Jedro

Namen zakonodajalca, ki je predpisoval zavarovalno vsoto, do katere zavarovalnice še jamčijo pri izplačilu odškodnin iz obveznega zavarovanja v prometu, je bil v tem, da se oškodovancu da možnost, da v celoti uveljavi odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz istega dogodka ali ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo.

Revizija ima torej prav, da od škodnega dogodka dalje (od 4.1.1989) valorizirana zavarovalna vsota, ki je bila določena v juliju 1988, favorizira zavarovalnico. V januarju 1989 so se namreč vrednostna razmerja zaradi hiperinflacije od zadnje določitve zavarovalne vsote v juliju 1988 že povsem spremenila. Gre torej za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili blizu uveljavitve odloka. Čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je potrebno upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da ne bodo prizadete koristi oškodovancev, saj je predvsem njim namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo v znesku 6,177.812,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, znesek 19.248,37 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.1990 dalje in znesek 5.570,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1991 dalje do plačila. Zahtevek je zavrnilo zato, ker je tožena stranka že med pravdo tožniku plačala tolikšno odškodnino, da bi višji denarni znesek, če bi bil dosojen, presegal z zakonom določeno zavarovalno vsoto.

Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneskov 19.248,37 SIT in 5,570,00 SIT ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. O možni prekoračitvi zavarovalne vsote se je strinjalo s pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da so z izpodbijano sodbo kršene tožnikove ustavne pravice, predvsem pravica enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic pred sodiščem. Obseg škode, kakršno je utrpel tožnik, bi moral biti krit z zavarovalno vsoto, tudi tisto iz časa škodnega dogodka. Zaradi hiperinflacije v tistem času bi bilo zato treba upoštevati višino zavarovalne vsote, kakršna velja v času sojenja. Zavarovalna vsota, ki je veljala v času škodnega dogodka, je bila določena z odlokom tedanjega zveznega izvršnega sveta sredi leta 1988 v znesku tedanjih 75,000.000,00 dinarjev, vendar je bila v letu 1989, torej v letu, ko je prišlo do škodnega dogodka, dvakrat zvišana. Prvič je bila zvišana na znesek 400,000.000,00 dinarjev, končno pa na znesek 1.200,000.000,00 dinarjev. Po stališču izpodbijane sodbe bi bila tožena stranka okoriščena, tožnik kot oškodovanec pa prikrajšan. Če ni mogoče upoštevati zavarovalne vsote, veljavne na dan sojenja, bi bilo treba zavarovalno vsoto iz dneva škodnega dogodka valorizirati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje do plačila. Predlaga tudi valoriziranje zavarovalne vsote ob upoštevanju indeksa rasti življenjskih stroškov ali drobnoprodajnih cen od določitve zavarovalne vsote do dneva sojenja. Končno predlaga valorizacijo zavarovalne vsote na opisani način od dneva škodnega dogodka do vložitve zahtevka, od tega dne pa na tako valorizirano zavarovalno vsoto še zakonite zamudne obresti do dneva sojenja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v odgovornosti tožene stranke iz obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (2. točka 44. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnega v času škodnega dogodka - Ur. list SFRJ, št. 24/76). Sodišče druge stopnje je odločilo, da je v obravnavanem primeru zaradi ugovora zavarovalne vsote, ki ga je postavila tožena stranka, treba upoštevati tisto zavarovalno vsoto, ki je veljala v času škodnega dogodka. Utemeljitev takega gledanja je v stališču, da se pravna razmerja in njihovi učinki presojajo po zakonu, ki je veljal v trenutku nastanka razmerja. Škodni dogodek je nastal dne 4.1.1989, zaradi česar je glede višine zavarovalne vsote treba uporabiti odlok tedanjega zveznega izvršnega sveta, ki je takrat veljal. Takšen odlok je bil objavljen v uradnem listu SFRJ, št. 51/88, veljal pa je od 29.7.1988 dalje. Zavarovalna vsota, do katere so zavarovalnice v tedanji Jugoslaviji jamčile iz naslova obveznega zavarovanja za škode, je znašala tedanjih 75,000.000,00 dinarjev.

Zaradi hiperinflacije v letu določitve omenjene zavarovalne vsote in tudi v času po škodnem dogodku nastopa problem valorizacije zavarovalne vsote, veljavne na dan škodnega dogodka. Sodišči nižje stopnje sta se odločili za valorizacijo z upoštevanjem indeksa rasti življenjskih stroškov (tak izračun je napravila tudi sama tožena stranka). Opisani metodi tožeča stranka ni ugovarjala, s stališča pravilne uporabe materialnega prava pa se z njo strinja tudi v reviziji. Vendar pa je očitno, da tudi takšna neosporavana metoda v obravnavanem primeru ni dala rezultata, ki bi bil primerljiv z drugimi podobnimi odškodninskimi odmerami, posebno v času po umiritvi inflacije. Namen zakonodajalca, ki je predpisoval zavarovalno vsoto, do katere zavarovalnice še jamčijo pri izplačilu odškodnin iz obveznega zavarovanja v prometu, je bil v tem, da se oškodovancu da možnost, da v celoti uveljavi odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz istega dogodka ali ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo.

Obravnavani primer ni tak, da bi bilo mogoče reči, da gre za izjemen obseg škode, ki bi lahko celo presegla zavarovalno vsoto. Revizija utemeljeno opozarja na okoliščino, da je tedanji zvezni izvršni svet SFRJ kmalu po škodnem dogodku z veljavnostjo od 16.6.1989 dalje zavarovalno vsoto dvignil na znesek 400,000.000,00 tedanjih din (Ur. list SFRJ, št. 36/89), nato pa še istega leta z veljavnostjo od 2.12.1989 dalje na 1.200,0000.000,00 tedanjih din (Ur. list SFRJ, št. 74/89). Visoka inflacija v navedenem obdobju je vodila k vrednostnemu prilagajanju zavarovalnih vsot. Nominalno povišanje zavarovalne vsote, ki je z zneskom 75.000.000 din v obravnavanem primeru veljala dne 4.1.1989 (škodni dogodek) na znesek 400,000.000,00 tedanjih din v juniju 1989 je bilo več kot petkratno. Pri tem pa se je škodni dogodek pripetil časovno približno na sredini med omenjenima nominalnima določitvama zavarovalnih vsot. Revizija ima torej prav, da od škodnega dogodka dalje (od 4.1.1989) valorizirana zavarovalna vsota, ki je bila določena v juliju 1988, favorizira zavarovalnico. V januarju 1989 so se namreč vrednostna razmerja zaradi hiperinflacije od zadnje določitve zavarovalne vsote v juliju 1988 že povsem spremenila. Gre torej za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili blizu uveljavitve odloka. To pomeni, da je čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka potrebno upoštevati v razmerah velike inflacije tako, da ne bodo prizadete koristi oškodovancev, saj je predvsem njim namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode. Pri časovnem razmaku med uveljavitvijo odloka in škodnim dogodkom in pri inflaciji v tem razdobju gre za okoliščini, na kateri oškodovanec ne more vplivati, zavarovalnica pa ima možnost poviševati premije ob določenih pogojih - ti pa se upoštevajo ob sklenitvi zavarovalne pogodbe.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej zmotno uporabili materialno pravo, ko sta v času škodnega dogodka veljavno zavarovalno vsoto valorizirali le od škodnega dogodka dalje. Valorizacijo bo treba opraviti od uveljavitve odloka o določitvi zavarovalne vsote, objavljenega v uradnem listu SFRJ, št. 51/88, ki je začel veljati dne 29.7.1988. Izračun bo pokazal, da z zneskom 3,838.186,97 SIT tožena zavarovalnica še ni izčrpala zavarovalne vsote. Zato je revizijsko sodišče sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo (drugi odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da po nakazani valorizaciji znova odloči o tožbenem zahtevku; tokrat tudi z ugotovitvijo višine nastale škode in z odločitvijo o pravični denarni odškodnini zanjo.

Glede drugih načinov valorizacije, ki jih predlaga revizija (upoštevanje zakonitih zamudnih obresti od valorizirane zavarovalne vsote od dneva škodnega dogodka do dneva sojenja) pa je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, s katerim se revizijsko sodišče strinja. Funkcija zamudnih obresti namreč ni primerljiva s funkcijo valorizacije denarnih zneskov.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker v reviziji niso bili zaznamovani.