Jedro

Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da je v zemljiško knjigo vknjižena lastninska pravica tožencev, še ne dokazuje nedobrovernosti tožnikov. Okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero posestnika, mora sodišče presojati v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč skrbnost, ki se zahteva od posestnika o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja solastnika parc. št. 313/0 k. o. ... (ID znak 000), vsak do 1/2. Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka 1.279,04 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter predlaga razveljavitev sodbe. V obširni pritožbi naprej opredeljuje namen instituta priposestvovanja nepremičnin in povzema zakonske predpostavke za priposestvovanje. Poudarja, da za priposestvovanje parc. št. 313/0 k. o. ..., tožnika nista izpolnila kumulativno določenih zakonskih pogojev, saj nista dobroverna in lastniška posestnika in nimata nobene pravne podlage za svoje trditve. Toženca sta lastnika te parcele, njuna lastninska pravica je vknjižena v zemljiško knjigo in je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo edina obstoječa pravica na nepremičnini. Pravni prednik tožencev je 1. 3. 1962 kupil to parcelo od pravdnih prednikov tožnikov. Tožnika nista zatrjevala, niti dokazala veljavnega pravnega naslova za svojo lastniško posest. Prvi tožnik je prejšnji lastnici S.B. priznaval, da je bila ona lastnica sporne parcele. Ograja je bila postavljena šele po usklajevalni pogodbi, ko tožnika nedvomno nista bila več v dobri veri. Oče tožnika ni mogel biti v dobri veri, saj bi ob ustrezni skrbnosti moral preveriti, kaj je prodal. Toženec je izpovedal, da so tožnikovi predniki parcelo obdelovali in kosili z dovoljenjem njegovega tasta in da se je vselej vedelo, da je sporna parcela od toženih strank. Izpoved toženca ni upoštevana v celoti in je obrazložitev sodišča v tem delu izvzeta iz konteksta njegove izpovedi. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožbenim navedbam in izpovedim zainteresiranih prič ter dalo pravno varstvo nedobrovernim tožnikom. Toženca in njuni pravni predniki so zaupali v zemljiško knjigo in zaradi dobrih sosedskih odnosov tožnikom dovolili košnjo in uporabo za kmetijske namene, ob zavedanju tožnikov, da je sporna parcela od toženih strank. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago tožečih strank glede tega, da naj bi se meje sporne parcele zabrisale. Pravni prednik tožencev je parcelo pošteno kupil in plačal, za zmoto pri zapisu v pogodbi ni nobenega dokaza. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved priče S.B., da so po nakupu uporabljali sporno parcelo do takrat, dokler so imeli še kravo, potem so obdelovanje parcele opustili. Sodišče je tožnika neutemeljeno štelo kot dobroverna, da to nista bila, kaže vrsta dejstev. Sklenitev pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti z E. v letu 2001 dokazuje, da je pravna prednica tožencev vedela, da je zemljiškoknjižna lastnica parcele, nasprotno pa tožnika nista mogla biti v dobri veri, ker sta vedela, da sta dala soglasje za druge parcele. Izpovedbe prič je potrebno presojati kritično, saj niso bili seznanjeni s pravnimi posli med pravnimi predniki strank. Sodišče je ravnalo napačno, ko ni sprejelo trditev tožencev glede njune dobre vere ob sklepanju darilne pogodbe dne 15. 9. 2014 in glede okoliščin sklepanja pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim dne 18. 2. 2013, na drugi strani pa je listinske dokaze tožencev, ki jasno kažejo, da so lastniki sporne nepremičnine, popolnoma prezrlo.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo, predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nasprotij med tem, kar je sodišče navedlo v razlogih sodbe o izpovedi prvega toženca, in vsebino zapisnika o njegovem zaslišanju v delu, ki se nanaša na odločilna dejstva, pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Enako velja za tisti del obrazložitve sodbe, ki oceni za nedokazane trditve tožene stranke o nameri tožnikov in pravne prednice tožencev, da bi s pogodbo medsebojno zamenjali parcele. Glede odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke in tudi ni kršilo načela proste dokazne ocene (8. člen ZPP), saj se je opredelilo tako do navedb in dokazov tožnikov, kot tudi tožencev ter pri tem zadovoljivo pojasnilo, zakaj slednjim ni sledilo.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na sledeče ugotovitve: parc. št. 313 k. o. ... je v naravi travnik, ograjen z žično ograjo (prej z električnim pastirjem) v kompleksu ostalih parcel v lasti tožeče stranke; od leta 1965 naprej sta to parcelo ves čas obdelovala in jo urejala tožnika oziroma njuni pravni predniki; lastniki sosednjih parcel so za prehod preko te parcele vedno vprašali tožnika in njune prednike, nikoli tožencev; v letu 2010 so ugotovili, da s parcelo nekaj ni v redu; pravna prednica tožencev je 18.2.2013 podpisala pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in v njej tožnikoma priznala njuno lastninsko pravico, kasneje se je premislila; pravni prednik tožencev R.B. je postal zemljiškoknjižni lastnik parcele na podlagi kupne pogodbe z dne 1. 3. 1962, s katero sta mu parceli 312 in 313 k. o. ... prodala pravna prednika tožnikov; sporno parcelo so imeli tožniki ves čas vpisano v register kmetijskih gospodarstev (GERK), kot del njihovega kmetijskega gospodarstva.

7. Dejstvo, da so ostali tožnika in prej njuni pravni predniki tudi po sklenitvi kupne pogodbe iz leta 1962 posestniki parcele, da so parcelo obdelovali (kosili, urejali), med pravdnima strankama ni sporno in to dejstvo tožena stranka priznava. Pač pa je sporno, ali so bili v tem obdobju tudi dobroverni zakoniti oziroma lastniški posestniki, ker so se iztekli pogoji za priposestvovanje po četrtem odstavku 28. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) oziroma po drugem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

8. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da sta tožnika zaradi priposestvovanja pod pogoji iz SPZ lastnika sporne nepremičnine, ker sta bila do leta 2010 že vsaj deset let dobroverna posestnika sporne parcele. Sicer pa iz dokaznega postopka in ostalih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je že njun pravni prednik (oče prvega tožnika) sporno nepremičnino (najmanj od leta 1965) obdeloval v prepričanju, da je njegova, kar pomeni, da so bili pogoji za priposestvovanje nepremičnine očitno izpolnjeni že po določbah ZTLR.

9. Posest je dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ). Okoliščine, ki izpodbijajo dobro vero posestnika, mora sodišče presojati v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč skrbnost, ki se zahteva od posestnika o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine. V obravnavani zadevi tožencema ni uspelo izpodbiti domneve dobrovernosti tožnikov s trditvami, da oče tožnika ni bil dovolj skrben pri sklenitvi kupne pogodbe v letu 1962, da so tožniki obdelovali in kosili parcelo le z dovoljenjem tožencev oziroma njunih prednikov in vsakič vprašali za dovoljenje ob posegih v nepremičnino, ter da lastništvo parcele izhaja iz zemljiške knjige. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo okoliščine, iz katerih izhaja dobrovernost tožnikov. Prvi in pomemben indic je že podpis pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 18. 2. 2013, v kateri je pravna prednica tožencev tožnikoma priznala lastništvo nepremičnine na podlagi priposestvovanja. Nasprotne trditve, da je bila v podpis pogodbe zavedena oziroma, da je bila v zmoti, misleč, da podpisuje menjalno pogodbo, so tudi po oceni pritožbenega sodišča neprepričljive. Iz dokaznega postopka izhaja, da so tožnika in njuni pravni predniki tudi po kupni pogodbi iz leta 1962 parcelo mirno in brez nasprotovanj tožencev oz. njunih prednikov obdelovali in urejali. Tudi sovaščani, kar izhaja iz izpovedi večine prič, so bili prepričani, da je sporna parcela last tožnikov in so bivši lastniki sosednje parc. št. 308 za prehod preko te sporne parcele vedno vprašali tožnike in nikoli tožencev. Obstoja ustnega dogovora dovoljene uporabe parcele za kmetijske namene do preklica toženca nista dokazala. Glede na vse ugotovljene okoliščine načina rabe zemljišča je prvostopenjsko sodišče življenjsko in dovolj prepričljivo pojasnilo, zakaj izpovedbi prvega toženca o tem ne verjame. Tudi dejstvo podpisa pogodbe z E. o ustanovitvi stvarne služnosti za postavitev električnega daljnovoda, v kateri ni bilo sporne parcele, ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča glede dobrovernosti tožnikov.

10. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti tisti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP. Pritožnika morata sama kriti svoje stroške, ker s pritožbo nista uspela (1. odst. 154. člena ZPP), odgovor nanjo pa glede na njeno vsebino ni bil potreben (1. odst. 155. člena ZPP).