega sodišča pritožbene trditve10 pavšalne in nekonkretizirane, zato ne zadoščajo za utemeljitev pritožbenega očitka, da naj bi bil pritožnik preganjan zaradi svojega političnega prepričanja. Nenazadnje pa celo pritožnik sam navaja, da je Ruska federacija država, kjer je zakonsko zagotovljena vladavina prava, da so zagotovljeni vsi mednarodni predpisani postopki poštenega sojenja, kjer je mogoče zagotoviti temeljna načela kazenskega postopka, in da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v postopku zoper njega ne gre za politični proces, ampak za klasični kazenski postopek. Na podlagi obrazloženega Vrhovno sodišče zaključuje, da so torej navedeni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

18. Pritožnik v svoji pritožbi med drugim tudi zatrjuje, da je zavedajoč se svojega zdravstvenega stanja zapustil izvorno državo. V pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2018 je pritožnik res navedel, da se je bal predati FSB in policiji tudi zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj je doživel drugi srčni infarkt in imel zapleteno aortno operacijo koronarnega obvoda, zato v zaporu ne bi dolgo preživel brez obveznega vsakodnevnega jemanja štirih zdravil. Vendar se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da pritožnik ni predložil konkretnih dokazov, da v ruskih zaporih ne bi bil deležen ustrezne zdravstvene oskrbe, pri čemer ne gre spregledati niti, da ni predložil zdravniških potrdil ali podal dokaznih predlogov v zvezi s tem, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno oziroma da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice. Zgolj posplošeno pritožnikovo zatrjevanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem pa tudi ne zadošča za priznanje statusa osebe, ki ji je priznana mednarodna zaščita.

19. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.

20. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Ker je pritožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito 19. 4. 2016 (to je pred uveljavitvijo ZMZ-1), se skladno s 125. členom ZMZ-1 v obravnavanem primeru za postopek sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena ZMZ. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 21/2016 z dne 1. 2. 2017. 3 Npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 387/2015 z dne 15. 11. 2017. 4 Pritožnik je v tožbi svoje zaslišanje predlagal "po potrebi", kar za takšno zahtevo ne zadostuje. Tako stališče, ki se lahko uporabi tudi v obravnavani zadevi, je Vrhovno sodišče sprejelo npr. v sodbi II Ips 13/2015 z dne 19. 5. 2016, kjer je revident v dokaz svojih trditev predložil pisno izjavo priče in "po potrebi" predlagal njeno zaslišanje. 5 Sodišče prve stopnje se je do člankov, na katere se je skliceval pritožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2018, opredelilo v 12., 13., 14., 15., 16. in 17. točki obrazložitve sodbe. 6 Sodišče prve stopnje se je do navedb in dokazov, ki jih je pritožnik predlagal v vlogi z dne 12. 12. 2018, opredelilo v 18. in 19. točki obrazložitve sodbe. 7 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 128/2018 z dne 29. 8. 2018 in I Up 79/2018 z dne 23. 5. 2018. 8 Neutemeljeno je torej skopo in posplošeno ponavljanje pritožbenih trditev, da je bil zaradi zamenjave na politični funkciji deležen obtožb, da zoper njega poteka kazenski postopek zaradi političnega delovanja ter da gre v njegovem primeru za preganjanje iz političnih razlogov. 9 Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). 10 Iz pritožbenih navedb izhaja, da je pritožnik politična osebnost, da je bil v paketu zamenjav določenih ožjih sodelavcev deležen različnih obtožb, da se te nanašajo na nemirno področje, kjer so prisotna velika nasprotja, da se kazenski postopek zoper njega vodi zaradi njegovega političnega delovanja oziroma s ciljem, da se ga odstrani iz političnega in novinarskega delovanja, ter da je zapustil izvorno državo, ker se je zavedal, da takšni postopki lahko včasih odstopajo od temeljnih načel.