Jedro

V 26. členu Ustave so urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima), zato je za vsa ostala vprašanja, ki v tej določbi Ustave niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je zakonodajalec omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. Ker volilne ni mogoče šteti med osebnostne pravice, škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ.

Ker je pravica do povračila škode iz 26. člena URS v razmerju do ostalih postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti (23., 25., 153., 157. in 160. člen URS), sekundarna, sodno varstvo volilne pravice pa je v primeru, kakršnega v tožbi zatrjuje tožnik, mogoče uveljavljati s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 4. člena ZUS-1, ki prizadetemu posamezniku omogoča zahtevati ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, drugačne razlage navedenih določb 26. člena Ustave, kot je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, v tem primeru ni mogoče opreti na četrti odstavek 15. člena Ustave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine zaradi kršitve njegove aktivne volilne pravice. V tožbi, ki jo je vložil 10. 10. 2008, je navajal, da se zaradi težke invalidnosti ni mogel udeležiti državnozborskih volitev 21. 9. 2008, in da ga kljub dogovoru, da se mu omogočijo volitve na domu, na dan volitev ni nihče obiskal. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da je v 26. členu Ustave okvirno določena odškodninska odgovornost države za delo svojih organov implementirana v določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Upoštevaje, da volilna pravica ni osebnostna pravica, pa škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana škoda v smislu 179. člena OZ. Tožnik svojega odškodninskega zahtevka ne more utemeljevati na določbah Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). Odločanje o denarni odškodnini po 41. členu EKČP je namreč predpisano kot pravica in pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana odločitev pomeni kršitev Ustave in EKČP. Dolžnost toženke je, da vsakemu volivcu omogoči oziroma zagotovi uresničitev volilne pravice. Za kršitev aktivne volilne pravice Ustava v 26. členu priznava odškodnino. Dejstvo, da toženka ni sprejela ustrezne zakonske podlage za konkretizacijo te ustavne pravice, mu ne more biti v škodo. Ne strinja se s stališčem, da volilna pravica ni osebnostna pravica. Človekove pravice niso samo javnopravne narave, temveč jih je treba priznati tudi v medsebojnih odnosih med posamezniki, zato uživajo tudi civilnopravno varstvo. Poseg v pravico je civilni delikt, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost. Ni treba, da bi se škoda manifestirala fizično ali psihično. Sicer navaja, da je trpel duševne bolečine. Podlaga za prisojo odškodnine je v določbah OZ, Ustave in EKČP. Trdi, da ESČP volilno pravico obravnava kot osebnostno pravico in v tovrstnih primerih prisoja odškodnino. Sklicuje se na zadevi Kovach proti Ukrajini z dne 7. 2. 2008 in Namat Aliyev proti Azerbajdžanu z dne 8. 4. 2010. Z zanikanjem pravice do odškodnine je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člen EKČP. Stališče, da je odločanje o zahtevku za plačilo ti. pravičnega zadoščenja v skladu s 41. členom EKČP v pristojnosti ESČP, je nerazumljivo. Gre očitno za prelaganje odločanja o odškodnini. Navaja, da bo tudi v tem primeru treba pravico in zadoščenje poiskati pred ESČP, ker toženka ni sprejela ustreznih pravnih podlag, slovenska sodišča pa si ne upajo ali nočejo soditi v skladu s sodno prakso ESČP. Glede navedb, da ni uveljavljal varstva po določbah Zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ), pa navaja, da ne gre za procesno predpostavko odškodninskega zahtevka. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi je dokazoval kršitev in škodo, je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka.

5. Toženka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do povračila nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel z zatrjevanim posegom v (aktivno) volilno pravico.

8. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da škoda, ki jo tožnik uveljavlja, ni pravno priznana škoda v slovenskem pravnem redu, zato se nista ukvarjali z ostalimi predpostavkami odškodninske odgovornosti. Pri tem sta izhajali iz razlage, ki je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, da so v 26. členu Ustave urejene le predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti države (protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima) in da je zato za vsa ostala vprašanja, ki v tej določbi Ustave niso urejena, po pravni analogiji treba uporabiti splošna pravila civilnega prava.(1) Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik zahteva odškodnino v denarju, je zakonodajalec omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. Vrhovno sodišče je v svoji dosedanji praksi poudarilo, da je krog oblik nepremoženjske škode zaprt in da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod zakonodajalec izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode.(2)

9. Presoja sodišč nižje stopnje, da škoda, ki jo vtožuje tožnik, ni pravno priznana škoda po določbi 179. člena OZ, je pravilna. Volilne pravice namreč ni mogoče šteti med osebnostne pravice. Ob sklicevanju na uveljavljeno teorijo(3) sta pravilno poudarili, da je značilnost osebnostnih pravic, katerih krog je sicer odprt(4), v tem, da pripadajo človeku kot takemu, da so sestavni del njegove osebnosti in se tičejo njegove osebe, da varujejo fizično in moralno bistvo posameznika, da učinkujejo zoper vsakogar in da imajo zlasti negativno vsebino (prepoved posega).(5) Volilna pravica je nasprotno ena najpomembnejših političnih pravic v ustavnem sistemu Republike Slovenije, ki pa jo ima le vsak državljan, ki je dopolnil 18 let. Ne gre torej za pravico, ki izvira neposredno in zgolj iz človekove osebnosti, temveč je vezana na določen status (državljanstvo) in starost. Volilne pravice tudi nimajo tisti državljani, ki jim je bila odvzeta z odločbo sodišča (7. člen ZVDZ). Sodišči nižjih stopenj pravilno poudarjata, da varstvo uresničevanja volilne pravice ni namenjeno zgolj varstvu posameznika, temveč je namen njenega varstva zlasti v zagotavljanju uresničevanja temeljnih postulatov demokratičnega sistema družbene ureditve. Volilna pravica je namreč pravica posameznika, da pri volilnem načinu oblikovanja temeljnih državnih organov sodeluje tako, da v predpisani obliki in na predpisan način izrazi svojo voljo glede tega, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve. Gre za osebno pravico, ki se izvršuje na kolektiven način in v javnem interesu.(6) Je torej eden najpomembnejših orodij, ki jih ima posamezen državljan pri odločanju o družbenih zadevah, torej o zadevah, ki se ne tičejo le njega, temveč tudi ostalih članov družbe (polisa). Zato ne gre za osebnostno, temveč politično pravico.

10. Revizijsko zatrjevanje, da ESČP volilno pravico obravnava kot osebnostno pravico in v tovrstnih primerih priznava odškodnino, nima podlage v sodni praksi navedenega sodišča. ESČP prizadetemu pritožniku ob izpolnjenih predpostavkah iz 41. člena EKČP prizna odškodnino v primeru kršitve katerekoli konvencijske pravice. Gre za določbo v okviru II. poglavja EKČP, ki ureja ustanovitev in delovanje ESČP. Pravično zadoščenje iz 41. člena EKČP ima naravo mednarodnopravne odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve določb mednarodne pogodbe, zato odškodninski zahtevek po tej določbi obstaja samo na mednarodni ravni, vezan je na postopek pred ESČP in se lahko uveljavlja izključno v tem postopku.(7) Gre za odraz pozitivne obveznosti države in njene (sistemske) odgovornosti za varovanje človekovih pravic in svoboščin,(8) ki se uresničuje na mednarodni ravni. Neposredna uporaba te določbe pred slovenskim sodiščem zato ni možna.

11. Za nadaljnjo presojo v tem primeru je pomembno, da tožnik vtoževano škodo uveljavlja na podlagi zatrjevane kršitve volilne pravice v postopku volitev v Državni zbor, ki je kot človekova pravica zagotovljena v 43. členu Ustave in 3. členu Protokola št. 1 k EKČP.(9) Osnovna pravila za uresničevanje in omejevanje človekovih pravic so na splošno (za vse človekove pravice) urejena v 15. členu Ustave. V petem odstavku 15. člena Ustave je določeno, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta Ustava ne priznava. Po četrtem odstavku 15. člena Ustave sta zagotovljena sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve. Gre za splošno ustavno določbo, ki je odsev zahteve iz 13. člena EKČP, ki državam pogodbenicam nalaga dolžnost, da zagotovijo učinkovito pravno varstvo človekovih pravic. Tudi pri opredeljevanju vsebine navedene pravice je treba enako kot pri opredeljevanju pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhajati iz splošne premise, v skladu s katero mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic, saj ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično.(10)

12. Zahteve iz četrtega odstavka 15. člena URS ni mogoče razlagati tako, da v vsakem primeru, ko kršitve ni mogoče odpraviti, terja (tudi) odškodninsko varstvo. ESČP poudarja, da mora biti pravno sredstvo učinkovito, kolikor je mogoče, upoštevaje omejene možnost v primerih posameznih kršitev.(11) Test učinkovitosti pravnega sredstva naj bi predstavljala njegova učinkovitost v teoriji in praksi, in sicer na način, da se zatrjevana kršitev prepreči oziroma onemogoči njeno nadaljnje trajanje oziroma zagotovi ustrezna odprava kršitve, do katere je že prišlo.(12) Narava sodnega varstva je torej odvisna tudi od narave obravnavane pravice in njene kršitve. Glede na okoliščine konkretnega primera lahko zadostuje tudi jasna ugotovitev kršitve konvencijske pravice.(13) Nadomestilo v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo mora v načelu biti vedno mogoče, ko gre za najhujše kršitve, to je pravice iz 2. in 3. člena EKČP (pravica do življenja in prepoved mučenja) ter pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP).(14)

13. Pravica do odškodnine iz 26. člena Ustave je ena od oblik pravnega varstva človekovih pravic. V tej ustavni določbi urejena odgovornost države namreč izhaja iz izvrševanja njene oblastne funkcije oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem (ravnanje ex iure imperii).(15) Ustavno sodišče je v svoji nedavni praksi poudarilo, da gre za specifično obliko odgovornosti, ki izvira iz posebnega položaja države nasproti subjektom (državljanom, pravnim osebam, pa tudi drugim osebam, ki so na njenem ozemlju). Glede na to je po mnenju Ustavnega sodišča očitno, da za presojo odškodninske odgovornosti države ne zadoščajo klasična pravila civilne odškodninske odgovornosti za drugega, pač pa je treba pri presoji posameznih predpostavk odgovornosti države upoštevati specifičnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja njenih organov, funkcionarjev in uslužbencev.(16)

14. Položaji, za katere se po določbi 179. člena OZ priznava denarna odškodnina, so po svoji vsebini taki, da po teži in naravi posega v nepremoženjsko dobrino narekujejo satisfakcijo z denarno odškodnino. Posebej občutljiva narava osebnostnih pravic, za katero je hkrati značilno, da je njeno varstvo potrebno tako v civilnopravnih kakor javnopravnih razmerjih, terja poleg opustitvenih in odstranitvenih zahtevkov (134. člen OZ) tudi odškodninsko varstvo. Intervencijo slovenskega zakonodajalca z ureditvijo (pravične) denarne odškodnine je v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) narekovala sistemska narava kršitev in sama narava pravice, ki je ravno v učinkovitemu varstvu pravic (23. člen URS).(17) Kot izhaja iz tožnikovih navedb pa v obravnavani zadevi ne gre za to, da ne bi bil vzpostavljen sitem za glasovanje invalidov, temveč da v konkretnem primeru naj ne bi deloval. 15. Za presojo obravnavane zadeve je pomembno tudi, da je pravica do povračila škode iz 26. člena URS v razmerju do ostalih postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti (23., 25., 153., 157. in 160. člen URS), sekundarna in pride kot ultima ratio pravne države v poštev le, če primarni sistem zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v razmerju do posameznikov odpove.(18) Omenjeni postopki so tisti, ki služijo neposrednemu uresničevanju načela ustavnosti in zakonitosti ter s tem funkcioniranju pravne države. Primarno varstvo vseh človekovih pravic mora biti torej zagotovljeno z učinkovitim sistemom preprečevanja in odpravljanja kršitev. Kadar je mogoče odpravo posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin doseči že z vzpostavitvijo prejšnjega stanja oziroma z ugotovitvijo kršitve, je takšen način odprave posledic v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave.(19) Upravni spor iz 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki ima svoj temelj v drugem odstavku 157. člena Ustave, predstavlja generalno sodno varstvo v upravnem sporu glede zakonitosti (in ustavnosti(20)) posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. S tožbo po navedeni določbi ZUS-1 je med drugim mogoče zahtevati tudi ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (2. alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1).

16. Volilna pravica je pravica pozitivnega statusa, ki od države zahteva aktivno ravnanje za njeno uresničitev. Spada med tiste človekove pravice, katerih narava zahteva, da se način njihovega uresničevanja uredi z zakonom, saj je brez ustrezne zakonske ureditve sploh ne bi bilo mogoče izvrševati.(21) Volitve v državni zbor so urejene v ZVDZ. Pravno varstvo zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije pri volitvah v državni zbor v primerih, kakršen je tožnikov, je urejeno v 106. členu ZVDZ, ki za tak primer volivcu daje pravico vložiti ugovor pri volilni komisiji volilne enote (prvi odstavek 106. člena ZVDZ). Ugovor se vloži v treh dneh od dneva glasovanja, volilna komisija volilne enote pa mora o njem odločiti v roku 48 ur (drugi odstavek 106. člena ZVDZ). Glede na naravo kršitve, ki jo ugotovi, volilna komisija volilne enote razveljavil glasovanje na volišču ter odredi ponovne volitve v razveljavljenem obsegu oziroma sama ugotovi izid volitev v volilnem okraju (107. člen ZVDZ).

17. Da je sodno varstvo volilne pravice v primeru, kakršnega v tožbi zatrjuje tožnik, mogoče uveljavljati s tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1, izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Uv 1/2012 z dne 12. 1. 2012. V navedenem primeru (ki se nanaša na volišče, dostopno invalidom, v postopku volitev v državni zbor) je Vrhovno sodišče presodilo, da zoper odločitve volilne komisije volilne enote (ali Državne volilne komisije glede na 108. člen ZVDZ) v zvezi z nepravilnostmi pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije, ni možen „redni“ upravni spor pred Vrhovnim sodiščem, možna pa je tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi 4. člena ZUS-1, ki prizadetemu posamezniku omogoča zahtevati ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-100/13, Up-307/12 z dne 10. 4. 2014, v katerem je odločalo o ustavni pritožbi zoper naveden sklep Vrhovnega sodišča Uv 1/2012, upoštevaje razdelitev pristojnosti sodnega varstva v volilnih zadevah med Vrhovnim (pred volilnim dnevom) in Ustavnim sodiščem (na volilni dan in po njem) pritrdilo stališču, da zoper odločitev volilnih komisij o nepravilnosti pri delu volilnih organov ni predvideno sodno varstvo v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem. Do dopustnosti upravnega spora po 4. členu ZUS-1 zaradi kršitve ustavnih pravic se Ustavno sodišče v navedenem sklepu ni opredelilo. V istem sklepu je v okviru odločanja o pobudi za oceno ustavnosti 107. člena ZVDZ zavrnilo pritožnikovo tezo, da bi morala volilna komisija volilne enote v primeru nepravilnosti, ki ne bi mogle vplivati na volilni izid, izdajati odločbe o ugotovitvi kršitve volilne pravice, in sicer ker bi to lahko ob hkrati potrjenih poslanskih mandatih vzbudilo dvom v verodostojnost volilnih izidov in s tem dvom v poštenost volitev, ki so temelj legitimnosti vsakokratne, z volitvami vzpostavljene oblasti. Stališče, da upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1 ni dopusten, ko do kršitve volilne pravice v postopku volitev v državni zbor pride zaradi nepravilnosti pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije, pa v svojem delno pritrdilnem in delno odklonilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča U-I-227/14, Up-790/14 z dne 21. 11. 2014 (ki se sicer nanaša na odvzem poslanskega mandata) zastopa sodnica Soldat.(22) Pomisleki, ki jih navaja v navedenem ločenem mnenju, se nanašajo zlasti na sistemsko porazdelitev volilno sodne pristojnosti med Vrhovnim in Ustavnim sodiščem v postopku volitev v državni zbor, ki je glede kršitev na volilni dan in po njem pridržana Ustavnemu sodišču. Ti pomisleki, tudi kolikor gre zgolj za ugotovitev posega v volilno pravico (druga alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), v enaki meri veljajo tudi za odločanje o sodnem varstvu, kot ga z odškodninsko tožbo v obravnavani zadevi uveljavlja tožnik. Priznanje denarne odškodnine namreč vsebuje ugotovitev o obstoju protipravnega ravnanja(23) (in tako v enaki meri lahko meče senco dvoma na pravilnost volilnega izida), o katerem pa v odškodninski pravdi na prvi stopnji glede na višino tožbenega zahtevka odloča okrajno ali okrožno sodišče (30. in 32. člen ZPP). Kolikor pa je za presojo učinkovitosti sodnega varstva v volilnih zadevah pomembno tudi, da gre za pravno sredstvo, v okviru katerega ima sodišče možnost preizkusiti vpliv kršitve na volilni izid in zlasti tudi pooblastila za odpravo kršitve (107. in 108. člen ZVDZ), pa odškodninsko varstvo v pravdnem postopku ne predstavlja ustreznega odgovora na zahteve iz četrtega odstavka 15. člena Ustave in 13. člena EKČP.(24)

18. Ker škoda, ki jo uveljavlja tožnik, ni pravno priznana škoda po določbah 179. člena OZ v zvezi s 26. členom Ustave, in ker po povedanem drugačne razlage 26. člena Ustave, kot je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča, v primeru, kakršnega v tožbi zatrjuje tožnik, ni mogoče opreti na četrti odstavek 15. člena Ustave niti na 13. člen EKČP, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z obstojem ostalih predpostavk odškodninskega zahtevka, niti z obsegom zatrjevane škode. Sodišči nižje stopnje zato z zavrnitvijo dokaznih predlogov, s katerimi je tožnik dokazoval kršitev in obseg škode, nista storili očitane kršitve določb pravdnega postopka.

19. Tožnik z obravnavano tožbo uveljavlja odškodninsko varstvo v obliki tožbenega zahtevka za plačilo 50.000 EUR z obrestmi. Njegov tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker za tak odškodninski zahtevek ni podlage v OZ in 26. členu Ustave. Ker zato ne gre za situacijo, ko o obravnavanem tožbenem zahtevku obstoji drugo (sodno) varstvo(25), je odločitev o zavrnitvi tožbe pravilna kljub temu, da je tožnik tožbo vložil v tridesetih dneh od dneva volitev v državni zbor.

20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje zavrnitev predloga za povrnitev tožnikovih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009, II Ips 470/2009 z dne 8. 7. 2009, II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012, II Ips 483/2009 z dne 21. 3. 2013, III Ips 129/2011 z dne 23. 5. 2014, II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014, II Ips 252/2013 z dne 2. 4. 2015, idr. Táko je tudi stališče pravne teorije, npr. D. Možina v Odškodninska odgovornost države v Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2013, str. 143-144, 164-165. Enako je mogoče razumeti tudi 13. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005. Op. št. (2): Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009 in II Ips 470/2009 z dne 8. 7. 2009, ki se obe nanašata na odškodninske zahtevke zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. To izvira iz obdobja, ki z Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 ni bilo zajeto. Ustavno sodišče v navedeni odločbi ni neposredno presojalo ustavoskladnosti razlage 26. člena Ustave, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče, temveč je ugotovilo, da 25. člen ZVPSBNO ni v skladu z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da je Ustavno sodišče v tej odločbi implicitno pritrdilo navedenim stališčem Vrhovnega sodišča meni tudi F. Testen v: L. Šturm, ur., Komentar Ustave RS: dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 204. Op. št. (3): A. Finžgar, Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana 1985, str. 38-43. Op. št. (4): A. Polajnar Pavčnik v Pavčnik et al., Temeljne pravice, Ljubljana 1997, str. 153. Op. št. (5): D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 780. Op. št. (6): J. Sovdat, Volilni spor, GV založba, Ljubljana 2013, str. 31. Op. št. (7): Prim. sodne določbe Vrhovnega sodišča III Ips 41/2006 z dne 19. 11. 2007, II Ips 591/2008 z dne 24. 6. 2009, II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009, II Ips 121/2011 z dne 14. 4. 2011 in II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (8): A. Teršek v: Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, str. 70. Op. št. (9): Prim. J. Sovdat v Komentar Ustave RS (KURS), Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 477; C. Grabenwarter, European Convention on Human Rights - Commentary, C.H. Beck, Hart, Nomos Helbing Lichtenhahn Verlag, 2014, str. 402. Op. št. (10): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006. Op. št. (11): F. Testen v: KURS, str. 203. Enako tudi van Dijk et al., Theory and Practice of the European convention on Human Rights, str. 999. Prim. tudi sodbo ESČP Kaya proti Turčiji, št. 22729/93 z dne 19. 2. 1998, tč. 106. Op. št. (12): C. Grabenwarter, navedeno delo, str. 333; Jacobs, White & Ovey, The European Convention on Human Rights, Sixth ed., str. 140. Op. št. (13): Prim. odločbi o dovoljenosti ESČP Arrigo in Vella proti Malti, št. 6569/04 z dne 10. 5. 2005 in Niedźwiedź proti Poljski, št. 1345/06 z dne 11. 3. 2008. Op. št. (14): Prim. sodbi ESČP Edwards proti Združenemu kraljestvu, št. 46477/99 z dne 14. 3. 2002 in Öneryildiz proti Turčiji, št. 48939/99 z dne 30. 11. 2004, tč. 146-147 ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, tč. 12. Op. št. (15): Prim. odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015 in R. Pirnat v: Odgovornost države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev javnih pooblastil za ravnanje svojih organov in uslužbencev, Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri PF, Ljubljana 2005, str. 21. Op. št. (16): Tako v odločbi Up-679/12 z dne 16. 10. 2014 (točka 11) glede standarda protipravnosti v zvezi s pravico iz 17. člena Ustave (nedotakljivost človekovega življenja) ter nato še v Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015 (upoštevaje tudi sodbo ESČP Kurić proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012) glede uporabe pravil o zastaranju pri obravnavni zahtevkov oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

Op. št. (17): Odločbi Ustavnega sodišča U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 in U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005. Op. št. (18): D. Jadek Pensa v: KURS, str. 295, 300. Op. št. (19): Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-1/10, Up-1315/09 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (20): Prim. V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2006, str. 799. Op. št. (21): J. Sovdat v: KURS, str. 476. Op. št. (22): Meni tudi, da sedanja ureditev po volilnem dnevu posameznemu volivcu ne omogoča sodnega varstva za kršitve, ki nastanejo pri delu volilnega odbora oziroma okrajne volilne komisije pri volitvah, kar ocenjuje kot neustavno pravno praznino. Prim. tudi J. Sovdat, Volilni spor, str. 262-263. Op. št. (23): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 43/2013 z dne 15. 4. 2014. Op. št. (24): Prim. sodbo ESČP Petkov in ostali proti Bolgariji, št. 77568/01, 178/02 in 505/02 z dne 11. 6. 2009, tč. 79 in 80. Op. št. (25): Če sodišče pri obravnavi tožbe po 4. členu ZUS-1 ugotovi, da ni pristojno za obravnavno tožbe, ker ima tožnik na voljo drugo (primarno) sodno varstvo, tožbe ne more zavreči, temveč se mora ob uporabi določb ZPP izreči za nepristojno in zadevo po pravnomočnosti sklepa odstopiti pristojnemu sodišču (npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-547/04 z dne 3. 3. 205, Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009). Podobno ravna sodišče, če v postopku odločanja o zahtevi za vrnitev zaplenjenega premoženja, ob drugih izpolnjenih predpostavkah, ugotovi, da je bilo premoženje odvzeto na podlagi, za katero je po določbah Zakona o denacionalizaciji, pristojen upravni organ (npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 in Up-545/11, Up -544/11 z dne 7. 6. 2012).