Jedro

Z vidika kavze ter z vidika načela enake vrednosti dajatev utegne priti v času med sklenitveno in izpolnitveno fazo pogodbe do takšnih sprememb v zunanjem (dejanskem) svetu, da je uresničitev načela enake vrednosti dajatev porušena oziroma onemogočena, izpolnitev pa več ne ustreza kavzi pogodbe. Kadar je podan tak položaj, so izpolnjeni pogoji za uporabo zakonsko predvidene klavzule rebus sic stantibus Nagel in velik padec cen stanovanj (zlom nepremičninskega trga) je okoliščina, ki utemeljuje razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi ter se sodba v zavrnilnem delu (točka II izreka sodbe sodišča prve stopnje) spremeni tako, da se glasi: „Prodajna pogodba št. 4/2N/S11, z dne 29.2.2008 sklenjena med G d.o.o. kot prodajalcem ter B.T. in Ž.T. kot kupcema ter aneks št. 1 k prodajni pogodbi, št. 4/2N/S11, z dne 19.5.2008, se razvežeta.“ Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba v obsodilnem delu (točka I in III izreka izpodbijane sodbe) potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za pritožbo v višini 2158,42 EUR v 15-ih dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja oblikovalni zahtevek, s katerim zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih razmer (clausula rebus sic stantibus). V 2. točki zahteva posledico razveze pogodbe in sicer uveljavlja kondikcijski zahtevek. Zahteva vračilo plačane are.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo zahtevku za vračilo are, ter nepravo (tj, zavrnilno) zamudno sodbo, s katero je zavrnilo zahtevek za razvezo pogodbe. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo stroškov postopka v višini 1.767,84 EUR z obrestmi.

Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka napada zavrnitev zahtevka za razvezo pogodbe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Bistvo pritožbe je v tezi, da do zamude sploh ni prišlo. Nastop spremenjenih razmer namreč povzroči odložitev zamude. Ker je tako, tožena stranka ni imela pravice odstopiti od pogodbe. Čim pa je tako, ima tožeča stranka pravico do razveze pogodbe zaradi spremenjenih razmer. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno tudi v tem delu.

Tožena stranka vlaga pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev obsodilnega dela sodbe. Pritožba uvodoma uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz tožbe naj bi namreč na nobenem mestu ne bilo razvidno, „da bi tožena stranka štela, da sta za neizpolnitev pogodbe odgovorni tožnici in da je zato tožena stranka aro zadržala“. V nadaljevanju pritožbe se ta ukvarja z vprašanjem 65. člena OZ (2). Gre za pravilo o ari in tožena stranka utemeljuje stališče, da are ni dolžna vrniti. Pritožba tožene stranke meni, da uporaba klavzule rebus sic stantibus v primeru otežkočenja izpolnitve denarne obveznosti ni dovoljena. Sklicuje se na stališče sodne prakse. Nazadnje pa napada še odločitev o stroških postopka. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati to, da tožeča stranka ni uspela z enim izmed dveh zahtevkov.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama. Obe sta odgovorili na pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Kavza prodajne pogodbe je ena izmed izčiščenih, tipiziranih pogodbenih podlag. To je causa acquirendi. Temelj zaveze je interes po nasprotni zavezi. Vsebina zaveze (npr. višina kupnine) je odvisna od stanja trga v času in prostoru. Kolikor gre v konkretnem primeru za uresničitev tipične causae acquirendi, sta izpolnitev in protiizpolnitev skladna z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).

Z vidika kavze ter z vidika načela enake vrednosti dajatev utegne priti v času med sklenitveno in izpolnitveno fazo pogodbe do takšnih sprememb v zunanjem (dejanskem) svetu, da je uresničitev načela enake vrednosti dajatev porušena oziroma onemogočena, izpolnitev pa več ne ustreza kavzi pogodbe (3). Kadar je podan tak položaj so izpolnjeni pogoji za uporabo zakonsko predvidene klavzule rebus sic stantibus. V skladu z njo lahko stranka, katere obveznosti so bistveno otežene, zahteva razveljavitev pogodbe, druga stranka pa se temu lahko zoperstavi s takšnim predlogom za spremembo pogodbenih pogojev, da bo zadoščeno pogodbenemu namenu in načelu pravičnosti (primerjaj 112. člen OZ). Za takšno spremembo okoliščin ne gre v primerih, ki predstavljajo običajen poslovni rizik. Vendar obravnavani primer presega normalen poslovni rizik. Tožeča stranka svoj oblikovalni tožbeni zahtevek opira na okoliščino zloma nepremičninskega trga.

Zlom nepremičninskega trga, ki se je v Republiki Sloveniji zgodil v drugi polovici leta 2008, je splošno znano dejstvo. Splošno znano dejstvo je, da so cene nepremičnin mahoma izrazito padle ter da je nastal višek ponudbe praznih stanovanj (tako za prodajo, kot za najem). Oboje je posledica dveh dejavnikov. Prvi je ta, da je nastal presežek praznih stanovanj, ki so bila kupljena kot naložba. Drugi pa ta, da je nastal manjko povpraševanja – kar je neposredna posledica gospodarske krize. Tudi slednje je splošno znano dejstvo.

Zanimivo je, da so Splošne uzance za blagovni promet kot primer dogodka, ki utemeljuje oblikovalno upravičenje zaradi spremenjenih razmer, primeroma navedle prav ekonomske pojave, kot so izjemno nagel ali velik padec cen (4).

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti klavzulo rebus sic stantibus kadar je otežena izpolnitev denarne obveznosti. Če klavzulo rebus sic stantibus razumemo z vidika teorije kavze, načela enakovrednosti dajatev in načela pravičnosti, ni namreč prav nobenega argumenta, ki bi v primeru otežene izpolnitve denarne obveznosti izključeval to oblikovalno upravičenje (5). Pritožbeno sodišče zato odstopa od starejše sodne prakse, ki pa je bila kasneje tudi že presežena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so glede na dejansko podlago izpodbijane sodbe izpolnjeni pogoji po 112. členu OZ za uporabo klavzule rebus sic stantibus. Pri tem izrecno poudarja, da je takšna okoliščina že sam nagel in velik padec cen nepremičnin. Medtem ko dejstvo, da tožeča stranka zaradi tega razloga ni mogla normalno prodati svojega prejšnjega stanovanja in si tako zagotoviti pretežnega dela kupnine, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni sestavni del kavze konkretne pogodbe. To je zgolj okoliščina, ki kaže na pomen, ki ga imajo cenovna tržna razmerja z vidika načela enake vrednosti dajatev in načela pravičnosti.

Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s pritožbo, da v času, ko trajajo spremenjene razmere, dolžniška zamuda ni mogoča (6). Dolžnik namreč ni dolžan izpolniti obveznosti, če bi izpolnitev zaradi spremenjenih razmer nasprotovala načelu enake vrednosti dajatev in če je kavza izjalovljena. Dolžnik je v obravnavani zadevi ravnal pošteno. Upnika je pozval na prilagoditev pogodbe spremenjenim razmeram, ko pa ta na to ni pristal, ga je obvestil, da bo uporabil oblikovalno upravičenje. Takšno celotno ravnanje predstavlja sklop okoliščin, ki preprečujejo nastop zamude v konkretnem primeru.

Pritožbeno sodišče je nazadnje opravilo še abstrakten preizkus, ali ni s takšno odločitvijo pretirano poseženo v načelo pacta sunt servanda (9. člen OZ). Odločitev, da je zlom nepremičninskega trga tista okoliščina, ki utemeljuje uporabo klavzule rebus sic stantibus, namreč pomeni, da je v načelo pacta sunt servanda lahko poseženo v vseh tistih primerih, ko je zlom nepremičninskega trga časovno umeščen med sklenitveno in izpolnitveno fazo. To bi pomenilo, da so vse pogodbe o nakupu nepremičnin, ki ustrezajo tem pogojem, pod vprašajem, kar seveda načenja načelo pravne varnosti. Vendar pa je ta pomislek mogoče ovreči, če se klavzulo rebus sic stantibus uporabi celostno. To pa pomeni, da ima kupec oblikovalno upravičenje zahtevati razvezo pogodbe (1. odst. 112. člena OZ), vendar pa ima prodajalec na drugi strani možnost, da se razvezi ogne, če privoli ali ponudi, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo (4. odst. 112. člena OZ). Takšen, celosten pogled na klavzulo rebus sic stantibus, pa ustreza načelu pravičnosti. Rizik zaradi zunanjih dejavnikov namreč sorazmerno (pravično) porazdeli med obe stranki pogodbe.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov sledi naslednje: - dolžnik (tožeča stranka) ni bil v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti; - iz tega razloga tožena stranka ni pridobila odstopnega upravičenja zaradi neizpolnitve obveznosti; - podani so pogoji za uporabo klavzule rebus sic stantibus; - tožeča stranka torej utemeljeno zahteva razvezo pogodbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo ter sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je zahtevku za razvezo pogodbe ugodilo. Pooblastilo za odločitev pritožbenega sodišča je podano v peti alineji 358. člena ZPP.

Ker je pogodba razvezana, je podan položaj iz 3. odst. 190. člena OZ. Podlaga obveznosti (plačila are) se je izjalovila. Posledica tega je uveljavljan kondikcijski zahtevek oziroma obveznost vrnitve are. Tožbeni zahtevek za vračilo are je torej utemeljen na tej pravni podlagi. Ker pritožba tožene stranke proti ugodilnemu delu sodbe zato ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločitev o ugoditvi zahtevka za vračilo are, potrdilo (353. člen ZPP).

Glede na to, da je sedaj tožeča stranka v celoti uspela z obema zahtevkoma, so pritožbene navedbe, ki napadajo stroškovno odločitev, postale brezpredmetne.

Tudi vse ostale pritožbene navedbe, na katere ni smiselno odgovorjeno že v gornji obrazložitvi, so irelevantne. Kolikor pritožbeno sodišče v okviru materialnopravne presoje (po pravilih o razvezi pogodbe zaradi spremenjenih razmer in kondikcijske posledice le-te) nanje ni že odgovorilo, se namreč ne nanašajo na materialnopravno izpeljavo, ki je sedaj podlaga odločitve. Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške za vložitev pritožbe. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (7). To je nagrada za postopek z rednimi sredstvi (tar. 3210 – količnik 1,6), materialni stroški, DDV in znesek sodne takse. Pritožba se v stroškovniku neutemeljeno zavzema za uporabo količnika 1,9 - češ da zastopa dve stranki (prim. 8. člen ZOdvt). Stroški znašajo 2158,42 EUR.

Ni pa pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke. Ta namreč z vložitvijo odgovora ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo, torej za pravdo niso bili potrebni ter jih pritožbeno sodišče v skladu s pravilom iz 1. odst. 155. člena ZPP tožeči stranki ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

(3) primerjaj Mile Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Ljubljana 2003, stran 602. (4) povzeto po Mile Dolenc, navedeno delo, stran 597. (5) primerjaj Mile Dolenc, navedeno delo, stran 600 in naslednje.

(6) primerjaj Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1978, stran 137. (7) Ur. l. RS, št. 67/2008.