25. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1170/2003 z dne 10. 3. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1895/2002 z dne 24. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožniku s sklepom naložilo plačilo stroškov pooblaščencev nasprotne stranke (tožene v sporu) za pristop na naroka za glavno obravnavo dne 2. 12. 2002 in dne 10. 3. 2003, ker ju je sodišče moralo preložiti po krivdi pritožnika. Z istim sklepom je prvostopenjsko sodišče pritožniku naložilo tudi plačilo denarne kazni zaradi zlorabe pravic v postopku v višini 100.000 SIT in pa denarne kazni zaradi žalitve sodišča v enakem znesku. Višje sodišče je s sklepom zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., iz 22., iz 23. in iz 25. člena Ustave. Meni, da se Višje sodišče ni opredelilo do njegovih pravno odločilnih navedb v pritožbi, kakor tudi ne do nezakonito prisojenih separatnih stroškov in nezakonito odmerjenih denarnih kazni v postopku. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja številne dejanske okoliščine, ki po njegovem mnenju kažejo na nepravilno presojo sodišča o preložitvi narokov za glavno obravnavo dne 2. 12. 2002 in dne 10. 3. 2003 in izrečenih denarnih kaznih. Pritožnik še trdi, da sta bili denarni kazni izrečeni brez pravne podlage ter da je sodišče ob tem subjektivno vodilo postopek ter nepretrgoma in sistematično kršilo njegove procesne pravice. Zatrjuje, da ni žalil sodišča, saj naj bi mu sodišče žalitve pripisalo na podlagi citatov iztrganih iz konteksta. Poleg tega pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje še s številnimi drugimi odločbami sodišč in drugih organov.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanima odločitvama glede utemeljenosti naložitve plačila stroškov pooblaščencev nasprotne stranke za pristop na naroka za glavno obravnavo dne 02. 12. 2002 in dne 10. 3. 2003 in glede utemeljenosti izrečenih denarnih kazni, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), bi bil lahko pomemben očitek pritožnika, da Višje sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe tako glede odločitev o separatnih stroških kakor tudi glede odločitev o izreku denarnih kazni. Iz 22. člena Ustave med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Ni pa se dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso bistvene, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da pritožnikov očitek ni utemeljen. Izpodbijani sklep Višjega sodišča namreč vsebuje navedbe o pravno odločilnih dejstvih ter odgovore na pritožnikove bistvene navedbe. Tako je Višje sodišče pritožniku pojasnilo, zakaj je štelo, da so podani razlogi za naložitev plačila separatnih stroškov tako za pristop pooblaščencev nasprotne stranke na narok za glavno obravnavo dne 2. 12. 2002 kakor tudi za pristop na narok dne 10. 3. 2003. Zavrnilo je tudi njegov očitek, da mu je bila denarna kazen zaradi zlorabe pravic izrečena po "retroaktivni metodi". Prav tako se je Višje sodišče opredelilo do pritožnikove navedbe, da mu je sodišče prisodilo denarno kazen zaradi žalitve sodišča na podlagi citatov, iztrganih iz konteksta. Pojasnilo mu je, da ocena žaljivosti vsebine njegove vloge ne bi bila drugačna, četudi bi sodišče prve stopnje v razloge sklepa dobesedno prepisalo celotno vsebino tožnikove vloge.

5.V ustavni pritožbi navedeni očitki Višjemu sodišču kažejo tudi na to, da pritožnik meni, da je bilo odločanje Višjega sodišča samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi tudi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu sklepu ni mogoče očitati. V obravnavani zadevi je drugostopenjsko sodišče razumno pojasnilo, zakaj je štelo odločitev prvostopenjskega sodišča o separatnih stroških ter o izreku denarnih kazni zaradi zlorabe pravic in zaradi žalitve sodišča za utemeljeno. Pri tem se je sklicevalo na 11., 109. in 156. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Zgolj dejstvo, da pritožnik ni zadovoljen z odločitvijo sodišča, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve ne zadostuje.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi navedenih očitkov o kršitvah pravic iz 23. in iz 25. člena Ustave ne pojasni, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Prav tako številne pritožnikove navedbe o tem, da se ne strinja z drugimi odločbami sodišč in drugih organov, ne morejo biti predmet presoje Ustavnega sodišča v postopku s to ustavno pritožbo.

7.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić