Jedro

Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil podan, saj obseg dela ni bil samo začasen, temveč trajen. Delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ne more zakonito prenehati s potekom časa, ampak lahko preneha le na kakšen drug zakonit način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 16. 8. 2001 dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz dela ter mu za čas od novembra 2003 dalje obračuna in izplača plačo. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 16. 8. 2001 do 24. 11. 2003. Ob nastopu dela mu ni bila predložena v podpis pogodba o zaposlitvi in tudi ne aneksi, s katerimi naj bi se mu delovno razmerje podaljševalo. Zaznamki na pogodbi in aneksi, da je bil tožnik pozvan k podpisu, pa se temu kljub večkratnemu opozorilu ni odzval, so bili vnešeni antidatirano naknadno potem, ko je inšpektor za delo opravil pregled pri toženi stranki. Tožnik je bil pri delu uspešen in je napredoval, obseg dela pri toženi stranki pa se je povečeval in je še vedno v porastu. Glede na določbe četrtega odstavka 15. člena in drugega odstavka 10. člena ZDR velja presumpcija obstoja pogodbe o zaposlitvi in to za nedoločen čas. Poleg tega delovno razmerje že ob sklenitvi ni bilo sklenjeno za določen čas v skladu s 17. členom takrat veljavnega ZDR90, zato se po določbi 18. člena ZDR90 šteje, da je bilo sklenjeno za nedoločen čas. Zato tožniku 24. 11. 2003 ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje z iztekom časa.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da naj bi sodišči "kršili določbe prvega odstavka 339. člena ZPP in sicer 14. točke". Tožnik ni podpisal pogodbe o zaposlitvi in aneksov, vseh ostalih 18 delavcev pa je redno podpisovalo tako pogodbe kot anekse. Celotno situacijo je zakrivil tožnik, zato bi moral sam trpeti posledice svojega ravnanja, ne pa toženec, ki je storil vse, kar je potrebno. Pripravil je pogodbo in anekse, ni pa mogel prisiliti tožnika, naj jih podpiše. Ob pravilnem tolmačenju situacije bi sodišči morali upoštevati voljo toženca, zapisano v pogodbi in aneksih, in ne voljo tožnika. Tožena stranka opisuje še ravnanje tožnika po izdaji prvostopne sodbe in pozivu za nadaljevanje delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka kot revizijski razlog, ni povsem jasno. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je revizijski razlog le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), prvi odstavek 339. člena pa ima le en stavek in nobenih točk, te ima drugi odstavek 339. člena ZPP. Za nobeno od možnih kršitev pa v reviziji ni nikakršne, niti smiselne, obrazložitve. Zato revizijsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka pa v reviziji s tem, ko ponuja drugačno oceno dejanskega stanja, uveljavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Bistvene dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje, pa so naslednje: Do sklenitve delovnega razmerja je prišlo 16. 8. 2001, to je še v času veljavnosti prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), prenehalo pa naj bi 24. 11. 2003, torej že v času veljavnosti novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR). Razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni bil podan, saj obseg dela ni bil samo začasen, temveč trajen. Tožniku pred nastopom dela ni bila ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi, niti kasnejši aneksi, ob tem, da je tožnik tudi napredoval na drugo delovno mesto kot pa je bilo tisto, za katero je sklenil delovno razmerje.

Iz ugotovitev sodišča izhaja tudi, da ni šlo zgolj za podaljševanje delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas za delovno mesto "pripravljalec za prevzem in odpremo blaga", temveč tudi za razporeditve na druga delovna mesta (najprej prodajalec, nato komercialist). V takem primeru pa bi morala tožena stranka s tožnikom skleniti novo pogodbo o zaposlitvi in pri tem dokazati, da so tudi za novo delovno mesto podani pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Tožena stranka pa očitno niti ni ponujala v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, v dokaznem postopku pa je bilo ugotovljeno, da - predvsem za delovno mesto komercialista - ni šlo le za začasno povečan obseg dela, temveč ravno obratno.

Po določbah 15. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Vendar pisnost ni konstitutivni element pogodbe. Če pogodba ni sklenjena v pisni obliki ali če v pisni obliki niso izražene vse sestavine pogodbe, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je delovno razmerje obstajalo kljub temu, da pisna pogodba o zaposlitvi s strani tožnika ni bila podpisana, saj ni bilo sporno, da so sicer obstajali vsi elementi delovnega razmerja (delo, plača, prijava, 16. člen ZDR). Predpisana pa je obvezna pisna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (drugi odstavek 10. člena ZDR), saj se drugače predpostavlja, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

ZDR90, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, take izrecne določbe o pisnosti ni imel. Določal pa je prav teko domnevo, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom (18. člen ZDR90, enako sedaj 54. člen ZDR). Nezakonito pa je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno tudi v primeru, če za to ni bilo z zakonom predpisnega razloga. Tožena stranka obstoja takega razloga ni dokazala. Zakoniti zastopnik (direktor) je jasno izpovedal, da zatrjevanega razloga ves čas ni bilo. Obseg dela ni bil začasen temveč od vsega začetka trajen in je v času postopka pred sodiščem prve stopnje še vedno trajal. Delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ne more zakonito prenehati s potekom časa, ampak lahko preneha le na kakšen drug zakonit način. Zato je ugotovitev sodišča o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas pravilna. Pravilna je tudi odločitev o reintegracijskem zahtevku in denarnih zahtevkih tožnika. Na to odločitev ravnanje tožnika po izdaji prvostopne sodbe nima neposrednega vpliva, na izvršitev sodbe bo lahko vplivala predvsem v odgovoru na revizijo navedena okoliščina o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).