Jedro

O obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama je tožnik postavil zadostno trditveno podlago in predlagal tudi ustrezne dokaze z zaslišanjem pravdnih strank ter prič, ki so bile prisotne ob ustno sklenjeni pogodbi. Logično je dokazovanje ustno sklenjene pogodbe z zaslišanjem udeleženih oseb, saj pri ustnem pravnem poslu listinske dokumentacije običajno ni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič nadomestilo pomanjkljivo tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je zatrjeval obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe in zgolj obstoj oz. neobstoj takšne pogodbe je ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 3.813,27 EUR in v tem delu ustavilo postopek (sklep pod tč. I). S sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.189,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 4.443,84 EUR za čas od 7. 1. 2019 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka odmerjene v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5705/2019 z dne 24. 1. 2019 v višini 186,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. I). V presežku do zahtevanih 11.816,63 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (tč. II). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.763,48 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. III).

2. Zoper sodbo (smiselno v obsodilnem delu) vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške tega postopka, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je tožnik prepozno podal trditve glede ustno sklenjene posojilne pogodbe oziroma o tem ni podal jasne in zadostne trditvene podlage, niti ni predlagal ustreznih dokazov. Sodišče prve stopnje ne bi smelo izvajati dokazov glede tega, kje je bil sestanek in kdo je bil na sestanku, na katerem naj bi tožnik izročil denar tožencu. Trditveno podlago je sodišče prve stopnje nadomestilo z zaslišanjem prič. Ugovor glede pomanjkljive trditvene podlage in prekluzije je toženec že podal v tretji pripravljalni vlogi. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je toženec prejel denar. Zneska 10.000,00 EUR ni nikoli prejel, saj ga na sestanku ni bilo. Nobena priča ni izrecno potrdila, da bi bil toženec prisoten na sestanku, kjer naj bi prejel denar. Celo priča B. B., ki je bil predlagan s strani tožnika, je jasno povedal, da toženca na sestanku sploh ni bilo. Sodišče prve stopnje je brez trditvene podlage in osnove v izvedenih dokazih sprejelo zaključek, da je oče toženca priča A. A. na spornem sestanku prejel 10.000,00 EUR v imenu in za račun toženca. Po uradni dolžnosti bi moralo paziti na vprašanje, kdo je stranka postopka in kdo so priče. Priča A. A., ki naj bi prejel denar, ni stranka postopka, ampak priča. Toženec je samostojni podjetnik, ki je lahko le posamezna fizična oseba. Četudi bi tožnik izročil denar priči A. A., to ne bi bil dolg toženca, ampak dolg A. A. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče priči A. A. ni verjelo, da ga na sestanku ni bilo. Sodišče prve stopnje prihaja tudi samo s seboj v nasprotje, ko istočasno navaja, da sta se tožnik in toženec sestala v pisarni na G., kjer je tožnik tožencu izročil denar, nato pa v naslednjem stavku navaja, da toženca ni bilo zraven. Tožniku ni uspelo dokazati obstoja ustno sklenjene posojilne pogodbe. Tudi ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da obstaja sporni dolg, upoštevajoče stroške nakupa furnirja. Ker je sodišče prve stopnje napačno sledilo tožniku, da je v dolg 34.000,00 EUR všteto tudi posojilo po ustni pogodbi v višini 10.000,00 EUR, je napačen obračun dolga (izračun glavnice) in odločitev o pobotnem ugovoru. Dejansko je bil tožnik dolžan vrniti tožencu preplačilo v višini 5.556,16 EUR. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnik do pravdnih stroškov sploh ni upravičen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Predlagal je zavrnitev pritožbe in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je od toženca zahteval vračilo posojila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki mu ga je toženec še dolgoval na podlagi treh sklenjenih posojilnih pogodb. Na podlagi prve posojilne pogodbe je tožencu posodil 20.000,00 EUR, na podlagi druge posojilne pogodbe pa 12.000,00 EUR. Obe posojilni pogodbi sta pravdni stranki sklenili v pisni obliki. Sporen je bil obstoj tretje ustne posojilne pogodbe, na podlagi katere je tožnik zatrjeval, da je tožencu posodil še znesek 10.000,00 EUR, in za katero je trdil, da je bila upoštevana v sporazumu o ugotovitvi obstoja posojilnega razmerja, sklenjenega s tožencem v notarski obliki. Toženec je obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe zanikal. Trdil je, da je tožniku ves nastali dolg že povrnil, saj mu je vrnil znesek 18.000,00 EUR, tožniku pa je bila tudi plačana kupnina iz naslova prodanega gozda očeta toženca v znesku 19.556,16 EUR, tako da je tožnik prejel 5.556,16 EUR več denarja, kot mu ga je toženec dolgoval. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno izhodišče in spor med strankama presojalo na podlagi določb 569. - 578. člena Obligacijskega zakonika (OZ2) o posojilni pogodbi. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Zakon ne zahteva, da bi morala biti posojilna pogodba sklenjena v pisni obliki.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki poleg dveh pisno sklenjenih posojilnih pogodb za zneska 12.000,00 EUR in 20.000,00 EUR, sklenili tudi ustno posojilno pogodbo za znesek 10.000,00 EUR, skupno torej za 42.000,00 EUR, in sicer za toženčev nakup furnirja iz BIH. Tožnik je denar po ustno sklenjeni posojilni pogodbi za toženca izročil toženčevemu očetu dne 27. 3. 2017. Ni bilo sporno, da je tožnik tožencu že vrnil dne 17. 7. 2017 znesek 8.000,00 EUR ter dne 7. 1. 2019 znesek 10.000,00 EUR, kar je po ugotovitvah sodišča glede na časovno zaporedje danih posojil in že vrnjene zenske skladno s sklenjenim notarskim sporazumom med pravdnima strankama o ugotovitvi obstoja posojilnega razmerja z dne 23. 8. 2017 (priloga B6), iz katerega izhaja, da je tožnik tožencu posodil 34.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje pri izračunu glavnice, ki jo toženec še dolguje tožniku upoštevalo, da je tožnik za poplačilo toženčevega dolga dne 20. 8 2018 na podlagi notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, sklenjenega s toženčevim očetom (B6), že prejel znesek 19.556,16 EUR. Na podlagi vsega navedenega je zaključilo, da toženec tožniku dolguje še glavnico v znesku 4.443,84 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče navedene zaključke sodišče prve stopnje v celoti sprejema. Pravno relevantna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena, odločitev pravno pravilna in utemeljena z jasnimi razlogi, ki omogočajo vsebinski preizkus. Zato bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovorilo le na ključne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. O obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe med pravdnima strankama je tožnik postavil zadostno trditveno podlago in predlagal tudi ustrezne dokaze z zaslišanjem pravdnih strank ter prič, ki so bile prisotne ob ustno sklenjeni pogodbi. Logično je dokazovanje ustno sklenjene pogodbe z zaslišanjem udeleženih oseb, saj pri ustnem pravnem poslu listinske dokumentacije običajno ni. Ne drži, da je sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič nadomestilo pomanjkljivo tožnikovo trditveno podlago. Tožnik je zatrjeval obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe in zgolj obstoj oz. neobstoj takšne pogodbe je ugotavljalo sodišče prve stopnje z zaslišanjem prič. Upoštevalo pa je tudi druge dokaze, predvsem sklenjeni notarski sporazum o ugotovitvi obstoja posojilnega razmerja z dne 23. 8. 2017, ki ga je sicer predložil toženec. Z njim se je zanesljivo prepričalo o vsebini upniško dolžniškega razmerja med pravdnima strankama. Nesporno ugotovljeno dejstvo, da je toženec dne 17. 7. 2017 že vrnil znesek 8.000,00 EUR, se je v celoti skladalo s tožnikovimi trditvami, da je s tožencem sklenil tudi ustno posojilno pogodbo za znesek 10.000,00 EUR in tako tožencu skupno posodil 42.000,00 EUR, in trditvam, da sta v notarskem sporazumu z dne 20. 8. 2017 zapisala še preostanek dolga v višini 34.000,00 EUR. Pri dokazni oceni je bil metodološki napotek iz 8. člena ZPP v celoti spoštovan. Ključna dejstva pa so pravilno ugotovljena v okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank. Pritožbene navedbe dejansko izražajo nestrinjanje toženca z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar ne utemeljujejo niti kršitve procesnega načela proste presoje dokazov niti kršitve razpravnega načela. Dokazna ocena sodišče prve stopnje je prepričljiva in notranje skladna, pritožnik je z ničemer ne omaje.

9. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ne bi smelo dovoliti vprašanj glede tega, kdo je bil na sestanku in kje je bil sestanek. Toženec takšnim vprašanjem na glavni obravnavi ni nasprotoval, niti ni na glavni obravnavi grajal morebitne kršitve določb pravdnega postopka. Stranka mora relativne bistvene kršitve postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje v pritožbi, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP), na kar pa se pritožba ne sklicuje.

10. Tožnikove trditve o obstoju ustne posojilne pogodbe so bile pravočasne. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Trditve o obstoju ustno sklenjene posojilne pogodbe je tožnik podal v drugi pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2020, še pred opravljenim prvim narokom za glavno obravnavo dne 16. 9. 2020. Ugovor toženca o prekluziji tožnikovih trditev zato ni utemeljen. Sodišče prve stopnje ga je s pravilnimi razlogi zavrnilo v tč. 4 - 10. izpodbijane sodbe.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s skrbno in natančno dokazno oceno izpovedbe pravdnih strank ter prič A. A. in B. B. o obstoju ustne sklenjene posojilne pogodbe ter zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik denar za toženca izročil toženčevemu očetu priči A. A. Toženec med postopkom na prvi stopnji ni nikoli ugovarjal, da on ni bil stranka posojilne pogodbe, ampak morebiti njegov oče. Nasprotno: v odgovoru na tožbo je priznal, da je tožnik prav njemu posodil 32.000,00 EUR, nato v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2020 priznal, da mu je tožnik posodil 34.000,00 EUR ter kot dokaz predložil notarski sporazum, v katerem je kot posojilodajalec naveden tožnik, kot posojilojemalec pa toženec, oče toženca priča A. A. pa (le) kot zastavitelj nepremičnin za zavarovanje tožnikove posojilne terjatve do toženca. Pritožbene trditve, da četudi bi bila sklenjena ustna posojilna pogodba, je bila le-ta sklenjena z očetom toženca in ne s tožencem kot samostojnim podjetnikom in je zato tožena napačna stranka, so torej neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker na podlagi trditev pravdnih strank sploh ni bilo sporno, da si je denar izposodil toženec in ne njegov oče, se sodišče prve stopnje utemeljeno s tem niti ni podrobneje navajalo. V tč. 20 izpodbijane sodbe kljub očitno pomotnemu zapisu: „tožencu“ tudi ni medsebojnega vsebinskega nasprotja, saj je iz obrazložitve jasno razumeti, da toženca na sestanku v pisarni na G. v N. ni bilo, bil pa je prisoten njegov oče priča A. A., kateremu je tožnik za toženca izročil denar. Sodišče prve stopnje je v tč. 20 izpodbijane sodbe tudi podrobno in prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo očetu toženca, da od tožnika tega denarja ni prejel. 12. Obstoj ustno sklenjene posojilne pogodbe za znesek 10.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje med drugim prepričljivo utemeljilo tudi na podlagi višine toženčevih zatrjevanih stroškov, ki naj bi jih imel s pravnim poslom nakupa furnirja v BiH, za katerega je toženec ves čas postopka zatrjeval, da je bil razlog za izposojo denarja pri tožniku. Višina stroškov nakupa furnirja, ki je presegala znesek posojila po dveh pisno sklenjenih posojilnih pogodbah, je še dodatno potrjevala dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena tudi tretja ustna posojilna pogodba.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik tožencu poleg zneska 32.000,00 EUR posodil še znesek 10.000,00 EUR, je pravilen tudi izračun dolgovane glavnice in obresti. Zaradi ugotovitve o neizkazanosti vzajemnosti terjatev, na katere se je skliceval toženec v pobotnem ugovoru in česar v pritožbi ne izpodbija, je tudi ta ugovor pravilno zavrnjen. Posledično je ob pravilni odločitvi o glavni stvari pravilna tudi odločitev o stroških postopka.

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodba tudi ni obremenjena z uveljavljenimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP za pritožnika in v zvezi s 155. členom ZPP za tožnika. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi te zadeve, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, pritožnik pa je s pritožbo propadel in zato ni upravičen do povračila svojih stroškov.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. št. 83/01 s spremembami