Jedro

Toženec ni uspel dokazati, da bi bil lastnik stanovanja oziroma da bi imel kakšno drugo pravno podlago za uporabo stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna uporaba določbe 111. člena SZ-1, ki določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in lahko lastnik zahteva izpraznitev stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora izprazniti stanovanjsko enoto, ki jo zaseda v stanovanjskem objektu S. ter jo prosto vseh oseb in stvari izročiti zemljiškoknjižnima lastnikoma nepremičnine, v roku 30 dni. Tožencu je naložilo, da mora tožnikoma naložiti pravdne stroške v znesku 126,00 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, pod izvršbo.

2. Proti navedeni sodbi se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da je v letu 2007 kupil stanovanje na naslovu S. od podjetja A. d. o. o., sedaj v stečaju. Podjetje - prodajalec je šlo kasneje v stečaj. Ker je bila terjatev upnikov zavarovana z vpisanimi pravicami v zemljiško knjigo, pritožnik svoje lastninske pravice dejansko ni zmogel vpisati v zemljiško knjigo in se je stavba prodajala na dražbi. Vse stranke tega postopka so na tem naslovu bivale že prej, zato so po stečaju prodajalca začele iskati rešitve, na kakšen način obdržati "svoja" stanovanja. Sklad O. je bil pripravljen nepremičnino prodati kot celoto, kar je pomenilo, da tožnika ne bi mogla kupiti vsak svoje stanovanjske enote. Sodelovanje pritožnika in tožnikov je bilo torej razumljivo in za dosego zasledovanega cilja potrebno. Pritožnik je aktivno sodeloval pri preprečevanju, da bi se njihova stanovanja prodajala tretjim, miniral je javne dražbe, se dogovarjal z upniki, spremljal razpise javnih dražb, prepričeval potencialne kupce, naj se dražbe ne udeležijo in podobno. Vsa takšna ravnanja je izvajal od leta 2007 pa do dne, ko je bila s Skaldom O. sklenjena prodajna pogodba, torej več kot deset let. Zaradi takšnega početja je bil pritožnik tudi kaznovan. Sodišču je predlagal, da lahko predloži potrebna dokazila, ki bodo to dokazala, sodišče pa tako ponujenih dokazov ni sprejelo in jih ni izvedlo. Pri vnovičnem nakupu pritožnik res ni sodeloval s finančnimi vložki, vendar pa je sodeloval na drugačen, zgoraj opisan način. Tožnika sta bila z načinom sodelovanja pritožnika seznanjena in sta s tem soglašala. Dogovor med prvim tožnikom in pritožnikom je bil, da prvi tožnik, ki je bil takrat kreditno sposoben, objekt kot celoto kupi. Nadalje je bilo še dogovorjeno, da se bodo nezasedene stanovanjske enote prodale, s čimer pa se bo poplačal kredit prvega tožnika. Dogovor je bil tudi, da bo preostali morebitni kredit, ki bi prvemu tožnik ostal po poplačilu, predmet nadaljnjega dogovora med njim in pritožnikom. S tem bi bili de facto vsi v dejanskem položaju, kot bi morali biti, če prvotni prodajalec ne bi šel v stečaj. Na temelju takšnega medsebojnega sodelovanja je bilo dogovorjeno, da pritožnik lahko ostane v stanovanjski enoti, ki jo je zasedal, in to ne do preklica, ampak do tedaj, ko bo imel možnost stanovanjsko enoto kupiti. Čeprav je sodišče ugotovilo, da njegove navedbe glede aktivnega sodelovanja držijo, je zaključilo, da ni razvidno na kakšni podlagi bi se lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik stanovanja. Zavrnilo je tudi možnost, da bi lahko na podlagi obligacijske pravice bival v stanovanju. Očitno je sodišče štelo, da pritožnik svojo pravico do bivanja utemeljuje na temelju lastninske pravice oziroma zgolj na podlagi sodelovanja pri končni izvedbi nakupa nepremičnine. Ne gre spregledati, da je pritožnik pri preprečevanju prodaje nepremičnine aktivno sodeloval več kot deset let, s tem blatil svoje ime in čast ter se izpostavljal kaznim državnim organom, hkrati pa tudi nudil moralno podporo ostalim, ki so bili s stečajnim prodajalcem zavedeni. Čemu bi vendarle tožnik od leta 2007 izvajal vse navedene aktivnosti, vedoč, da ni imel sredstev za ponovni nakup stanovanja. Pritožnik je zaupal in verjel v medsebojni dogovor in ni imel razloga, da mu ne bi. Sodišče ni presodilo, ali je pritožnik dobivanja upravičenja na temelju obligacijske pravice, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj gre za odločilno dejstvo. Pritožnik vztraja pri tem, da je stanovanjska enota, ki jo zaseda, označena z identifikacijsko oznako 6 in ne 8. Posledično pritožnik tudi ni pasivno procesno legitimiran, drugi tožnik pa ne aktivno procesno legitimiran. prišlo je do spremembe tožbe in ne le poprave posameznih navedb. Spremenjeni tožbi je nasprotoval, poleg tega tudi ni smotrna. Postopek je bil dne 4. 9. 2018 v zaključni fazi, sprememba tožbe pa temelji na povsem drugi dejanski podlagi. Poleg tega tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi ne ustreza načelu stroge formalne legalitete, ki se zahteva pred izvršilnim sodiščem. Izrek ni jasen, saj ni jasno, ali tožnika ciljata na stanovanjski objekt št. 6 ali 8 in to breme prenašata na izvršilno sodišče. 3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati, da bi bil lastnik oziroma, da bi imel kakšno drugo pravno podlago za uporabo spornega stanovanja, ki bi preprečevala njegovo izpraznitev. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilno uporabilo določbo 111. člena SZ-1, ki določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito in lahko lastnik zahteva izpraznitev stanovanja.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presodilo, ali je pritožnik do bivanja v spornem stanovanju upravičen na podlagi obligacijske pravice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je štelo, da toženec zatrjevanega dogovora, na katerega se sklicuje tudi v pritožbi, ni dokazal. Toženec je trdil, da je prispeval sredstva k nakupu stanovanj(a)1 in sta mu zato tožnika dovolila bivanje v spornem stanovanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da toženec pri nakupu objekta na dražbi finančno ni bil udeležen in tega pritožnik ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se strinja z nadaljnjo oceno sodišča prve stopnje, da toženec tudi ni dokazal, da bi mu tožnika dovolila bivanje v spornem stanovanju. Ob tem, da sta tožnika to zanikala in trdila, da sta tožencu ponudila kvečjemu najem ali odkup stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ga toženec ni uspel dokazati. Toženec še sam ni potrdil edine navedbe, s katero je utemeljeval podlago za uporabo stanovanja. Zaslišan je namreč povedal, da sredstev za nakup ni prispeval, da pa je s prvim tožnikom sodeloval pri „miniranju licitacij“ in s tem omogočil, da je bila predmet prodaje hiša v celoti, kar je bil interes tako tožnikov kot toženca.

7. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje štelo, da je pritožnik utemeljeval svojo pravico do bivanja le2 na podlagi sodelovanja pri končnem nakupu nepremičnine. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje dogovora, ki naj bi temeljil na toženčevem angažmaju pri „miniranju licitacij“o katerem je tožnik (brez ustrezne trditvene podlage) le izpovedal, ni štelo za dokazanega.

8. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je šele iz pritožbenih navedb (kar je prepozno) dokončno mogoče razbrati, da toženec meni, da je upravičen do bivanja v stanovanju, ker je pomagal preprečevati, da bi bila stanovanja, ki so jih želeli kupiti tožnika in toženec, prodana tretjim osebam („miniral“ je javne dražbe, pogovarjal se je z upniki, prepričeval potencialne kupce, naj se dražbe ne udeležijo ipd. in s tem sodeloval pri vnovičnem nakupu stanovanj), v zameno pa naj bi mu tožnika dovolila bivanje v spornem stanovanju.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek ni določen oziroma določljiv. V vlogi z dne 4. 9. 2018 sta tožnika natančno opredelila stanovanje, ki ga mora toženec izprazniti. Sporno je namreč bilo, ali toženec zaseda posamezni del št. 8 (ID posameznega dela X-000-0), kot sta trdila tožnika, ali posamezni del št. 6, kot je trdil toženec in se skliceval na evidenco registra stalnega prebivalstva (priloga A2), iz katere izhaja, da zaseda stanovanje št. 6. Sodišče prve stopnje se je na podlagi ostale listinske dokumentacije (katastrski podatki v odločbi GURS, elaborat za vpis podatkov v kataster stavb in načrt stavbe in delov stavbe) prepričalo, da gre za posamezni del št. 8. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnika v vlogi z dne 4. 9. 2018 tožbeni zahtevek z natančnim opisom lege stanovanja le konkretizirala in da ni šlo za spremembo tožbe.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Stanovanje, ki ga zaseda toženec, se nahaja v objektu na naslovu S., ki sta ga tožnika kupila na dražbi (razen enega stanovanja). 2 Čeprav za to ne bi bilo nobene ovire, saj je toženec zatrjeval le to (list. št. 34).