Jedro

V skladu z 280. čl. ZOR so izpodbojna le dejanja, ki povzročijo prikrajšanje upnika. V obravnavanem primeru so po tožbenih trditvah takšna izpodbojna dejanja tri prodajne pogodbe pri katerih pa je bila kupnina za prodane stvari primerna in je ustrezala tržni vrednosti, tožena stranka pa je kupnino davčnemu dolžniku plačala na račun pri banki. Premično premoženje davčnega dolžnika je torej le spremenilo obliko: iz stvari v denar. Zaradi navedenega ni podana situacija po 2. odst. 280. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Pravno dejanje - prodaja osnovnih sredstev po pogodbi z dne 4.4.2001, prodaja trgovinske opreme in zaloge blaga po pogodbi z dne 4.4.2001 ter prodaja avtomobila Ford Mondeo 1,8, nima učinka proti tožeči stranki. Tožena stranka je dolžna dopustiti, da se terjatev tožeče stranke, določena s seznami davčnih obveznosti z dne 5.9.2001, št. 85/68, poplača s prodajo osnovnih sredstev, navedenih v 2. točki pogodbe z dne 4.4.2001 ter prodajo avtomobila Ford Mondeo 1,8, navedenega na računu št. 112/2001 z dne 31.3.2001." Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 102.300,00 SIT. V obrazložitvi je navedlo, da od vseh pogojev, ki morajo biti podani za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po 280. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), tožeča stranka ni dokazala obstoja pogoja o dolžnikovi vednosti, da z izpodbijanimi pravnimi dejanji škoduje upniku ter, da je bilo toženi stranki to znano ali bi ji moralo biti znano. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo iz razloga po 1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlagala njeno spremembo oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je nesprejemljivo stališče izpodbijane sodbe, da tožena stranka kot tretja oseba ni vedela ali ni mogla vedeti, da z izpodbijanim dejanjem škoduje upniku, saj je to razvidno iz predloženih listin. Iz registrskega lista pravne osebe - tožene stranke je razvidno, da je bil M. HOLDING ustanovljen 26.3.2001 ter da je L. M. prijavljen kot zaposleni - direktor od 1.4.2001 dalje. Pri dolžniku M. M. d.o.o. pa je bil L. M. zaposlen do 31.3.2001 kot edini družbenik in zastopnik, katerega je sedaj pravni naslednik S. Internacional d.o.o. Brežice - prenos sedeža v Brežice. Pogodba o prodaji osnovnih sredstev je bila sklenjena 4.4.2001, istega dne pogodba o prodaji trgovske opreme, računa št. 114 in 112/2001 pa sta bila izstavljena 31.3.2001, torej ko je bil L. M. še zaposlen pri dolžniku. Iz navedenega nedvomno sledi, da je dolžniku (M. M. d.o.o.), katerega je bil ustanovitelj in zastopnik L. M., kot tudi toženi stranki (M. H. d.o.o.), katere je direktor M. L., bilo zelo dobro znano, da s tem pravnim dejanjem škodujeta upniku oz. tožeči stranki. Očiten namen sklenitve citiranih pogodb je bila izognitev plačila davkov. Nadalje je pripomniti, da dolžnik s prenosom sedeža v Brežice tam sploh ni posloval, kar je razvidno iz listin Davčnega urada Brežice, ki jih je predložila tožeča stranka kot dokaz, zapisnik z dne 17.1.2001 in 14.5.2002. Iz dopisa H. d.d. z dne 19.7.2001 je razvidno, da se je poslovanje S. Internacional preneslo na toženo stranko - iz obrazložitve sledi, da gre za enake postavke, ki so bile navedene s številkami od 1 do 4 pri podjetju M. M. d.o.o., kot tudi pri toženi stranki M. Holding d.o.o., zato je nesprejemljiva trditev, da v tej listini sodišče ni našlo opore za prenos poslovanja. Do prodaje osnovnih sredstev prav gotovo ne bi prišlo, če dolžnik ne bi bil dolžan plačati davka Davčni upravi RS. Vendar pa je vedel, da se bo v primeru odtujitve toženi stranki izognil plačilu davkov, tožena stranka pa je z enako dejavnostjo nadaljevala z delom. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev ter uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je račun št. 112/2001 v imenu družbe M. M. d.o.o. podpisal S. S., ki je v družbo vstopil že 15.2.2001 in je v imenu te družbe tudi sklepal vse posle, povezane s prodajo osnovnih sredstev in trgovskega blaga. Poleg tega pa nima dokazne podlage pavšalno sklepanje tožnice, da naj bi bilo toženki znano, da s sklenitvijo spornih poslov škoduje tožnici kot upniku. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. V času spornega razmerja veljavni 280. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je določal, da je predmet izpodbijanja tisto pravno dejanje dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (1. odst.), pri čemer se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (2. odst.). Izpodbojna so torej dejanja, ki povzročijo prikrajšanje upnika. V obravnavanem primeru so po tožbenih trditvah takšna izpodbojna dejanja tri prodajne pogodbe (za osnovna sredstva, trgovinsko opremo ter zaloge blaga in za avtomobil), s katerimi je davčni dolžnik navedene stvari prodal toženi stranki. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je kupnina za prodane stvari znašala 22.657.627,54 SIT, bila je primerna in je ustrezala tržni vrednosti, tožena stranka pa je kupnino davčnemu dolžniku plačala na račun pri banki. Premično premoženje davčnega dolžnika je torej le spremenilo obliko : iz stvari v denar. Glede na to ne bi bilo mogoče zaključiti, da je podana situacija po 2. odst. 280. čl. ZOR, saj pravno dejanje dolžnika, sklenitev prej omenjenih prodajnih pogodb, ni bilo storjeno v škodo upnikov, ker je davčni dolžnik za prodane premičnine prejel denar v (tržni) vrednosti premičnin, kar pomeni, da je obstajala možnost poplačila upnika oz. tožeče stranke iz tega denarja. Poleg tega pa niso utemeljene niti pritožbene trditve v smeri, češ da je podana vednost tožene stranke, da davčni dolžnik z izpodbijanim dejanjem škoduje upnikom, ker da naj bi bilo iz predloženih listin razvidno, da je bil M. L. vse do 31.3.2001 edini družbenik in zastopnik davčnega dolžnika, od 1.4.2001 pa direktor tožene stranke; te trditve glede časovnega zaporedja tožeča stranka izpostavlja šele v pritožbi, zato niso dopustne glede na izostanek pogojev, določenih v 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da časovno zaporedje družabništva M. L. najprej pri davčnem dolžniku, zatem pa pri toženi stranki ter opravljanje istovrstne dejavnosti pri obeh, še ni zanesljiv dokaz o tem, da je tožena stranka vedela ali da bi morala vedeti, da z izpodbijanim pravnim dejanjem škoduje upniku. Tudi okoliščina, da dolžnik sploh ni posloval na svojem sedežu v Brežicah, za obravnavano zadevo ni relevantna. Ravno tako pa po mnenju pritožbenega sodišča iz dopisa družbe H. d.d. z dne 19.7.2001 dejansko ni mogoče zaključiti na prenos poslovanja od davčnega dolžnika na toženo stranko, saj iz obrazložitve konto kartice, ki je tam navedena, to ne izhaja. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka, ker v odgovoru na pritožbo v zvezi s pravno relevantnimi okoliščinami, le ponavlja svoje, že doslej podane trditve (2. odst. 155. čl. ZPP).