Jedro

Vročitev pravni osebe se opravi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe. Skladno s sodno prakso je delavec v smislu 133. člena ZPP lahko vsaka oseba, ki je po naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru. Vročitev tako ne bi bila pravilna zgolj v primeru, če bi se dokazalo, da je pisanje prevzel naključni obiskovalec ali stranka pravne osebe oziroma nekdo, ki se je nahajal v poslovnih prostorih s povsem drugim namenom (npr. zunanji serviser računalnikov). Stališče, da bi bila vročitev pravilno opravljena le v primeru, če bi vročilnico podpisal njen zakoniti zastopnik, je napačno.

V sodbi na podlagi pripoznave sodišče ne navede ničesar o ugotavljanju dejanskega stanja in o materialnem pravu, saj se v taki sodbi s tem sploh ne ukvarja. Izhaja iz brezpogojnega priznanja tožene stranke, da je dolžna izpolniti tožbeni zahtevek tako, kot se glasi in ugotavlja le, ali gre za zahtevek, s katerimi stranke lahko razpolagajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo glavnico v višini 3.051,15 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 350,45 EUR (drugi odstavek izreka). S popravnim sklepom je v uvodu (glavi) sodbe popravilo naziv tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in protispisnosti odločitve, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi najprej zatrjuje, da ji tožba (skupaj z opozorilom na posledice opustitve vložitve odgovora na tožbo) ni bila nikoli vročena. Navedeno utemeljuje z obrazložitvijo, da na vročilnici ni podpisa njenega zakonitega zastopnika. Vročitev sodnih pisanj pravni osebi je urejena v 133. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v prvem odstavku določa, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu pravne osebe. Na takšen način se opravi vročitev tudi takrat, ko je treba pisanje (tožbo, sodno odločbo, zoper katero je dovoljena posebna pritožba ...) vročiti osebno stranki (šesti odstavek 142. člena ZPP). Skladno s sodno prakso je delavec v smislu 133. člena ZPP lahko vsaka oseba, ki je po naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru. Vročitev tako ne bi bila pravilna zgolj v primeru, če bi se dokazalo, da je pisanje prevzel naključni obiskovalec ali stranka pravne osebe oziroma nekdo, ki se je nahajal v poslovnih prostorih s povsem drugim namenom (npr. zunanji serviser računalnikov). Da bi se na vročilnici nahajal podpis takšne osebe, tožena stranka v obravnavanem primeru ni zatrjevala. Stališče, da bi bila vročitev pravilno opravljena le v primeru, če bi vročilnico podpisal njen zakoniti zastopnik, pa je napačno. Ker pritožnik ne zatrjuje, da pisanja ni sprejel kateri od njegovih delavcev, tako domneve o pravilni vročitvi tožbe in opozorila (ki izhaja iz vročilnice pripete k l. št. 14), ni uspel izpodbiti.

6. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti (495. člen ZPP), za katerega se uporabljajo posebna postopkovna pravila iz tridesetega poglavja ZPP. Uporablja se torej tudi določba prvega odstavka 453.a člena, ki določa, da se, če stranka ne odgovori na pravilno vročeno tožbo šteje, da tožbeni zahtevek pripoznava. Sodišče zato brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP - torej, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (drugi odstavek 316. člena ZPP).

7. Ker se je v predmetnem sporu štelo, da je tožena stranka zahtevek pripoznala, se torej sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z njegovo (dejansko) utemeljenostjo, resničnostjo, sklepčnostjo in skladnostjo s predloženimi dokazi. Pritožbene navedbe, ki izhajajo iz predpostavke, da je sodišče izdalo zamudno sodbo in bi se zato do navedenega moralo opredeliti, so tako neutemeljene. V sodbi na podlagi pripoznave namreč sodišče ne navede ničesar o ugotavljanju dejanskega stanja in o materialnem pravu, saj se v taki sodbi s tem sploh ne ukvarja. Izhaja iz brezpogojnega priznanja tožene stranke, da je dolžna izpolniti tožbeni zahtevek tako, kot se glasi in ugotavlja le, ali gre za zahtevek, s katerimi stranke lahko razpolagajo. Zahtevek na plačilo terjatve, ki je bila na upnika prenesena od njegovega prvotnega dolžnika, nedvomno je takšen zahtevek. Pritožbene navedbe, da je (prenesena) terjatev že bila plačana in zato ne obstaja več na to ne vplivajo. Vplivale bi lahko le na njegovo utemeljenost in s tem na ugotovitev dejanskega stanja, kar ob odločanju o pritožbi zoper sodbo na podlagi pripoznave ne more biti predmet presoje. Višje sodišče se zato ni vsebinsko opredeljevalo do obsežnih navedb o tem iz česa vse izhaja, da tožena stranka tožeči (in njenemu prvotnemu dolžniku) ne dolguje ničesar več.

8. Pritožbene navedbe glede na navedeno niso utemeljene. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).