Jedro

Odločitev, po kateri ni bila sprejeta tožnikova teza, da bi njegov delež na skupnem premoženju bil večji od toženkinega, je pravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca. Pri tem je ugotovilo, da sta deleža pravnih strank na skupnem premoženju enaka. Tožbeni zahtevek, po katerem naj bi v skupno premoženje spadalo tudi 3-sobno stanovanje v Kopru ter na tujem zemljišču postavljeni svinjski hlev, je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka, uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter odločitev v skladu s tožbenim predlogom. Vztraja pri tem, da tudi 3-sobno stanovanje v Kopru spada v skupno premoženje in pri tem, da je tožnikov delež na vsem skupnem premoženju tolikšen, da dosega 2/3, tožničin delež pa le 1/3. Meni, da so njegovi zaslužki bili le pavšalno ocenjeni, toženka pa je pri njem kot nosilcu obrti bila le fiktivno zaposlena. Izvedenec finančne stroke bi mogel ugotoviti pravilno razmerje zaslužkov pravdnih strank. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje v tej smeri nista obrazloženi, zaradi česar je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni prav, da se ne upošteva, da je tožnik vlagal v adaptacijo stanovanja v Kopru. Vztraja tudi pri tem, da je vsaj del kupnine za stanovanje toženka vzela iz skupnih prihrankov. Do leta 1996 sta pravdni stranki še vedno živeli v ekonomski skupnosti.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je v reviziji obrazložen z nestrinjanjem s sprejeto dokazno oceno. Ko namreč revizija navedeno procesno kršitev postavlja v okvir očitka pomanjkljivosti razlogov, nekritičnosti do dejanskih ugotovitev, kontradiktornosti in pomanjkljivosti obrazložitve, v nadaljevanju polemizira z oceno, po kateri sta sodišči nižjih stopenj poklonili vero toženki in glede premoženjskih sposobnosti pravdnih strank presodili zbrano dokumentacijo.

Oporekanje dejanskim ugotovitvam in dokazni oceni brez konkretne navedbe nasprotij med sodbenimi razlogi in ugotovljenimi dejstvi pa pomeni poseganje v dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno (3. odstavek 370. člena ZPP). V ta okvir spada tudi ponujanje dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca finančne stroke, ki naj bi opredelil premoženjske sposobnosti strank v času trajanja ekonomske in zakonske skupnosti, kolikor pri tem ne gre že za navajanje novih dejstev in dokazov na revizijski stopnji - to pa nasprotuje določbi 372. člena ZPP.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob zanesljivi ugotovitvi, da v času, ko je toženka po določbah stanovanjskega zakona odkupila stanovanje v ... (16.12.1991), pravdni stranki nista več živeli v zakonski in ekonomski skupnosti, (čeprav je bila zakonska zveza formalno razvezana 27.3.1992) je bil odločilen odgovor na vprašanje, iz kakšnih virov je toženka pridobila denar za nakup. Če bi stanovanje kupila iz prihrankov, ki so se nabrali med trajanjem zakonske in ekonomske skupnosti, bi bilo mogoče reviziji, ki prikazuje, da stanovanje spada v sklop skupnega premoženja, pritrditi. Vendar pa je tudi zanesljivo ugotovljeno, da je toženka stanovanje odkupila s posojili, najetimi po razpadu ekonomske skupnosti, ki so glede vračanja bremenila le njo. V tem obsegu skuša revizija prikazati, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama trajala do leta 1996 in da je stanovanje bilo kupljeno iz skupnih prihrankov. Navedeni trditvi nista samo v nasprotju z zanesljivimi in obrazloženimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, temveč tudi z lastnimi tožnikovimi izjavami, danimi med postopkom na prvi stopnji. Gre torej za navajanje novih dejstev, ki ga zadenejo procesne posledice iz določbe 372. člena ZPP. Tako so med skupno premoženje z utemeljitvijo uvrščene le razne premičnine in oprema v stanovanju, poleg tega pa tudi dve garaži. Glede hleva, postavljenega na tujem zemljišču, revident ni navedel ničesar, materialnopravni preizkus po določbi 371. člena ZPP pa je potrdil pravilnost izpodbijane odločitve.

Po določbi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Razlaga navedene določbe napotuje na pravilno ugotovitev v izpodbijani sodbi, da velja zakonska domneva, da sta deleža pravnih strank na skupnem premoženju enaka in da toženki torej tega ni treba dokazovati. Tožnik bi torej moral dokazati, da je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji od zakonske domneve. Dejanske ugotovitve pa toženca pri tem ne podpirajo. Uporaba določbe 2. odstavka 59. člena citiranega zakona namreč napotuje ne samo na ugotavljanje dohodka vsakega zakonca, temveč tudi na druge okoliščine: med drugim varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Dohodki pravdnih strank so bili ugotavljani z zaslišanjem stank in dokumentacijo o pridobivanju denarnih sredstev med trajanjem zakonske in ekonomske skupnosti. Ugotovljeno je bilo, da so bili v nekaterih obdobjih toženkini dohodki celo večji od tožnikovih, čeprav je bil nosilec obrti. Toženkin prispevek glede varstva in vzgoje otrok ter dela v gospodinjstvu je nesporno večji od tožnikovega. Odločitev, po kateri ni bila sprejeta tožnikova teza, da bi njegov delež na skupnem premoženju bil večji od toženkinega, je torej pravno pravilna.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.

Tožnik je v revizijo podal tudi predlog na oprostitev plačila sodnih taks. Revizijsko sodišče za odločanje o tem predlogu ni pristojno, zaradi česar bo o njem moralo odločiti sodišče prve stopnje.