Jedro

Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.

Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.

Izrek

I.Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni in varnostnem ukrepu, spremeni tako, da se:

-kazen zapora, ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1 v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1, zniža na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece;

-število dnevnih zneskov zniža na 150 (sto petdeset) in se ob nespremenjenem dnevnem znesku 20,00 EUR izreče kazen v višini 3.000,00 (tri tisoč) EUR;

-varnostni ukrep odvzema predmetov z odvzemom mobilnega telefona Apple Iphone s sim kartico, ne izreče.

II.V preostalem se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen treh let zapora ter stransko denarno kazen v višini 7.000,00 EUR, ki jo je odmerilo tako, da mu je določilo 350 dnevnih zneskov po 20,00 EUR z rokom plačila tri mesece od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let. Skladno s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 9. 7. 2024 od 18.30 ure dalje. Na podlagi prvega odstavka 73. člena je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke Apple Iphone, na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 pa tudi osebni avtomobil znamke Opel Combo reg. št. A. s št. šasije B. s ključem in prometnim dovoljenjem Ukrajine. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in tudi nagrade ter potrebnih izdatkov zagovornice po uradni dolžnosti.

2.Zagovornik sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah, kršitve ustavno zagotovljenih pravnih jamstev v kazenskem postopku, kršitve ustavnih pravic ter kršitve konvencijske pravice do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da izreče milejšo kazen zapora in nižjo denarno kazen ter da ne izreče stranske kazni izgona tujca iz države oziroma zniža čas njenega trajanja, varnostni ukrep odvzema telefona in vozila pa naj se ne izreče.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik utemeljeno izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni sledilo predlogu državne tožilke in obtoženemu izreklo kazen treh let zapora. Pri tem je sicer pravilno pojasnilo, da državna tožilka za primer priznanja krivde ni predlagala omilitve kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom (drugi odstavek 51. člena KZ-1), zmotna pa je ocena, da pri obtožencu niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki prav tako omogočajo omilitev kazni (50. člen KZ-1). Z navajanjem, da obtoženec kaznivega dejanja ni priznal že ob zagovoru pred preiskovalno sodnico in je na naroku za izrek kazenske sankcije odgovarjal zgolj na vprašanja svojega zagovornika, ne pa tudi na vprašanja državne tožilke, je sodišče ocenjevalo vrednost priznanja kot posebne olajševalne okoliščine, zato ni kršilo privilegija zoper samoobtožbo iz tretjega odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS, kot uveljavlja pritožnik. Ima pa pritožnik prav, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da priznanje obtoženca, kakor je bilo podano, ne pomeni posebne olajševalne okoliščine, kajti sodišče prve stopnje je ob sprejemu priznanja ugotovilo, da je priznanje krivde jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, podano pa je bilo na naroku, ko se je obtoženec prvič lahko izjavil o krivdi po vloženi obtožnici, zato je takšno priznanje upravičeno upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščino, da obtoženec zaradi kaznivih dejanj doslej ni bil obsojen, prezrlo pa je, da ima tudi sicer urejeno življenje in skrbi za družino, kot izhaja iz izjav njegovih sorodnikov in prijateljev. Gre za okoliščine, ki omogočajo zaključek, da bo glede na osebnost obtoženca tudi z nižjo zaporno kaznijo mogoče doseči namen kaznovanja. Takšen zaključek je še dodatno utemeljen z dejstvom, da je obtoženec kaznivo dejanje obžaloval, česar sodišče prve stopnje ob odmeri kazni ni upoštevalo.

6.Pritožnik upravičeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da je obtoženec kaznivo dejanje storil zaradi zaslužka, zmotno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je ta okoliščina v teži kaznivega dejanja že upoštevana, ker je namen pridobitve premoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.

7.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo odstopanja navzgor v višini premoženjske koristi glede na primerljive primere, okoliščine, ki jih je navedlo glede dobre organiziranosti kot obteževalne okoliščine, pa tudi ne odstopajo od tistih, ki se pojavljajo v drugih primerih, temveč so takšne, kot se praviloma pojavljajo pri organizaciji tovrstnih kaznivih dejanj (dogovori s sostorilci o kraju in času prevzema z uporabo telefona s pošiljanjem posnetkov vozila in tujcev). Čeprav se v izreku sodbe navajajo tudi "neznani organizator ilegalnega prehoda tujcev in drugi sostorilci", njihova vloga ni opisana tako, da bi bilo mogoče obtožencu kot obteževalno okoliščino očitati "vpetosti" v sodelovanje z neznanimi sostorilci.

8.Glede na obtožno načelo se sodišče glede nobenega zaključka v sodbi ne more sklicevati na morebitne druge primere (tri primere, ki naj bi se zgodili "nekaj dni prej"), pri katerih naj bi bil obtoženec udeležen, sploh ne tiste, ki naj se še ne bi zgodili. Kot je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi, obtoženec zaradi kaznivih dejanj ni bil obsojen, zato je v sodbi lahko ugotovilo le, da je 9. 7. 2024 storil obravnavano kaznivo dejanje, s tem, ko je z namenom pridobitve premoženjske koristi spravil čez državno mejo in prevažal po ozemlju Slovenije tri tujce, kot je zajeto v izrek sodbe. Pritožnik zato upravičeno uveljavlja, da je sodišče obtožencu kot obteževalni okoliščini zmotno upoštevalo odločnost in vztrajnost.

9.Povečan obseg ilegalnih migracij in njihov vpliv na varnost države je zakonodajalec upošteval pri zvišanju kazni za kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, zato teh okoliščin ni mogoče obtožencu upoštevati še kot obteževalne. Novela kazenskega zakona je bila namreč sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje.

10.Zaključki pritožbenega sodišča glede okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni so tako, da je sodišče prve stopnje pravilno kot obteževalni okoliščini upoštevalo, da je obtoženec izpolnil znake dveh izvršitvenih ravnanj iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in njegovo poudarjeno koristoljubnost, ko naj bi kljub dobrim premoženjskim razmeram, storil obravnavano kaznivo dejanje. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje je obtoženec uspešen podjetnik, ki posluje s svojima družbama v dveh državah.

. Le v primeru, če prevozno sredstvo ni storilčeva last, je treba na podlagi določbe drugega odstavka 73. člena KZ-1 ugotavljati, če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen. Vozilo je kot skupna last zakoncev nedeljivo premoženje, zato sta mogoči zgolj dve odločitvi: da se vozilo vzame ali da se ne odvzame. Ne gre za odvzem vrednosti predmeta (kot na primer pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem), temveč za odvzem nevarnega predmeta⁵ (ker ima storilec kaznivega dejanja pravico, da z njim razpolaga), ki ga je mogoče odvzeti le v celoti.</p> <p style="text-align:left">17. Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi⁶ in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega⁷, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel. V končni posledici gre v takem primeru za rezultat, kakršnega ima nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem.⁸ Okoliščina, da gre za skupno lastnino, glede na javni interes, ki se odraža skozi določbo osmega odstavka 308. člena KZ-1, in je v tem, da se storilcu prevozno sredstvo, s katerim lahko kot lastnik neomejeno razpolaga in ga je uporabil za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame zaradi preprečitve izvršitve novega kaznivega dejanja, torej ne more pretehtati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožencu zaseženo vozilo odvzelo.</p> <p style="text-align:left">18. Sodišče prve stopnje je obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon Apple Iphone z vstavljeno sim kartico operaterja Kyivstar, pritožbeno sodišče pa je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov - telefona Apple Iphone s sim kartico, ne izreče.</p> <p style="text-align:left">19. Po drugem odstavku 73. člena KZ-1 se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last, če niso storilčeva last pa tedaj, ko to zahtevajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek 73. člena KZ-1). Splošna določba, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1), velja tudi za varnostni ukrep odvzema predmetov. To pa pomeni, da sodišče ta ukrep izreče, ko utemeljeno sklepa, da bo v primeru, če mu predmeta ne bo odvzelo, obtoženec storil novo kaznivo dejanje. Namen odvzema predmetov je torej preprečitev izvrševanja novih kaznivih dejanj; razlog za odvzem predmetov (tako storilcu kot drugim), pa so lahko tudi koristi splošne varnosti in moralni razlogi, ko odvzem narekujejo že lastnosti predmeta (drugi odstavek 73. čelna KZ-1 in 498. člen ZKP).</p> <p style="text-align:left">20. Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči. Če lahko storilec odvzeti predmet zlahka nadomesti, bodisi z nakupom novega, bodisi z izposojo ali drugače, odvzem predmetov ni primerno sredstvo za preprečitev novih kaznivih dejanj.</p> <p style="text-align:left">21. V obravnavanem primeru je sodišče obtožencu odvzelo mobilni telefon. Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)⁹, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.</p> <p style="text-align:left">22. Upoštevajoč vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), sicer pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do drugih kršitev, na katere je po prvem odstavku 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.</p> <p style="text-align:left">23. Odločitev pritožbenega sodišča je deloma v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).</p> <p style="text-align:left">-------------------------------<br>¹ Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024.<br>² Med svojimi osebnimi podatki je obtoženec navedel, da je solastnik dveh podjetij za prevoz potnikov, v Ukrajini in na Poljskem. V Ukrajini in na Poljskem ima lastni pisarni. V Ukrajini ima avtomobil, na Poljskem pa ima podjetje v lasti pet avtomobilov. Ukvarja se tudi z gradbeno dejavnostjo in mesečno zasluži okoli 1.000,00 EUR. Kot potrditev, da je obtoženec pri poslovanju uspešen, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je z družino nameraval letovati v Italiji.<br>³ https://www.coupleseurope.eu/sl/pari-v-poljska<br>⁴ Tako je presodilo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi VI Kp 32397/2023.<br>⁵ V obravnavanem primeru gre tudi za kombinirano vozilo, ki je že predvideno za prevoz večjega števila oseb.<br>⁶ Ustavno sodišče je v odločbi U-I-186/09-21, Up-8878/09-26 z dne 28. 9. 2011, v delu ocene ustavnosti tedanje ureditve po petem odstavku 186. člena KZ-1, menilo: "Oškodovanje tretje osebe ne nastopi šele z obveznim odvzemom predmeta. Dejansko namreč nastopi že veliko prej, ob sami storitvi kaznivega dejanja, saj je bila lastnina zlorabljena za kriminalni namen in predmet lahko ožigosan tudi z lastnostjo, da je postal sredstvo za kaznivo dejanje, ter kasneje z njegovim zasegom v (pred)kazenskem postopku."<br>⁷ V odločbi iz prejšnje opombe je Ustavno sodišče presodilo tudi, da pravna varnost terja, da je vsaka (pravno) priznana škoda ustrezno zavarovana. Iz te predpostavke je izhajal tudi zakonodajalec, ko je v drugem odstavku 73. člena KZ-1 (gre sicer za določbo, ki ureja fakultativni odvzem, vendar namenska razlaga te določbe situacije obveznega odvzema ne izključuje) med drugim določil, da pravica drugih terjati od storilca odškodnino z odvzemom ni prizadeta." Pritrdilo je tudi stališču, da ima oškodovani lastnik že na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati škodo neposredno od njenega povzročitelja.<br>⁸ VSL I Cp 634/2015: "Z nedovoljenim razpolaganjem skupno premoženje namreč ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanja skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca (t. i. civilna delitev skupnega premoženja)."<br>⁹ Na primer, ko telefon vsebuje zlonamerne kode, prepovedano pornografsko gradivo ipd ... V zadevi Up-899/16, Up-900/16, Up-901/16 z dne 5. 5. 2022 pa je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do obrambe zaradi omejevanja vpogleda v elektronsko dokazno gradivo.</p> <br><strong>Zveza:</strong> </p> <p><div id="doc-connection"><div class="connection-category-wrapper"><span class="connection-category1"><strong>RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe</strong> </span> </div> <div class="connection-detail1"> Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 45a, 48a, 48a/1 49, 50, 51, 51/1. 51/2, 70, 70/2, 73, 73/1, 73/2,308, 308/3, 308/8, <br> Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 498<br></div> </div> <br><strong>Pridruženi dokumenti:*</strong> </p> <p><div class="disclaimer">*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. </div>