Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da zakonske zamudne obresti tečejo od 19. 11. 2016 dalje, glede na to, da tožnik 4. 10. 2016, ko se je prvič upokojil pri toženi stranki, še ni dopolnil pet let dela pri toženi stranki, kar kot pogoj izrecno določa prvi odstavek 132. člena ZDR-1. Ob drugi upokojitvi 10. 4. 2019 pa je tožnik izpolnil pogoje po prvem odstavku 132. člena ZDR-1, zato mu je bila tožena stranka dolžna izplačati odpravnino in ker mu je ni izplačala, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki pa tečejo od 10. 4. 2019 in ne od 19. 11. 2016 dalje, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 3.131,70 EUR tečejo od 10. 4. 2019 (in ne od 19. 11. 2016) dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odpravnine v znesku 3.131,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2016 dalje do plačila in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 755,98 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe brezobrestno, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 11. 2011 do 9. 9. 2016, kar pomeni, da je bil manj kot pet let, kar določa ZDR-1 v prvem odstavku 132. člena kot pogoj za izplačilo odpravnine pri posameznem delodajalcu. Dne 9. 9. 2016 tožnik torej ni bil upravičen do odpravnine pri toženi stranki, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik se je ponovno redno zaposlil pri toženi stranki 5. 10. 2016 in je bil zaposlen do 9. 4. 2019, ko je prenehal z delom pri toženi stranki. Ker je bil 19. 11. 2016 v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki, torej v času trajanja redne zaposlitve ni bil upravičen do odpravnine ob upokojitvi. Glede na navedeno tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne in mu naloži plačilo stroškov postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je vložil tožbo zaradi plačila odpravnine ob upokojitvi, glede na to, da je bil zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila vse do svoje upokojitve. Prvič se je tožnik upokojil oktobra 2016, nato pa se je tožnik ponovno zaposlil pri toženi stranki 5. 10. 2016. Ponovno se je upokojil 10. 4. 2019. Tožena stranka tožniku ob upokojitvi ni izplačala odpravnine.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.) v prvem odstavku 132. člena določa, da je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se upokoji, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik pri toženi stranki prvič upokojil 4. 10. 2016. Od 5. 10. 2016 do 9. 4. 2019 je bil ponovno zaposlen pri toženi stranki, nato pa se je ponovno upokojil pri toženi stranki dne 10. 4. 2019 in mu je zato tožena stranka dolžna izplačati odpravnino ob upokojitvi. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija tek zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da le-te tečejo od 19. 11. 2016 dalje, glede na to, da tožnik dne 4. 10. 2016, ko se je prvič upokojil pri toženi stranki še ni dopolnil pet let dela pri toženi stranki, kar kot pogoj izrecno določa prvi odstavek 132. člena ZDR-1. Ob drugi upokojitvi dne 10. 4. 2019 pa je tožnik izpolnil pogoje po prvem odstavku 132. člena ZDR-1, zato mu je bila dolžna tožena stranka izplačati odpravnino in ker mu je ni izplačala, je dolžna plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti, ki pa tečejo od 10. 4. 2019 in ne od 19. 11. 2016 dalje, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.131,70 EUR (od 10. 4. 2019 dalje). V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).