Jedro

Rok za vračilo posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.

Posojilodajalec se lahko odloči, da ne bo zahteval vrnitev posojila, kar pa ne dokazuje, da posojilna pogodba ne bi bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 6.215,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.489.386,00 SIT od 19.2.2003 do 31.12.2006 v evrski protivrednosti po tečaju zamenjave in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.215,10 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo. V izpodbijani sodbi je sicer v odločitvi o stroških postopka pomotoma navedlo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.905,66 EUR, vendar je sodišče prve stopnje na predlog tožnika navedeno očitno pisno pomoto odpravilo s popravnim sklepom.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe uporabilo neobstoječo valuto, to je SIT, s čimer je kršilo materialno pravo. Odločitev prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, je po presoji pritožnika napačna, saj temelji na zmotni dokazni oceni, na podlagi katere je prvostopno sodišče ocenilo pričevanje prič N. in G. K. ter izpovedbo tožnika kot verodostojne in prepričljive, s čimer pa pritožnik ne soglaša. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje tudi napačno ocenilo navedena pričevanja, zato je podana tudi kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj gre za očitno nasprotje med razlogi in celotno izpovedbo priče G. K.. Enako velja za zapisnik o zaslišanju Z. K.. Sodišče tudi ni ustrezno ocenilo izjave tožnika, da se s tožencem, o vračilu in ne zgolj o roku vračila denarja, sploh nista pogovarjala. Takšno izjavo je treba presojati zlasti v povezavi z izjavo tožnika, da ne bi zahteval vračila, če njegova hčerka in toženec ne bi šla narazen. Zaključek prvostopnega sodišča, da toženec ni imel denarja, ko je kupoval avto, ker naj bi s takratno ženo gradila vikend, je po mnenju pritožnika zgrešen, saj je v nasprotju z izpovedjo toženca in listinami, iz katerih izhaja, da je lastnica vikenda njegova mati. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj ne verjame tožencu in priči N. Š.. Po mnenju pritožnika dokaz o dvigu denarja na banki ne dokazuje, da je ta denar Z. K. izročila takratnemu možu. Z. K. je velikokrat dvignila denar s tožnikovega računa, sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, da se opravijo poizvedbe v zvezi z računom pri Novi tržaški banki o pogostosti in višini dvigov z računa ter kdo jih je opravljal od leta 1992 dalje. Z izvedbo tega dokaza bi sodišče lahko ugotovilo, da je bilo teh dvigov veliko in da bi prav vsakega lahko podtaknili toženi stranki, če bi se le skladal s kakšnim nakupom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi vpogled v spis Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 103/2003 in spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 2690/2004, s čimer bi prav tako lahko ugotovilo, da tožeča stranka in njena hčerka ter sin manipulirajo z listinskimi dokazi in izpovedbami. Z izvedbo teh dokazov bi se pokazala najmanj neverodostojnost tožeče stranke in obeh prič ter uporabljenih listinskih dokazov v različnih postopkih. Po mnenju pritožnika je napačna dokazna ocena o izpovedbi Z. K., da se njen oče in bivši mož v letu 1998 o vračilu denarja nista pogovarjala in tožnikove izjave, da ne bi zahteval vračilo denarja, če njegova hčerka in toženec ne bi šla narazen. Tudi presoja prvostopnega sodišča o neprepričljivosti toženčeve utemeljitve, zakaj na poziv k vračilu posojila tožniku ni odgovoril, češ da gre za neumnost, na katero ni vredno odgovarjati, je po mnenju pritožnika nepravilna. Prav takšna izjava je še kako prepričljiva in kvečjemu potrjuje dejstvo, da posojilna pogodba nikoli ni bila sklenjena. Ker tožniku ni ničesar dolgoval, bi mu lahko le odgovoril, da mu pač ne bo vrnil izmišljenega posojila. Toženec se pritožuje tudi proti odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče v nasprotju z Odvetniško tarifo tožniku priznalo 20 točk za odsotnost iz pisarne, ki mu ne gre, ker ima pooblaščenec pisarno v Ljubljani. Odgovor na pritožbo je po mnenju tožene stranke nepotreben in v ničemer ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tudi ne k odločitvam sodišča prve stopnje, tako da je 500 točk za ta odgovor neupravičenih. Za pripravljalno vlogo z dne 31.3.2002 je sodišče priznalo tožniku 400 točk, čeprav bi lahko le 300, ker je bila to druga pripravljalna vloga. Za pristop na narok dne 8.4.2008 je sodišče priznalo tožniku 400 točk, lahko bi jih le 200, ker ni šlo za prvi narok. Za pripravljalno vlogo z dne 27.11.2008 je sodišče tožniku priznalo 400 točk, lahko pa bi jih le 200, ker je bila to tretja pripravljalna vloga. Prav tako je sodišče za pristop na narok dne 2.12.2008 tožeči stranki priznalo 400 točk, čeprav bi jih lahko le 200, ker ni šlo za prvi narok. Poleg tega je sodišče večkrat priznalo 2 % materialnih stroškov in tako na koncu priznavalo v tem delu stroške na stroške, čeprav tožniku gredo le enkratni 2 % materialni stroški. V posledici je previsoko odmerjen tudi 20 % DDV. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju navedlo prepričljive razloge o vseh tistih odločilnih dejstvih, glede katerih je imelo pritožbeno sodišče pomisleke ob prejšnjih odločitvah. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni navedlo argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, te je nato primerjalo med seboj in upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da Z. in G. K. nista neverodostojni priči le zato, ker sta tožnikova otroka. Njuni pričevanji sta tudi po presoji pritožbenega sodišča zlasti ob upoštevanju celotnega procesnega dogajanja povsem logični in izkustveno sprejemljivi. Povsem jasno je, da G. K. ni vedel povedati podrobnosti glede spornega posojila, saj je v hišo staršev, v kateri pa je živel toženec z družino, prihajal le občasno. Povsem življenjsko sprejemljiva je njegova reakcija, ko je ob enem od obiskov na dvorišču videl parkiran osebni avto znamke Mercedes, da se je začudil dejstvu, da je njegov svak kupil avto takšne znamke ob dejstvu, da je prej imel le starejši osebni avto znamke Fiat tipo. Avto res ni bil nov, ne pa star za vozilo takšne znamke (štiri leta). Zlasti pa kupnina zanj ni bila majhna, saj 29.000,00 DEM za tiste čase ni predstavljalo malo denarja. Glede na to, da so bili odnosi med tožnikom in toženčevo družino tedaj dobri, je povsem logično, da je toženec svojemu svaku odkrito pojasnil, od kje mu denar. Očitek v pritožbi, da je G. K. šele na izrecno vprašanje pooblaščenca tožnika povedal, da mu je toženec rekel, da mu je J. (kot so doma imenovali tožnika) nekaj posodil, je protispisen, saj je navedena priča že ob prostem izpovedovanju povedala isto, kar je na vprašanje pooblaščenca tožnika le ponovila. V razlogih sodbe sta pričevanji obeh prič G. in Z. K. povzeti korektno. Če je prvostopno sodišče navedeni izpovedbi ocenilo drugače kot ju ocenjuje toženec, ki zanika kakršenkoli dogovor o posojilu, obe priči pa sta dogovor o posojilu potrdili, nista podani zatrjevani kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženec je ves čas postopka zanikal, da bi za nakup osebno ali od njegove takratne žene kot posrednice prejel kakršenkoli denar. Trdil je namreč, da je imel 14.000,00 DEM privarčevanih sredstev, za plačilo preostale kupnine pa mu je mati posodila 17.000,00 DEM. Pritožbeno sodišče se je do tega spornega vprašanja opredelilo že v prvem razveljavitvenem sklepu, ko je enako kot tokrat sprejelo dokazno oceno prvostopnega sodišča, da toženec le z lastno izpovedbo ni dokazal, da bi imel tedaj privarčevanih toliko sredstev. Ob povprečnih dohodkih, ki sta jih zakonca tedaj prejemala, s katerimi sta preživljala dva otroka, pomagala pri obnovi hiše, v kateri sta živela in vlagala v vikend v M., ki je bil sicer v zemljiškoknjižni lasti toženčeve matere, je izkustveno nesprejemljivo, da bi toženec od svojih osebnih dohodkov, saj drugih virov dohodkov ne zatrjuje, privarčeval toliko denarja. Če bi bilo to res, bi stanje sredstev na njegovem računu ali hranilni knjižici lahko dokazal z materialnimi dokazi, saj ni verjetno, da bi toliko denarja v letu 1998 hranil kar doma. Posojeni znesek ni zadoščal za pokritje celotne kupnine, zato je povsem sprejemljiva njegova izpoved ter pričevanje njegove matere, da mu je tudi ona posodila denar za nakup avtomobila.

Pritožbeno sodišče je v dosedanjem postopku imelo pomisleke glede odločilne okoliščine, ali je bilo med pravdnima strankama v decembru 1998, ko je bil denar dan tožencu, jasno, da gre za posojilo, saj je le v tem primeru mogoče govoriti o sklenitvi ustne posojilne pogodbe. Ob presoji izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče teh pomislekov nima več, saj je sodišče prve stopnje o vseh odločilnih okoliščinah navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ob zaključku obeh sodišč, da toženčeva trditev o tem, da od tožnika za nakup avtomobila v letu 1998 ni prejel nobenega denarja, ni dokazana, sledi logičen zaključek, da je denar prejel, saj je bil dvig s tožnikovega računa opravljen en dan pred plačilom pretežnega dela kupnine, izročitev denarja sta poleg tožnika potrdili tudi obe priči in sicer Z. K. iz lastnega vedenja, G. K. pa iz pripovedovanja toženca samega in tožnika. Ob upoštevanju že opisanih okoliščin, da je bila kupnina v znesku 29.000,00 DEM plačana, da je tožencu 17.000,00 DEM posodila mati in da toženec ni dokazal, da bi imel privarčevanega lastnega denarja v znesku 14.000,00 DEM, je zaključek prvostopnega sodišča, da je takratna njegova žena tožencu izročila 6.000,00 dolarjev, ki jih je kot pooblaščenka z očetovim dovoljenjem dvignila z očetovega računa v banki v T., povsem sprejemljiv. Enako pa velja za zaključek, da je bil denar dan kot posojilo in ne kot darilo. Ob upoštevanju okoliščine, da je toženec denar potreboval za nakup relativno dragega osebnega avtomobila, ki ni nujna življenjska dobrina, je povsem logično, da tasta preko žene ni prosil za darilo, pač pa za posojilo, saj mu nenazadnje tudi lastna mati denarja ni podarila, pač pa posodila. Res je, da rok za vračilo posojila ni bil definitivno določen, vendar sodišče druge stopnje v celoti sprejema presojo prvostopnega sodišča, da to dejstvo ob upoštevanju okoliščin, da je šlo za posojilo tasta zetu in da so bili odnosi med njima takrat dobri, ni bistvena za presojo, ali je bila sklenjena posojilna pogodba. Tudi tožnikova izjava, da obstaja možnost, da ne bi zahteval vrnitve darila, če zakon toženca in njegove hčere ne bi razpadel, ob vseh že nanizanih okoliščinah, ki govorijo v prid zaključku, da je bilo dano posojilo, ni več odločilna okoliščina. Pravilna je namreč presoja prvostopnega sodišča, da je odločitvi posojilodajalca prepuščeno, ali bo zahteval vrnitev posojila ali ne. Če gre za vrnitev posojila med ljudmi v svaštvu, pa je življenjsko sprejemljivo ravnanje posojilodajalca, da vrnitve danega posojila ne zahteva, če so odnosi v družini dobri in da v takšnih razmerah dolg dolžniku odpusti. Ker pa so se v obravnavanem primeru razmere bistveno spremenile, pa je po presoji pritožbenega sodišča spet življenjsko sprejemljivo ravnanje tožnika, da zahteva vrnitev posojila, zlasti še glede na okoliščino, da je toženec vozilo prodal in celotno kupnino zadržal zase.

Iz navedenih razlogov in razlogov prvostopnega sodišča, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj so jasni, med njimi ni nasprotij kot tudi ne z zapisnikom o izpovedbah strank in prič, pritožbeno sodišče sprejema tudi materialno presojo prvostopnega sodišča, da je bila med pravdnima strankama v letu 1998 sklenjena posojilna pogodba v smislu določbe 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zato je toženec dolžan tožniku vrniti prejeti denar z obrestmi od dneva zamude dalje, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo z iztekom primernega dvomesečnega roka po tožnikovi zahtevi za vrnitev posojila. Sodišče prve stopnje ni določilo obveznosti toženca v neobstoječi valuti, saj je toženec dolžan plačati tožniku 6.215,10 EUR. Kolikor pa je v odločitvi o obrestnem delu zahtevka priznalo obresti od tolarskega zneska prisojene glavnice od dneva zamude do 31.12.2006, ko je bil tolar v Republiki Sloveniji veljavna valuta, pa sodišče prve stopnje s takšno kršitvijo ni kršilo nobenega materialnopravnega predpisa, saj pred 1.1.2007 evro v Republiki Sloveniji ni bil plačilno sredstvo, zato za terjatve, izražene v evrih tudi ni veljala obrestna mera zakonskih zamudnih obresti, določena z zakonom.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo razloge za zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je očitno pisno pomoto v stroškovni odločitvi že odpravilo s popravnim sklepom na predlog tožnika.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je večina pritožbenih trditev glede odmere stroškov, nastalih v zvezi s plačilom odvetniške nagrade, utemeljenih, saj pooblaščenec tožeče stranke dejansko ni upravičen do plačila nagrade za odsotnost iz pisarne v višini 20 točk, ker ima pisarno v Ljubljani, naroka dne 8.4.2008 in 2.12.2008 nista bila prva naroka, zato pooblaščencu pripada za vsakega od njiju le po 200 točk. Tudi za vložene pripravljalne vloge je sodišče prve stopnje tožniku priznalo preveč točk in sicer je upravičen za pripravljalno vlogo z dne 31.3.2003 do nagrade v višini 300 točk, za pripravljalno vlogo z dne 27.11.2008 pa do nagrade v višini 200 točk. Pritožnik pa neutemeljeno graja odločitev prvostopnega sodišča, da tožnik ni upravičen do plačila nagrade za vložen odgovor na pritožbo z dne 14.5.2007, saj je stranka upravičena vložiti takšno vlogo in ima zato pravico do povrnitve nastalih stroškov. Kljub dejstvu, da so pritožbene trditve utemeljene, pa sodišče druge stopnje ni spremenilo odločitve o stroških postopka, saj je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje očitno napačno seštelo priznano število točk, saj bi po seštevku priznanih točk za posamezne odvetniške storitve moralo tožniku priznati 3.696 točk odvetniških točk, za izračun stroškov pa je sodišče prve stopnje upoštevalo le 2.896 točk, kar pa je manj, kot bi tožniku pripadalo po izračunu točk, kot jih priznava celo toženec oziroma pritožbeno sodišče, saj bi po tem izračunu tožnik bil upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.976 odvetniških točk. Glede na navedeno pa sodišče v tem delu sodbe ni spremenilo, saj bi bilo to v nasprotju z določbo 359. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Če bi namreč pritožbeno sodišče upoštevalo pravilen izračun odvetniških stroškov, bi znesek priznanih pravdnih stroškov znašal več, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v okviru presoje izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP ni našlo niti kršitev postopka absolutne narave, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosi pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel.