Jedro

Z zastavno pogodbo se dolžnik ali kdo tretji zaveže nasproti zastavnemu upniku, da mu bo omogočil poplačilo iz zastavljene stvari, če upnikova terjatev ob zapadlosti ne bi bila plačana. Gre torej za to, da zastavitelj za plačilo svojega ali tujega dolga da upniku stvarno jamstvo, za razliko od poroštva, kjer gre za osebno jamstvo.

Zastavno pravico ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki v 61. členu določa, da so njen predmet lahko premične stvari, nepremične stvari ali pravice. Če gre za zastavno pravico na premičnih stvareh ali na pravicah, se uporabljajo določila 966. do 996. člena ZOR, sicer pa se uporabljajo določila ZTLR. Slednji določa, da se pridobi zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) na podlagi pravnega posla ali na podlagi sodne odločbe, z vpisom v javno knjigo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik 10.5.1994 najprej sklenil zastavno pogodbo s prvotoženo stranko in nato še sporazum pred sodnikom po določilih 251.a do 251.f člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91) ter je prvotožena stranka nato vpisala hipoteko v zemljiški knjigi, je zastavna upnica upravičena do poplačila svoje zapadle terjatve iz vrednosti tožnikove nepremičnine na način, ki je predviden z zakonom (63. člen ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta pogodba o zastavi nepremičnine z dne 10.5.1994, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ter sporazum o obstoju terjatve in zavarovanju plačila kredita na podlagi kreditne pogodbe z dne 10.5.1994 za znesek 4,000.000,00 tolarjev s pripadki, sklenjen med pravdnimi strankami pod opr. št. R ... pri Okrajnem sodišču v P. dne 12.5.1994, prenehala veljati, da je tožnik prost vseh odgovornosti in obvez iz teh naslovov ter da se zemljiški knjigi odredi izbris zastavne pravice pri vl. št. 2627 k.o..., ki je vknjižena v korist prvotožene stranke. Zavrnilo je tudi sekundarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se pogodba o zastavi nepremičnine z dne 10.5.1994 in sporazum št. R ... z dne 12.5.1994 razveljavita ter da se zastavna pravica izbriše iz zemljiške knjige. V zvezi s pravdnimi stroški je odločilo, da mora tožnik povrniti prvotoženi stranki 2.700,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni ocenilo vseh pritožbenih trditev in ni odgovorilo nanje, ker ni upoštevalo trditve o obstoju poroštvenega razmerja glede na določilo 8. točke kreditne pogodbe. Trdi, da je obstojalo poroštveno razmerje med tožnikom in toženima strankama, in da je šlo za trojno razmerje. Najprej je bil ustni dogovor med tožnikom in drugotoženim, da bo prvi s svojo nepremičnino jamčil za kredit drugega pri banki, nato pa sta bili sklenjeni pisni pogodbi. Zato ni mogoče govoriti o samostojnem razmerju med banko in tožnikom. Sodišče druge stopnje se tudi ni izjavilo o pritožbeni trditvi glede prenehanja hipoteke zaradi upničinega neizpolnjevanja obveznosti. Pri tem tožnik ponavlja svoje navedbe, da je bil zapeljan, ker je pri podpisu pogodbe mislil, da nastopa kot garant - porok, ki bo zavezan šele tedaj, če dolžnik ne bo plačal kredita. Po njegovem bi se morala banka potruditi, da bi od drugotoženega izterjala dolg in ne more razbremeniti dolžnika s tem, da obremenjuje tožnika. Ta je podpisal izjavo v zmoti, toda sodišču prve stopnje se sploh ni zdelo potrebno, da bi ga na glavni obravnavi zaslišalo, sodišče druge stopnje pa se na pritožbene navedbe o tem ni odzvalo. Po mnenju revidenta gre za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki se uresničuje v obojestranskem zaslišanju pravdnih strank. Zatrjuje še, da ni imel možnosti, da bi se izjavil o navedbah tožene stranke in da ni bil zaslišan v smeri iskanja materialne resnice. Zaradi kršitve postopka sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, ker nista pravilno in popolno ugotovili dejanskega stanja. Zato predlaga razveljavitev prve in druge sodbe ter dodelitev drugemu sodišču prve stopnje, ki naj ponovno sodi, ali spremembo sodb in ugoditev primarnemu ali sekundarnemu tožbenemu zahtevku. Svoj predlog za dodelitev zadeve drugemu sodniku pojasnjuje s kršitvijo načela kontradiktornosti in poštenosti postopka, ker mu ni bilo dano, da bi se izjavil o navedbah nasprotne stranke. Meni, da je sodišče prve stopnje pristrano interpretiralo tožbene navedbe in da sta obe sodišči napačno razsodili.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, 45/94) je bila revizija vročena obema toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP niso podane. Čeprav je revizijo pisal strokovno usposobljen pooblaščenec in ne neposredno tožnik, ki trdi da ni uk prava, revizija ne loči med navedbami pravdnih strank in med dokazom z zaslišanjem strank ter navaja dejstva, ki so v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi dne 27.6.1996. Tega sta brez pripomb podpisala tako tožnik, kot njegov pooblaščenec. Iz spisa in iz zapisnika izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki omogočilo, da je sodelovala v postopku, saj je na glavno obravnavo vabilo vse pravdne stranke, tako da je imela tožeča stranka vso možnost prisostvovati in je to tudi uresničila. Na glavni obravnavi je za tožečo stranko njen pooblaščenec najprej pojasnil tožbo, nato pa je vedno, ko je prisotna prvotožena stranka kaj navajala, na to odgovoril. Tako je na polovici strani na 2. strani zapisnika podajal navedbe pod tč. 3 in na koncu na 2. strani zapisnika spet odgovarjal toženi stranki glede sporazuma v nepravdnem postopku. Tudi revizijska trditev o kršitvi načela enakosti pravdnih strank, ki se uresničuje v obojestranskem zaslišanju strank in o kršitvi načela o iskanju materialne resnice, ni utemeljena. Dokaz z zaslišanjem strank je eden od možnih dokazov, ki jih lahko izvede sodišče. V našem pravnem sistemu sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako se bo prepričalo o pravno relevantnih dejstvih (drugi odstavek 220. člena in 300. člen ZPP). Čeprav so dokazi načeloma enakovredni, pa je prav izvedba dokaza z zaslišanjem strank subsidiarnega značaja in se sodišče po določilu drugega odstavka 264. člena ZPP odloči zanj, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to pomembno za ugotovitev pomembnih dejstev. V danem primeru se je sodišče na podlagi drugih dokazov prepričalo o vseh pravno pomembnih dejstvih in našlo materialno resnico, ki je potrebna za razsojo. Ker dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in ni zaslišalo nobene stranke, ne gre za kršitev določila 265. člena ZPP in ni upravičen očitek o kršitvi načela enakosti pravdnih strank.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da sta tožnik in prvotožena stranka dne 10.5.1994 sklenili zastavno pogodbo. Z zastavno pogodbo se dolžnik ali kdo tretji zaveže nasproti zastavnemu upniku, da mu bo omogočil poplačilo iz zastavljene stvari, če upnikova terjatev ob zapadlosti ne bi bila plačana. Gre torej za to, da zastavitelj za plačilo svojega ali tujega dolga da upniku stvarno jamstvo, za razliko od poroštva, kjer gre za osebno jamstvo. Zato pravna pravila o poroštvu (997. do 1019. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) v sporni zadevi ne pridejo v poštev in so vsa tožnikova izvajanja v zvezi z njimi zmotna.

Zastavno pravico ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91), ki v 61. členu določa, da so njen predmet lahko premične stvari, nepremične stvari ali pravice. Če gre za zastavno pravico na premičnih stvareh ali na pravicah, se uporabljajo določila 966. do 996. člena ZOR, sicer pa se uporabljajo določila ZTLR. Slednji določa, da se pridobi zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) na podlagi pravnega posla ali na podlagi sodne odločbe, z vpisom v javno knjigo. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožnik 10.5.1994 najprej sklenil zastavno pogodbo s prvotoženo stranko in nato še sporazum pred sodnikom po določilih 251.a do 251.f člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91) ter je prvotožena stranka nato vpisala hipoteko v zemljiško knjigo, je zastavna upnica upravičena do poplačila svoje zapadle terjatve iz vrednosti tožnikove nepremičnine na način, ki je predviden z zakonom (63. člen ZTLR). Tožnik ni navedel nobenega razloga, ki ga ZTLR ali Zakon o zemljiški knjigi (ZZK, Ur.l. RS, št. 33/95) ali kak drug zakon predvideva za prenehanje hipoteke, zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili primarni tožbeni zahtevek.

Tudi razlogi za neveljavnost hipoteke, ki jo tožnik uveljavlja s sekundarnim tožbenim zahtevkom, niso podani. Če je tožnik res tako neuk prava, kot zatrjuje, bi moral prebrati vsebino pogodbe ali se poučiti za kakšno pogodbo gre, preden jo je podpisal. Strokovno pomoč bi bil lahko poiskal pri odvetniku, pa tudi pred podpisovanjem sporazuma na naroku v zadevi R ... bi bil lahko sodnika Temeljnega sodišča v K., enote v P. prosil za pojasnilo. Tožnikovo sklicevanje na 8. člen Kreditne pogodbe med prvotoženo stranko in drugotožencem pa za razsojo o poplačilu terjatve iz hipoteke ni pomembno, ne glede na to, da je v njem navedena le oblika zavarovanja kredita in da je v drugem odstavku 10. člena te pogodbe jasno zapisano, da se bo banka v primeru nerednega odplačevanja kredita poplačala iz vrednosti zastavljene nepremičnine.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov tožeče stranke. Za odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks vrhovno sodišče ni pristojno (173. člen ZPP).