Jedro

Ob ugotovljeni podlagi pravice do preživnine bivšega zakonca in ob hkratni ugotovitvi, da mož ženi plačuje stroške bivanja in ji preživninsko obveznost izvršuje tudi v naravi, je na mestu uporaba pravila o simbolični preživnini.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v preživninskem delu (točka 2) spremeni tako, da se znesek preživnine zniža na simboličen 1,00 EUR.

Pritožba tožnice se zavrne in se sodba v zavrnilnem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje tožnice 205,00 EUR in sicer za čas med 14.12.2007 in 31.7.2008, od 15.12.2009 dalje pa preživnino v znesku 280,00 EUR. Višji preživninski zahtevek je sodišče zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnica vlaga pritožbo najprej sama, nato pa tudi po pooblaščencu. V svoji laični vlogi pojasnjuje svoj vidik skupnega življenja ter izrecno nasprotuje tudi odločitvi o razvezi. V vlogi po pooblaščencu pa uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je skušala po končani obravnavi dogovorno urediti osebno služnost. Ob vpogledu v zemljiško knjigo pa je na svoje presenečenje ugotovila, da mož sploh ni več lastnik nepremičnin v R., saj jih je podaril sinu. Prilaga zemljiškoknjižni izpisek. Zaključuje, da je ob takšnem novem dejstvu njen premoženjski položaj povsem negotov.

Toženec se pritožuje laično. Uvodoma podaja osebne navedbe, ki pravno niso relevantne. Dalje navaja, da njegovi izdatki (denar daje tudi otrokoma) mesečno znašajo 1.400,00 EUR. Dalje pravi, da tožnica od hiše v Mariboru prejema 450,00 EUR mesečno. Navaja tudi, da na podlagi izvajanja reiki terapij tožnica zasluži 2.800,00 EUR mesečno. Tako meni, da bi morala kvečjemu ona njemu kaj plačevati, ne pa obratno.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki pa nanju nista odgovorili.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje glede razveze zakonske zveze je pravilna. K temu pritožbeno sodišče nima kaj več dodati, marveč se v celoti sklicuje na pravilne razloge v izpodbijani sodbi.

Odločitev sodišča prve stopnje glede preživnine pa je napačna. Ob dejstvu, da je toženka 28 let skrbela za družino na rovaš svoje kariere, je teleološko in zgodovinsko izhodišče pravice bivšega zakonca do preživnine podano. Preživninska obveznost zakoncu (1) ima svoje zgodovinsko izhodišče. Obveznost plačevanja preživnine za bivšega zakonca izvira iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža ter se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena. Tudi razlaga, po kateri se bistveno poslabšanje razmer izenačuje z nepreskrbljenostjo, ima svoj življenjski in zgodovinski vzrok. Ta je v tem, da pač zakonci na različen način participirajo v zakonski (predvsem družinski) skupnosti in ne le z denarnimi dohodki. Tradicionalno je bila žena tista, ki je v večji meri prispevala k družinski skupnosti z delom (gospodinjstvo, skrb za otroke), mož pa je v večji meri skrbel za dohodke. Od tod zahteva, naj se ob razvezi zato položaj žene ali moža (ki se na novo vlogo ne more takoj, ali pa se sploh ne more več prilagoditi), bistveno ne poslabša. Vendar: 131.a člen ZZZDR določa, da lahko zavezanec sam izbere, ali bo upravičencu plačeval preživnino, ali ga bo vzel k sebi v preživljanje ali pa bo poskrbel za njegovo preživljanje na drug način. Sodišče prve stopnje je na 4. in 5. strani sodbe ugotovilo, da je toženec še po razvezi pripravljen tožnici nuditi streho nad glavo in sicer ji dovoli še naprej uporabljati sobo, v kateri je prebivala že doslej in souporabljati kuhinjo in kopalnico. Hkrati ji dovoljuje, da lahko še naprej obdeluje vrt v enakem obsegu kot doslej. To pomeni, da lahko hrano pridela doma. Prav tako toženec po razvezi še vedno krije stroške vzdrževanja hiše, življenjske stroške kot so voda, elektrika, komunala, ogrevanje, stroške stacionarnega telefona in ji hkrati dovoli tudi uporabljati njegov avto in zanj krije tudi stroške.

Pritožnica je v pritožbi sicer navedla dovoljeno novoto. Zatrdila je, da je toženec hišo podaril sinu in torej ni več njen lastnik. V dokaz svoje trditve je predložila tudi zemljiškoknjižni izpisek. Toženec, ki je pritožbo prejel, nanjo ni odgovoril. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da toženec več ni lastnik nepremičnine. Navedeno pomeni, da v naravi sedaj tožnici ne nudi več bivanja v nepremičnini. Enako velja glede obdelovanja vrta. Vendar ostale stvari v naravi še nudi.

Vso navedeno preživninsko pomoč je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odmeri preživnine. Obenem je v zaključku sodbe (stran 7) tudi opozorilo, da bi v primeru, če navedenega toženec tožnici več ne bi dopuščal, nastopile spremenjene razmere, kar bi narekovalo ponovno sojenje o višini preživninske obveznosti po tako spremenjenih razmerah (82. člen ZZZDR). V tem odstavku opisano izhodišče sodišča prve stopnje bi bilo ob dejanski podlagi sodišča prve stopnje pravilno. Dejansko stanje, ki ga ugotavlja pritožbeno sodišče je sedaj sicer drugačno. Vse preživninske pomoči v naravi, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, sedaj več ni mogoče šteti kot toženčevo izpolnjevanje preživninske obveznosti. Vendar pa je spet res, da tožnica zaenkrat v hiši še vedno lahko živi in torej z bivanjem nima nobenih stroškov. Če se bo to spremenilo, bodo podane spremenjene razmere.

Prav tako je pravilno, da je sodišče upoštevalo ugotovitve o tožničinem lastnem zaslužku (150,00 EUR), kakor tudi to, da ji ni priznalo denarnih potreb za reiku terapijo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje glede obravnavanih vprašanj.

Nepravilno pa je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje v delu, ko ni upoštevalo dejstva, da je tožnica lastnica nepremičnine v Mariboru, ker naj bi dogovor o najemnini v višini 417,00 EUR predstavljal bodoče, negotovo dejstvo. Nesporno je, da v njeni nepremičnini bivajo tretje osebe, ki so tožnici tudi že plačale uporabnino (slednjo je sodišče prve stopnje navsezadnje upoštevalo za preteklo obdobje). Za zadevo ni bistveno, ali je tožnica že sklenila najemno pogodbo, marveč dejstvo, da že sedaj (v času glavne obravnave) razpolaga s premoženjem, ki omogoča mesečni dobiček. Navedeno predstavlja sestavni del njenih lastnih preživninskih zmožnosti. Na ta način se njena nepreskrbljenost (1. odst. 81.a člena ZZZDR) bistveno zmanjšuje. Če bi sodišče ta premoženjski vir upoštevalo, bi tudi po lastnih izračunih (glej razloge prve stopnje) moralo ugotoviti, da toženec svojo preživninsko breme v celoti poravnava v naravi (glej ponovno razloge na 4. in 5 strani sodbe), ne glede na to, da je sodišče druge stopnje sedaj ugotovilo, da toženec ni lastnik nepremičnine.

Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v pretežnem delu ugotovilo ter njegovo denarno preživninsko obveznost znižalo na simbolno raven enega evra (2).

Toženčeva kritika ugotavljenega dejanskega stanja ne opozarja na napake v dokazni oceni, marveč ponuja drugačno dejansko stanje. Takšna pritožbena ponudba je gola in zato pavšalna. Ta pritožbeni razlog zato ni utemeljen.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v pretežnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisodilo zgolj simbolično preživnino. Podlaga za odločitev je podana v 5. alineji 358. člena ZPP (3).

Razlogi za zavrnitev pritožbe tožnice pa so razvidni iz vsega doslej povedanega. Novota, ki jo uveljavlja, na odločitev ni vplivala zato, ker tožnica v času obravnavanja te zadeve v stanovanju še vedno lahko živi in tega ji tudi nihče ne brani. Ker njena pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo v zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo po enakih merilih, po katerih je o stroških odločilo tudi sodišče prve stopnje. Gre namreč za urejanje razmerij po razvezi, zato je na podlagi pravila o odmeri stroškov po prostem preudarku (413. člen ZPP) utemeljeno, da vsaka stranka krije svoje stroške takšnega pravdanja.

(1) Glej 82.č člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 15/1976 do Ur.l. RS, št. 101/2007; v nadaljevanju ZZZDR).

(2) Simbolična preživnina (na primer odločba VS RS, II Ips 455/96) je pravni institut, ki preživninskemu upravičencu zagotavlja, da bo po morebitnih spremenjenih razmerah, lahko uveljavljal preživnino v denarju. Simbolična preživnina namreč ob ugotovljenem temelju pravice do preživnine (vendar ob neutemeljenosti denarnega zahtevka) onemogoča, da bi upravičenec zaradi roka iz 1. odst. 81.a člena ZZZDR ostal brez svoje pravice. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).