Jedro

Odločba o dodelitvi stanovanja toženki, ki jo je 5.6.1991 izdala Komanda garnizona Ljubljana kot organ JLA je zakonita in je toženka lahko postala imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju. V nasprotju z ustavnim zakonom RS in zaradi tega nično pa je vsako razpolaganje s stanovanji stanovanjskega sklada s strani JLA po 25.6.1991. Pravica upravljanja s stanovanjskim fondom bivše JLA je prešla na Republiko Slovenijo z uveljavitvijo ustavnega zakona 25.6.1991. Toženka torej spornega stanovanja ne zaseda brez pravnega naslova.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna izprazniti garsonjero v Ljubljani in jo izpraznjeno oseb in stvari izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 52.820,00 SIT njenih pravdnih stroškov.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ali pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje ter toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev sodišča, da so lahko tudi tretje osebe podpisovale sklepe o dodelitvi stanovanj. Sodišče ni navedlo, zakaj verjame ravno pričama P.in V. glede podpisovanja stanovanjskih odločb po tretjih osebah, zavrača pa izpovedi prič I. in M., ki sta opravljala funkcijo predsednika stanovanjske komisije. Na listini pri toženki z dne 5.6.1991 je podpisan D.I. s popolnoma drugim podpisom in ne s podpisom predsednika stanovanjske komisije v tistem času, to je D. I.. Posredno bi se dalo še iz dodatnih dokazov, ki jih navaja pritožnica, sklepati, da so njene trditve v pritožbi pravilne in utemeljene. Kljub spremenjenim razmeram je imela takrat vojska evidenco in je delovala neodvisno od dogodkov na slovenskem ozemlju.

Sodišče neupravičeno ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da listina z dne 5.6.1991 ni pristna, ker je bilo dokazno breme na njeni strani. Da se je toženka preselila v sporno stanovanje šele po 25.8.1991 kažejo listine o predaji spornega stanovanja, ki dokazujejo, da je bilo stanovanje predano 29.8.1991 s strani takratnega stanovalca P. P.. Ker se je stanovalec iz K. ulice H.V. odselil šele po 12.9.1991, se v stanovanje na K. ulico P. P. ni mogel preseliti prej. Neživljenjska je ugotovitev sodišča, da je v garsonjeri toženka živela od junija 1991, saj verjetno niso živeli v tem stanovanju v troje: zakonca P. in toženka. Iz podatkov prijavno - odjavne službe tudi izhaja, da se je toženka prijavila na naslovu spornega stanovanja šele 14.11.1991. Ne gre tudi spregledati zahteve za odkup stanovanja R. P., očeta toženke, z dne 7.6.1991, ko je uporabil potrdilo o stalnem prebivališču, iz katerega izhaja, da so v skupnem gospodinjstvu takrat živeli njegova žena in dve hčerki, med katerimi je navedena tudi toženka. Spregledati tudi ni medle ocene sodišča o izpovedbah prič A. B. in M. I.. Sodišče ni raziskalo s primernimi dokazi, kako so preselili toženko, niti se sodišče ni potrudilo, da bi morda z izvedencem grafologom ugotavljalo pristnost podpisov.

Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Poudarja, da je bistvo spora v tem, ali je odločba stanovanjskega organa Komande garnizije Ljubljana in št. 4 do 3 z dne 5.6.1991 verodostojna in zakonita, ali pa je to odločba in št. 511 z dne 25.8.1991, kakor zatrjuje tožeča stranka. Pomembno je, da je tožeča stranka takoj po osamosvojitvi Republike Slovenije razpolagala z vso dokumentacijo. Odločbe o dodelitvi stanovanj so dejansko podpisovali v prvi vrsti predsedniki stanovanjske komisije, če pa predsednika ni bilo, podpredsednik, če pa tudi njega ni bilo, pa praviloma najstarejši član po činu. V praksi pa se je dogajalo, da so odločbe podpisovale tudi tretje osebe, če ni bilo predsednika ali namestnika.

Ne držijo navedbe tožeče stranke o tem, kdaj naj bi se toženka preselila v sporno stanovanje. Tudi podatki prijavno - odjavne službe v Ljubljani ne dokazujejo ničesar. Kadrovska služba JLA je vedela, kdaj bo kdo premeščen in so se stanovanja dodeljevala vnaprej. To je bila že ustaljena praksa v JLA. Ne drži tudi zamera sodišču glede medle ocene izpovedi prič A. B. in M. I.. Tožeča stranka ni dokazala, da bi bila sporna odločba nezakonita, niti se ni zavzela, da bi poskrbela ter dostavila sodišču zapisnike sej stanovanjske komisije, iz katerih se da ugotoviti, kdo in kdaj je vodil posamezno stanovanjsko komisijo, s tem pa se da tudi ugotoviti, kdo je podpisal sporno odločbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, razlogi sodbe pa tudi niso v nasprotju s tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni podana. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti v skladu z določilom drugega odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Sodišče prve stopnje je v dopolnjenem postopku v celoti upoštevalo napotke sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu z dne 8.3.1995, opr. št. II Cp 1693/94. Ob ocenjevanju odločb o dodelitvi spornega stanovanja z dne 5.6.1991 ter z dne 25.8.1991 je sodišče predvsem ugotavljalo, kdo je podpisal odločbo z dne 5.6.1991. Pri tem je ugotovilo, da so odločbe poleg predsednikov stanovanjske komisije podpisovale tudi druge osebe, kar je bila praksa v odsotnosti predsednikov in njihovih namestnikov. Razlogi v tej smeri so v izpodbijani sodbi obširni, logični in prepričljivi ter se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja. Katera dejstva je treba šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ob odločanju o zahtevku tožeče stranke. Upoštevaje izvedene dokaze ter zbrane podatke v spisu, tudi sodišče druge stopnje nima nobenega pomisleka, da sodišče ne bi moglo verjeti izpovedbama prič A. B. ter M. I. (list. št. 42 - 43), ki sta v juliju 1991 toženki pomagala pri vselitvi v sporno stanovanje. Oba sta tudi prepričljivo pojasnila, zakaj sta si lahko zapomnila, da je bil datum selitve 18. julij 1991. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ni na mestu očitek pritožbe o medli oceni izpovedi navedenih prič.

Sodišče prve stopnje je ob odločanju tudi pravilno upoštevalo splošno trditveno in dokazno pravilo, da nosi vsaka stranka trditveno in dokazno breme, da so navedena in dokazana tista dejstva, ki so njej v korist. Glede na izvedene dokaze in ugotovljeno dejansko stanje je zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno poudarilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev in dokazati, da odločba z dne 5.6.1991 ni pristna, ter da je tožena stranka svoje trditve z veliko verjetnostjo dokazala. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zato po mnenju pritožbenega sodišča odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ne morejo omajati zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvomov o pravilnosti odločitve o zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo stroškov ni zaznamovala.