Jedro

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj je še zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času, kar predstavlja invalidnost III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi in razveljavi odločba toženca št. ... z dne 21. 6. 2010 in odločba št. ... (pravilno ...) z dne 24. 11. 2009 ter se mu prizna pravica iz invalidskega zavarovanja, pravica do I. stopnje (pravilno: kategorije) invalidnosti in pravica do invalidske pokojnine in da mu je toženec dolžan povrniti njegove stroške postopka v roku 8 dni. Ob enem je odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je v tem primeru tožnik dokazal, da je nezmožen za delo in da izpolnjuje pogoje za priznanje prve kategorije invalidnosti, s tem pa tudi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Tožnik se ni strinjal z izvedeniškim mnenjem, saj so njegove zdravstvene težave objektivno takšne, da so v nasprotju z zaključki in ugotovitvami v mnenju. Mnenje je narejeno zgolj kot povzetek zdravstvene dokumentacije, niso po ugotovljeni resnični vzroki za zdravstvene težave. Poleg vse zdravstvene dokumentacije bi bilo pri odločitvi potrebno upoštevati tudi tožnikovo izpoved. Meni, da bi bilo potrebno dopolniti ugotovitveni postopek in izvesti dodatne dokaze, saj je njegovo zdravstveno stanje zelo slabo in je dejansko nezmožen za delo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Predmet sodne presoje je skladno z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 21. 6. 2010 ter v zvezi z njo še prvostopenjske odločbe št. ... z dne 24. 11. 2009, pri tem pa pravno podlago predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

Ta v drugem odstavku 60. člena določa, da se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: - I. kategorija – če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija – če je zavarovančeva dela zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu na katerega je razporejen.

Kot je razvidno iz citirane določbe 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, se invalidnost razvršča v tri kategorije invalidnosti in ne v stopnje, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ki je v celoti povzet iz tožnikovega tožbenega zahtevka, ki ne ustreza zakonski terminologiji. Glede na citirano 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 se torej v prvo kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Takšnega stanja pa sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pri tožniku ni ugotovilo.

S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialista ortopeda ter specialista nevrokirurga, imelo dovolj strokovno prepričljive podatke za zaključek, da pri tožniku še ni prišlo v relevantnem obdobju, to je do odločitve z dokončno odločbo z dne 21. 6. 2010, do popolne izgube delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti iz I. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Oba specialista sta bila enotnega mnenja, da so pri tožniku, pri katerem gre za sindrom kronične desnostranske lumboishialgije in za znake z zmanjšanim občutkom za dotik z normalno močjo, brez atrofij, pri delu potrebne omejitve, da pa še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Takšne omejitve, kot so bile ugotovljene leta 2007 in ki jih je v tem postopku ugotovila invalidska komisija druge stopnje, so po mnenju obeh specialistov povsem ustrezne in strokovno pravilne. Gre za omejitev lažjega fizičnega dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 7 kg, brez stalnega in pogostega pripogibanja, brez dela v stalni prisilni drži ledvene hrbtenice v polnem delovnem času. Pri tožniku gre za občasne bolečine, opravljena slikovna diagnostika pa ni pokazala morfološkega substrata v smeri operativne terapije. Izvedenca pa sta pri oceni tožnikove delovne zmožnosti upoštevala še zdravstvene težave v kontekstu anksiozno depresivnega sindroma, zaradi katerega mu je bila predpisana terapija z antidepresivi.

Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je ugotovljena preostala delovna zmožnost v smislu III. kategorije invalidnosti iz 3. alinee 2. odstavka 60. člena v zvezi z 61. členom ZPIZ-1, po prepričanju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, omejitve pri delu, torej omejitev lažjega fizičnega dela, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 7 kg, brez stalnega in pogostega pripogibanja in brez dela v stalni prisilni drži ledvene hrbtenice v polnem delovnem času, pa tudi ustrezne glede na tožnikove zdravstvene težave.

Zoper takšno mnenje sodnih izvedencev nobena o strank ni imela pripomb oziroma se je toženec z mnenjem strinjal, tožnik pa na mnenje ni posredoval nobenih pripomb. Pritožbene navedbe, da se ni strinjal z mnenjem in da je mnenje narejeno zgolj kot povzetek zdravstvene dokumentacije, ne glede na to, da gre za pavšalne navedbe, predstavljajo pritožbeno novoto po 337. členu ZPP, s takimi navedbami pa je tožnik prekludiran na podlagi 5. odstavka 286. člena ZPP. Brez podlage in neutemeljeno pritožba vztraja tudi na tem, da bi bilo pri odločitvi potrebno upoštevati tožnikovo izpoved o njegovih zdravstvenih težavah, o katerih obstaja zdravstvena dokumentacija.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, ki ne odstopa od ugotovitev specialistov v izvidih oziroma v medicinski dokumentaciji pravilno zaključilo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče iz enakih razlogov zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.