Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila druga tožena stranka kot društvo, ki je organiziralo tekmo, dolžna nezgodno zavarovati športne funkcionarje. Pravilno je ugotovilo tudi, da če bi nezgodno zavarovanje predstavljalo zavarovanje pred odgovornostjo, potem bi to moralo biti v zavarovalni pogodbi (polici) izrecno navedeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II., IV., V. in VI. točki izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, prvi toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 559,98 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvemu tožencu (II. točka izreka), zahtevek je delno priznalo zoper drugo toženo stranko, v preostanku ga je zavrnilo (III. in IV. točka izreka), ter je odločilo o stroških postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi postopkovnih kršitev, zmotne uporabe prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V bistvenem navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je bilo v obravnavani zadevi sklenjeno osebno zavarovanje, saj Športni pravilnik AMZS (Pravilnik) navedenega ne določa. V postopku ni bilo sporno, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo, zato je sodišče odločalo izven trditvene podlage. V dokaz svojih navedb je tožeča stranka pritožbi priložila polico nezgodnega zavarovanja in posebne pogoje za zavarovanje odgovornosti zavarovalca nezgodnega zavarovanja (prilogi A 12 in A 13). Sodišče je spregledalo, da se lahko nezgodno zavarovanje sklene tudi kot zavarovanje pred odgovornostjo. Zmotno je zaključilo, da zaradi tega, ker je bilo sklenjeno osebno zavarovanje, pri katerem se skladno z obstoječo zakonodajo zavarovalnina ne všteva v odškodnino, ni podane vzročne zveze med krivdnim ravnanjem toženih strank in tožeči stranki nastalo škodo. Sodišče je zmotno tolmačilo Pravilnik tudi glede obveznosti prvega toženca v času motociklistične tekme. Ker je bil s strani tožeče stranke imenovan za predsednika žirije, bi moral preveriti ali so za športne funkcionarje sklenjena ustrezna zavarovanja oziroma tekmo odpovedati, kar ni storil. Odločitev sodišča, da zadostuje, da se je zanesel na zagotovila, da je zavarovanje sklenjeno, je zmotno in pretogo tolmačenje Pravilnika. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Posledično se pritožuje tudi v stroškovnem delu in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo prvi toženec prereka navedbe v njej ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je bilo 1. 7. 2007 organizirano državno prvenstvo v supermotu pod okriljem tožeče stranke, organizator pa je bila druga tožena stranka kot društvo. Prvi toženec je bil s strani tožeče stranke imenovan za športnega funkcionarja, to je predsednika žirije. Ni bilo sporno, da je v času tekmovanja prišlo do nesreče, ko je motociklist zletel s steze in trčil v prvega toženca. Zaradi utrpelih poškodb je prvi toženec sprožil odškodninsko pravdo ter po končni odločitvi revizijskega sodišča uspel doseči, da sta mu tožeča in drugo tožena stranka dolžni nerazdelno plačati 21.321,61 EUR odškodnine in 91,55 EUR mesečne rente. Ni prerekano, da je navedeni znesek poravnala tožeča stranka. V obravnavani zadevi tožeča stranka na odškodninski podlagi od toženih strank zahteva vrnitev že plačane odškodnine prvemu tožencu. Obema očita krivdno ravnanje. Prvemu tožencu, da ni preveril, ali so bila sklenjena ustrezna zavarovanja za športne funkcionarje, drugi toženi stranki pa, da kot organizatorka tekme zavarovanj ni sklenila. Navedena ravnanja so ji povzročila škodo, saj bi v primeru, da bi bilo ustrezno zavarovanje sklenjeno, odškodnino poravnala zavarovalnica.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek proti toženima strankama iz naslova odškodninske odgovornosti zavrnilo, delno je priznalo zahtevek zoper drugo toženo stranko iz naslova solidarne zaveze plačila odškodnine, kar v pritožbenem postopku ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni podane vzročne zveze med tožeči stranki nastalo škodo in zatrjevanimi krivdnimi ravnanji toženih strank. Nadalje ni ugotovilo krivdnega ravnanja prvega toženca, zoper njega pa je zahtevek zavrnilo tudi na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede slednjega pritožbeno sodišče ugotavlja, da se postavlja vprašanje, ali bi bilo treba uporabiti drugi ali tretji odstavek 147. člena OZ, saj v obravnavanem primeru tožeča stranka nastopa kot oškodovanec in kot delodajalec. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da tožeča stranka ugovora krivdnega ravnanja prvega toženca v odškodninski pravdi v postopku II P 1477/2016 ni podala. Takšen ugovor je bil podan, sodišči prve in druge stopnje sta soprispevek prvega toženca ugotovili v višini 30 % (prilogi A 2 in A 3), revizijsko sodišče pa je ta odstotek zvišalo na 70 % (priloga A 9). A navedena zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilno odločitev o tožbenem zahtevku.

Vzročna zveza

7. Pritožbene navedbe, da je bilo ves čas postopka jasno, da gre za zavarovanje pred odgovornostjo, da navedeno ni bilo prerekano s strani toženih strank in da je sodišče, ko je ugotovilo, da gre po Pravilniku za osebno zavarovanje, odločalo zunaj trditvenih podlag, niso utemeljene. Tožeča stranka v tožbi, pripravljalnih vlogah in na naroku, torej tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, nikoli ni zatrjevala, da bi morala druga tožena stranka kot organizatorka tekme skleniti zavarovanje pred odgovornostjo. Navedla je le, da Pravilnik napotuje na zavarovalno vsoto 8.400 EUR za primer smrti in 16.800 EUR za primer invalidnosti. Navedeno je v svojih odgovorih ponovila tudi prva tožena stranka. Ker tožeča stranka trditev o obveznosti sklenitve zavarovanja pred odgovornostjo v postopku ni zatrjevala, jih toženi stranki nista mogli prerekati. Tožeča stranka se je sklicevala na določila Pravilnika, zato se je sodišče utemeljeno opredelilo do vrste zavarovanja, ki bi moralo biti sklenjeno. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku predložila zavarovalno polico, ki je veljala v času škodnega dogodka, in posebne pogoje (prilogi A 12 in A 13), kar je skladno s 337. členom ZPP prepozno, zato jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati. Tožeča stranka ni navedla niti dokazala, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno predložiti v postopku pred sodiščem prve stopnje, še posebej, ker je polica datirana na 1. 6. 2007, zavarovalni pogoji pa na januar 2002. A tudi če pritožbeno sodišče navedeni listini v korist tožeče stranke upošteva, ta ni dokazala (pritožbenih) trditev, da bi druga tožena stranka za športne funkcionarje (kot tudi za vse ostale udeležence tekme ter obiskovalce) morala skleniti premoženjsko zavarovanje pred odgovornostjo.

8. Določila OZ opredeljujejo premoženjsko zavarovanje (948. člen in nasl.), v okviru katerega je urejeno tudi zavarovanje pred odgovornostjo (964. člen in nasl.), ter osebna zavarovanja (966. člen in nasl.), v okviru katerega sta urejeni življenjsko in nezgodno zavarovanje. Iz tretjega odstavka 972. člena OZ izhaja, da je nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno tudi kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar mu daje premoženjske elemente. Za ta zavarovanja zato pridejo v poštev pravila o premoženjskem zavarovanju, ki izključujejo kumulacijo in priznavajo subrogacijo.1 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kadar v zakonu ni določeno obvezno zavarovanje, sta vrsta zavarovanja in obseg kritja odvisna od volje strank zavarovalne pogodbe.

9. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da v obravnavanem primeru zavarovanje športnih funkcionarjev ni bilo zakonsko obvezno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšno zavarovanje je bila druga tožena stranka dolžna skleniti skladno z določili Pravilnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da Pravilnik določa, da mora biti vsak voznik zavarovan za primer invalidnosti in smrti ter da gre za nezgodno zavarovanje, torej osebno zavarovanje, na to zavarovanje pa je vezano tudi zavarovanje športnih funkcionarjev po točki 90/3. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila druga tožena stranka kot društvo, ki je organiziralo tekmo, dolžna nezgodno zavarovati športne funkcionarje. Pravilno je ugotovilo tudi, da če bi nezgodno zavarovanje predstavljalo zavarovanje pred odgovornostjo, potem bi to moralo biti v zavarovalni pogodbi (polici) izrecno navedeno.2 Pritožbeno sodišče dodaja, da bi takšno obveznost lahko določal tudi Pravilnik, a je ne določa. Iz (sicer prepozno) predložene police za nezgodno zavarovanje izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za zavarovanje obiskovalcev športnih in drugih prireditev in sicer za nezgodno smrt v višini 23.000 EUR, invalidnost v višini 46.000 EUR ter odgovornost za osebe 10.000 EUR in za stvari 3.000 EUR. Pritožbena zatrjevanja, da gre po navedeni polici za nezgodno zavarovanje pred odgovornostjo ni utemeljeno, saj so bili posebni pogoji za zavarovanje odgovornosti sodišču predloženi selektivno (priloga A 13). Iz police namreč izhaja, da gre za nezgodno zavarovanje po pogojih NE – 01/06, k temu pa je zgolj za manjša zneska pridano zavarovanje pred odgovornostjo za osebe in stvari. Po navedeni polici gre torej za kombinacijo osebnega in premoženjskega zavarovanja.3 Zato so vsa pritožbena zatrjevanja, da je samo po sebi razumljivo, da se z organizacijo nevarnih dejavnosti sklepajo zavarovanja pred odgovornostjo, neutemeljena, saj iz predložene zavarovalne police izhaja, da temu ni tako.

10. Dokazno breme, kakšno zavarovanje za športne funkcionarje je bila druga tožena stranka dolžna skleniti, je bilo na tožeči stranki, ki tega bremena ni zmogla. Ne iz določil Pravilnika ne iz (sicer prepozno) predložene zavarovalne pogodbe ne izhaja, da bi bila druga tožena stranka dolžna skleniti premoženjsko zavarovanje pred odgovornostjo. Ker se skladno z 972. členom OZ pri osebnem zavarovanju zavarovalna vsota ne všteva v odškodnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podane vzročne zveze med tožeči stranki nastalo škodo in zatrjevanimi krivdnimi ravnanji toženih strank. Zahtevek je pravilno zavrnilo že iz tega razloga.

Krivdno ravnanje

11. Sodišču prve stopnje gre pritrditi tudi v delu, ko ugotavlja, da prvi toženec v funkciji vodenja in nadzora tekme ni ravnal krivdno. Tožeča stranka se je v tožbi le na splošno sklicevala na Pravilnik, ko je zatrjevala, da bi prvi toženec kot predsednik žirije, torej z najvišjo funkcijo na tekmi, moral preveriti ali so ustrezna zavarovanja sklenjena, in nasprotnem primeru tekmo odpovedati oz. ustaviti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da po točki 40.1.1 Pravilnika nadzor nad potekom tekme (dirke) opravlja predsednik žirije. A tega določila glede na nadaljnja določila Pravilnika ne gre tolmačiti preveč široko. Namreč v točki 40.6 je določeno, da je sekretar dirke odgovoren, da so vsi potrebni dokumenti za izvedbo dirke pravočasno pridobljeni, kar so izpovedale vse zaslišane priče, ki so bile prisotne na prvi seji žirije (zapisnik v prilogi A 7). Na tej seji je bilo ugotovljeno, da ni dokumentacije o zavarovanju za športne funkcionarje, a sta član žirije A. A. in predstavnik druge tožene stranke kot društva, ki je tekmo organiziralo, B. B., po telefonu preverila, ali je zavarovalna polica ustrezna, in dobila zagotovilo zavarovalnega agenta, da so vsa zavarovanja ustrezna. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je prvi toženec kot predsednik žirije izkazal zadostno skrbnost s tem, da se je na sestanku žirije preverilo glede zavarovanj, in je utemeljeno verjel, da so zavarovanja urejena. Zato tudi pritožbeno sodišče v njegovem ravnanju ne najde nobene neskrbnosti ali krivde. Zahtevek proti njemu je bil pravilno zavrnjen tudi iz tega razloga.

12. Sodba sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, sodišče pri tem ni storilo očitanih relativnih in absolutnih bistvenih kršitev postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.4 Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je v izpodbijanem delu potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi svoje pritožbene stroške, prvi toženi stranki pa mora povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 750 točk, 2 % materialni stroški znašajo 15 točk, skupaj 765 točk, kar znaša 459 EUR, 22 % davek na dodano vrednost znaša 198 EUR, skupaj 559,98 EUR. Odgovor na pritožbo je bil po oceni pritožbenega sodišča potreben, saj se je prva tožena stranka opredelila do dodatno predloženih dokazov, pri čemer ob podajanju odgovora na pritožbo ni mogla vedeti ali bodo v pritožbenem postopku upoštevani.

1 Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, četrta knjiga, komentar A. Polajnar Pavčnik k 972. členu, str. 902. 2 VSRS II Ips 1017/2007. 3 Prim. odločbo pod opombo 2. 4 Razen v delu tolmačenja 147. člena OZ in v zvezi s tem ugotovljenega dejanskega stanja, kar na pravilno odločitev sodišča prve stopnje ni vplivalo - primerjaj 6. točko obrazložitve zgoraj.