Jedro

Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, ki sta otrokovo željo spoštovali (tudi) pri ureditvi stikov s tožencem. Ker si otrok teh stikov še ne želi, oziroma jih odklanja, je pravilna ocena, da stiki zaenkrat ne morejo biti prepogosti ter da se morajo izvrševati na način, da se bo otrok v prvi vrsti počutil varno in bolj sproščeno (otroka je namreč strah srečanj z očetom).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je mladoletnega sina pravdnih strank K. T. zaupalo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici, toženca pa zavezalo, da mora zanj od 1.7.2003 dalje plačevati preživnino po 30.000 SIT mesečno. Uredilo je tudi stike med otrokom in tožencem in sicer tako, da se ti izvršujejo pod nadzorom strokovne osebe enkrat mesečno, vsako zadnjo sredo v mesecu med 14.30. in 16.30. uro. Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbam pravdnih strank le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (le) v delu, s katerim je tožencu naloženo plačevanje preživnine za čas od 1.7.2003 do 15.12.2004, ter v odločbi o stroških postopka. Sicer je pritožbi zavrnilo in v odločbi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo ter o stikih med njim in tožencem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožb je utemeljilo s stališčem, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo otrokovo željo, da želi živeti pri tožnici, ter da je za omejitev stikov med otrokom in tožencem bistvenega pomena občutek varnosti otroka in postopnost vzpostavljanja zaupanja med njim in tožencem.

Toženec je vložil revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila njegova pritožba zavrnjena. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je njegova pritožba zavrnjena glede plačevanja preživnine za čas od 16.12.2004, hkrati pa je (v drugem odstavku izreka) navedeno, da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, s katerim je tožencu naloženo plačevanje preživnine od 1.7.2003 do 15.12.2003. Iz razlogov sodbe nato izhaja, da je njegova pritožba utemeljena glede plačevanja preživnine za čas od 1.7.2003 do 15.12.2004 ter da je zato odločitev o preživnini za to obdobje pritožbeno sodišče razveljavilo. Gre sicer za očitno pisno napako (zaradi česar je toženec tudi podal predlog za popravek), iz previdnosti pa vlaga revizijo tudi iz tega razloga.

Pri odločanju o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo bi moralo sodišče upoštevati določbe 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/2004 - UPB1 - v nadaljevanju ZZZDR). Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali pomen osebnostnih značilnosti tožnice in se ukvarjali le z osebnostnimi lastnostmi toženca. Odločitev o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo temelji na njegovi izjavi, ki jo je podal pred sodiščem. Vendar je izvedenka klinične psihologije M. G. predlagala dodelitev otroka v vzgojo in varstvo tožencu. Jasno je ugotovila, da je toženec sposoben primerno poskrbeti za svojega otroka, otrokova izjava, da želi živeti pri tožnici, pa je posledica dejstva, da so od 16.12.2004 tožencu onemogočeni stiki z otrokom. Pri odločanju o tem, komu zaupati otroka v vzgojo in varstvo, bi moralo sodišče upoštevati predvsem mnenje te izvedenke.

Pri urejanju stikov je pomembna ugotovitev, da otrok toženca ne odklanja kot očeta. Omejitev stikov je zato neprimerna zlasti, ker naj bi to narekovala otrokova korist oziroma njegov občutek varnosti in njegovo psihično stanje, česar pa ni nihče ugotavljal. Omejitev stikov je dopustna le, če so podani pogoji iz petega odstavka 106. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšno psihično obremenitev bi za otroka predstavljali stiki z očetom. Ker se izvajajo na Centru za socialno delo pod nadzorstvom strokovno usposobljenih oseb, bi morali biti bistveno pogostejši. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V izreku sodbe in sklepa pritožbenega sodišča je res prišlo do napake, na katero opozarja revizija. Sodišče je namreč zapisalo, da je razveljavljena odločitev o preživnini od 1.7.2003 do 15.12.2003 in ne od 1.7.2003 do 15.12.2004, kot je navedeno v obrazložitvi (in kot izhaja tudi iz prvega odstavka izreka izpodbijane sodbe). Vendar ne gre za vsebinsko napako (t.j. za napako pri sojenju), pač pa za redakcijski, povsem tehnični spodrsljaj (kar ugotavlja tudi revident, ki je že prej vložil predlog za popravo sodbe), ki ga je pritožbeno sodišče s sklepom z dne 22.11.2005 v skladu z določbami 328. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) tudi odpravilo. Očitana kršitev postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tako ni podana.

Ker tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je brez pomena revizijsko oporekanje odločilni ugotovitvi, da je otrokova želja (ki jo je večkrat in brez izrecnega vprašanja izrazil v pogovoru s sodnikom) živeti pri tožnici, jasna in iskrena. Pomembna je tudi nadaljnja ugotovitev, da otrok v tem trenutku odklanja nekatera ravnanja oziroma vedenjske navade toženca, ki jih opisuje v obiskovanju gostiln, pretirani nervozi in vpitju ter predvsem v prisiljevanju v določena mnenja. Sodišče prve stopnje je (tudi zato) ugotovilo, da je otrok ob pogovoru reagiral nadpovprečno zrelo ter da je sposoben dojeti in razumeti pomen svoje odločitve ter izjave o njej. Željo je torej sposoben izraziti, njegova želja pa je upoštevana tako na podlagi drugega odstavka 78. člena in tretjega odstavka 105. člena ZZZDR, kot tudi na podlagi 12. člena Konvencije o pravicah otroka (Zakon o ratifikaciji Konvencije OZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/90). Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da otrokova želja ni v nasprotju z njegovimi (objektivnimi) koristmi, je odločitev, ki je v skladu z otrokovo željo, materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki sta otrokovo željo spoštovali tudi pri ureditvi stikov s tožencem. Ker si otrok teh stikov še ne želi, oziroma jih odklanja, je pravilna ocena, da stiki zaenkrat ne morejo biti prepogosti ter da se morajo izvrševati na način, da se bo otrok v prvi vrsti počutil varno in bolj sproščeno (otroka je namreč strah srečanj z očetom). Revizijski očitek, "da nihče ni ugotavljal, kakšno psihično obremenitev naj bi predstavljali toženčevi stiki z njegovim sinom", zato ni utemeljen. Prav tako ne revidentovo stališče, da bi morali biti stiki pogostejši. Tudi pri urejanju stikov terja pravilna uporaba materialnega prava takšen pristop, ki upošteva tako subjektivne (otrokove želje) kot objektivne (koristi otrok) dejavnike. Glede na to, da si otrok stikov s tožencem še ne želi ter da bi (zaradi strahu pred očetom) izvrševanje teh stikov za otroka lahko pomenilo psihično obremenitev, je pravilna odločitev, da se stiki izvajajo enkrat mesečno pod nadzorom strokovne osebe v prostorih Centra za socialno delo.

Ker je tako pravilno uporabljeno materialno pravo in ker ni podana očitana kršitev določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).