Jedro

Ker je prvo sodišče ugotovilo, da ni šlo za dobavo toplotne energije za potrebe gospodinjstva, zastaralni rok iz 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ ni bil upošteven, ampak velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 2004/987 z dne 28. 12. 2004 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepa, poleg tega pa je tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 25,47 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je odločilo o gospodarskem sporu, za katerega ni bilo stvarno pristojno. Prvo sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je upoštevalo navedbe tožnice na naroku 08. 10. 2007, ko je dopolnila dejanske trditve glede višine vtoževanih računov. Dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se ne upoštevajo, zato gre v tem delu za nedovoljena dejanja tožeče stranke. Toženec je na tem naroku opozoril na spor majhne vrednosti in s tem v zvezi prekluzijo tožnice v skladu z 286.b členom ZPP. Tožnica ni dokazala dobave toplotne energije fizično v lokal toženca. Za svoje trditve ni predložila dokazov, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da obstaja terjatev tožnice. Ustne pogodbe tožnica ni dokazala. Bistvena kršitev določb postopka je tudi v tem, ko je prvo sodišče oprlo odločitev na soglasje h graditvi in priključitvi na vročevodno omrežje iz leta 1996. To soglasje se je nanašalo le na eno leto. Po navedenem obdobju pravdni stranki nista bili v poslovnem odnosu. S potekom soglasja je bilo poslovno razmerje zaključeno. Isti razlogi veljajo tudi za predlog za zmanjšanje priključne moči, ki se nanaša na leto 1992, ne pa na sporno obdobje. Projekt F. P. je bil izveden in predložen v letu 1992, spor glede dobavljene toplotne energije pa se nanaša na obdobje 10 let pozneje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj napačno povzema in uporablja 2. člen Pogojev za dobavo in odjem toplote (v nadaljevanju: Pogoji). Materialno pravo je napačno uporabljeno tudi v delu, kjer tožnica navaja delež, po katerem je tožencu obračunala toplotno energijo. Tožnica ni predložila delilnika, ki bi ga morali odjemalci skupnega odjemnega mesta predložiti dobavitelju. Spremembo delilnika bi bilo mogoče narediti le s pisnim soglasjem vseh odjemalcev. Če odjemalci niso predložili delilnika oziroma ga niso sprejeli, bi morala tožnica obračunati dobave toplotne energije po enakih deležih. Ker tožnica v tem pogledu ni podala ustreznih trditev, bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek zaradi nepopolne trditvene podlage. Tožnica tudi ni izkazala ključev za sporno obdobje, po katerih se je obračunavala toplotna energija. Število lokalov in priključna moč posameznih grelnih teles sta se spreminjala. Pravno relevantno dejstvo je, da je toženec za sporno obdobje zatrjeval, da toplotne energije ni prejemal. S tem v zvezi bi se moralo prvo sodišče omejiti samo na obdobje vtoževanih računov, ne pa na drugo obdobje. Napačen je zaključek, da je tožnica v delilniku stroškov določila delež toženca glede na delež, ki ga njegova priključna moč predstavlja napram celotni priključni moči. Tožnica ni zatrjevala, da se celotna priključna moč nanaša na vtoževano obdobje. Nanj se ne nanašajo tudi listine v spisu. Ker ni delilnika, bi morala tožnica zaračunati toplotno energijo odjemalcem po enakih deležih, vendar ustreznih trditev v tem pogledu ni, zato je tožbeni zahtevek nesklepčen. Toženec je ugovarjal, da priključna moč 12100 W ni pravilna in s tem v zvezi predlagal izvedenca. Ker ta priključna moč ni pravilna, ni pravilen tudi delež 12,83 %. Zaključek sodišča v tem pogledu je protispisen. Enako velja za zaključek, da toženec ni substanciral ugovora po višini. Neutemeljeno je bil zavrnjen tudi ugovor zastaranja. Ker je sodišče sklenilo, da ne gre za gospodarski spor, je očitno, da bi se moral upoštevati zastaralni rok za gospodinjski odjem. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj toženec računov ni prejel pred vročitvijo sklepa o izvršbi. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku v sporu majhne vrednosti se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zato s pritožbo ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Očitana bistvena kršitev določb postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvo sodišče je izdalo sklep z dne 08. 10. 2009, da ni stvarno pristojno (in da bo zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani). Zoper ta sklep se je pritožila tožnica, njeni pritožbi pa je pritožbeno sodišče s sklepom II Cp 3838/2009 z dne 09. 12. 2009 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (ker je ugotovilo, da ne gre za gospodarski spor). O vprašanju stvarne pristojnosti je bilo torej že odločeno, navedeni sklep pritožbenega sodišča pa veže tako pravdni stranki kot sodišče prve stopnje.

Prvo sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve po 6. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Procesna dejanja pravdnih strank v sporu majhne vrednosti, opravljena izven okvirov 450. in 452. člena ZPP, ne predstavljajo nedovoljenih razpolaganj strank iz 6. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se ta nanaša le na razpolaganja iz 3. odstavka 3. člena ZPP, kamor zatrjevano dejanje tožnice ne spada.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnica v obravnavanem obdobju dobavljala toplotno energijo do skupne toplotne postaje (v skladu s 30. členom Pogojev), in sicer do merilnega mesta, ki služi več odjemalcem, pri čemer se lahko toplotna energija tožencu odmerja le na ta način (z razdelitvijo stroškov po določenem ključu), ker toženčev lokal nima vgrajene posebne merilne naprave. Glede na to sploh ni bilo aktualno vprašanje dobave toplotne energije fizično v toženčev lokal s strani tožeče stranke. Prvo sodišče ni ugotavljalo obstoja ustne pogodbe, ampak je ugotovilo, da je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama nastalo z dnem (začetka) dobave toplote, na podlagi samega predpisa (17. člena Pogojev), na kar se je tožnica tudi sklicevala.

Toženec zmotno tolmači vsebino izdanega soglasja h graditvi in priključitvi na vročevodno omrežje iz leta 1996 (z veljavnostjo eno leto po 5. točki tega soglasja). Časovna veljavnost soglasja se je namreč nanašala na rok izvedbe priključka toplotnih naprav na vročevodno omrežje, ne pa na čas dobave toplotne energije za toženčev lokal. Soglasje ni vplivalo na obstoj pogodbenega razmerja po 2. odstavku 17. člena Pogojev, ki je obstajalo že na podlagi dejstva, da se je toplotna energija dobavljala. V tem pogledu nima nobenega pomena niti predlog za zmanjšanje priključne moči iz leta 1992. Kakšno bistveno kršitev postopka naj bi prvo sodišče storilo z ugotovitvijo, da toženec ne bi dostavil tožnici projekta F. P., če od nje ne bi prejemal toplotne energije, toženec ne pojasni, zato na ta očitek ni mogoče obrazloženo odgovoriti. Pri tem je šlo zgolj za enega od argumentov izpodbijane sodbe za ugotovitev, da je toženec prejemal toplotno energijo za svoj lokal (tudi) pred obravnavanim spornim obdobjem. S trditvijo, da tožnica ni dokazala, da bi v spornem obdobju tožencu dobavljala toplotno energijo oziroma, da toženec ni prejemal toplotne energije, toženec meri na pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je tožnica v spornem obdobju dobavljala toplotno energijo tudi za toženčev lokal. Na 2. člen Pogojev se prvo sodišče sklicuje predvsem pri utemeljevanju pasivne legitimacije toženca in v tem pomenu navedeno določbo tudi pravilno razlaga. Izpuščeni del teksta 2. člena Pogojev („in ji dobavitelj dobavlja toploto“) v tem oziru ni pomemben, saj se nanaša le na definicijo pojma odjemalec po teh pogojih (da je to tisti, ki mu toploto kot dobavitelj dobavlja tožnica).

Tožnica je trdila, da je tožencu obračunavala toplotno energijo glede na priključno moč njegovega lokala 12100 W in priključno moč skupne toplotne postaje 94340 W, to je v deležu 12,83 %. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil takšen obračun dobave toplotne energije pravilen, v skladu z določili Pogojev, kar je tudi obrazložilo (predvsem v skladu s 4. odstavkom 20. člena Pogojev – obračun po podatkih delilnika, ki ga ima tožnica na voljo), med drugim tudi, da je toženec na tak delilnik pristal (sam je izposloval, da mu je v zvezi z obračunavanjem toplotne energije tožnica znižala priključno moč na 12100 W). S trditvami, da tožnica ni predložila delilnika in da delilnika ni bilo (kakor tudi ostale trditve v zvezi z obstojem delilnika) toženec uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženec ni trdil, da bi bil opisani ključ obračunavanja dobavljene toplotne energije spremenjen oziroma da bi zahteval spremembo priključne moči za svoj lokal. V tem pogledu uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Enako velja glede ugotovljenega toženčevega deleža 12,83 %, saj je prvo sodišče ugotovilo, da toženec v zvezi z domnevno nižjo priključno močjo svojega lokala od 12100 W ni ravnal v skladu s 6. členom Pogojev, in glede na to pravilno zaključilo, da izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna.

Toženec ni substanciral ugovora vtoževanim računom po višini (razen glede obrazložene priključne moči), zato očitana bistvena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) ni podana.

Ugovor zastaranja ni bil utemeljen. Ker je prvo sodišče ugotovilo, da ni šlo za dobavo toplotne energije za potrebe gospodinjstva, zastaralni rok iz 1. točke 1. odstavka 355. člena OZ ni bil upošteven, ampak velja splošni petletni zastaralni rok.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec (redno) prejemal vtoževane račune po njihovi izstavitvi, zato je pravilno odločilo, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva njihove zapadlosti dalje. Ker je prvo sodišče pravilno odločilo o glavni stvari, je pravilna tudi stroškovna odločitev (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).