Jedro

Vrhovno sodišče RS ni pristojno, da bi presojalo skladnost zakonov z Ustavo. Za presojo ustavnosti je glede na 160. člen Ustave Republike Slovenije pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki poleg tega ne presoja skladnosti že razveljavljenih zakonov s prav tako že razveljavljeno Ustavo iz leta 1946 (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 - Ur.l. RS, št. 23/97), Vrhovno sodišče RS zato lahko le uporabi Zakon o državljanstvu FLRJ, takšnega kot je bil sprejet in to velja tudi za vse njegove kasneje spremembe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.9.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 28.9.2004, s katero je upravni organ prve stopnje ugotovil, da se A.A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, od 28.8.1945 do smrti, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva A.A. (roj. 8.2.1889 v T.) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo s stališčem upravnih organov glede ugotovitve nacionalne pripadnosti. Članstvo A.A. v Kulturbundu dokazuje, da se je sama opredelila za nemško narodnost. Lastna opredelitev glede narodnosti je namreč tista sestavina, ki jo je potrebno upoštevati kot glavno. Članice Kulturbudna so bile namreč lahko le osebe, ki so se opredelile kot Nemci. Gradivo o članstvu v Kulturbundu je sicer res sekundarno, ga pa je kljub temu mogoče kot dokaz uporabljati v upravnem postopku. Med strankama ni bilo sporno, da se je A.A. na dan 4. 12. 1948 nahajala v tujini, saj je bila izgnana konec leta 1945. V teku postopka je imela tožeča stranka možnost predlagati dokaze, s katerimi bi dokazala nasprotno od dejstev, ki jih je ugotovil upravni organ. Kljub temu dejstev, s katerimi bi bile izpodbite ugotovitve upravnega organa, ni navedla in tudi ne dokazov.

Tožnica v reviziji navaja, da je bila A.A. slovenske narodnosti, in da je torej dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Sicer pa naj bi bilo v prvostopenjski sodbi tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, saj je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (novela ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 105/48) uporabljen z retroaktivnim učinkom. To pa je nasprotovalo 66. členu Ustave FLRJ. Sodišče je tudi z uporabo novele ZDrž kršilo temeljne človekove pravice, in sicer 2. in 15. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Poleg tega je novela ZDrž že v času uveljavitve povzročila kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožnikovo pritožbo, ki je bila vložena še pred uveljavitvijo ZUS-1, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1).

Poleg duševnih stanj so dejstva vse okoliščine zunanjega sveta, ki jih je mogoče zaznavati. Nacionalna pripadnost je zato dejstvo (tako že odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1348/2004 in X Ips 593/2004). Ker z revizijo ni mogoče preizkusiti dejanskega stanja, Vrhovno sodišče ni presojalo tistih razlogov, ki so se nanašali na ugotovitev prvostopenjskega sodišča o nemški nacionalni pripadnosti A.A. Pri svojem preizkusu se je torej omejilo na preizkus, ali ni prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialnega prava, kajti tožeča stranka je uveljavljala tudi ta revizijski razlog.

V tej zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Časovni okvir, ki je pomemben za ugotovitev državljanstva, je ureditev ZDrž, ki določa v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so podani trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva povojne FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu Reichu.

Vrhovno sodišče RS je presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker je uporabilo novelo ZDrž (ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), in sicer kljub njenemu retroaktivnemu učinku. Vrhovno sodišče RS ni pristojno, da bi presojalo skladnost zakonov z ustavo. Za presojo ustavnosti je glede na 160. člen Ustave Republike Slovenije pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki poleg tega ne presoja skladnosti že razveljavljenih zakonov s prav tako že razveljavljeno Ustavo iz leta 1946 (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 - Ur. list RS, št. 23/97). Vrhovno sodišče RS zato lahko le uporabi ZDrž, takšnega kot je bil sprejet, in to velja tudi za vse njegove kasnejše spremembe. Ustavno sodišče pa je v navedeni odločbi že odločilo, da zakonodajalcu ni bilo mogoče očitati, da bi glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne ravnal nedopustno, ker je sprejel novelo ZDrž. Tako je odločilo Ustavno sodišče RS kljub temu, da je bila z novelo ZDrž uveljavljena dejanska retroaktivnost 2. odstavka 35. člena ZDrž (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Nepravilno je revidentovo mnenje, da so bile z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (novela ZDrž; Ur.l. FLRJ, št. 105/48) kršene temeljne človekove pravice. Ustavno sodišče je že preizkusilo, ali je uporaba drugega odstavka 35. člena ZDrž (v besedilu novele ZDrž) v nasprotju z Ustavo RS, in torej tudi, ali krši človekove pravice, na katere se sklicuje tožeča stranka. Ureditev glede državljanstva oseb nemške narodnosti ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Ustavno sodišče Republike Slovenije je zato odločilo, da uporaba navedene norme ni v nasprotju z Ustavo (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Ustavno sodišče RS je tudi že odločilo, da 3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž ne vodi do diskriminacije, če se 3. odstavek 63. člena ZDen uporablja kot izpodbojno domnevo nelojalnosti (glej navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je A.A. na dan 4.12.1948 živela v tujini. Ker je bila poleg tega nemške narodnosti in ker tožeča stranka domneve nelojalnosti v upravnem postopku ni izpodbila, čeprav je to možnost imela, je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna (3. odstavek 63. člena ZDen v povezavi s 39. členom Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1-8/1991 in naslednjiĆ in 2. odstavkom 35. člena ZDrž).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).