Jedro

Upravičenci do nakupa stanovanja pod ugodnimi pogoji iz 117. člena SZ so bili le tisti, ki so bili 19.10.1991 imetniki stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje v Ljubljani, s solastninskim deležem na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah ter funkcionalnem zemljišču; za 701.528,80 tolarjev, ki jih mora kupec plačati v 60 dneh od podpisa pogodbe, tožena stranka pa mora plačati davek za promet nepremičnin. Od tožene stranke je zahteval tudi dovoljenje za vpis etažne lastnine na tožnika in povrnitev pravdnih stroškov. Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema mnenje sodišč prve in druge stopnje, da tožnik dne 21.10.1992 ni pridobil stanovanjske pravice, ker je tedaj že veljal Stanovanjski zakon (SZ, Ur. list RS, št. 18/91 do 23/96), ki take pravice ni več poznal. Toda sodišče druge stopnje ni nikjer odgovorilo na pritožbene navedbe, zakaj v konkretnem primeru ne velja drugi odstavek 159. člena Stanovanjskega zakona, ki pravi, da se Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84) uporablja do sklenitve najemne pogodbe. Med pravdnima strankama namreč ni spora, da najemna pogodba doslej še ni sklenjena. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj je tožena stranka odklonila sklenitev prodajne pogodbe, če je izdala sklep o zamenjavi stanovanj, po drugem odstavku 23. člena ZSR pa se z zamenjavo pridobi stanovanjska pravica. Tožnik meni, da je z zamenjavo stanovanj v letu 1992 vstopil v stanovanjsko pravico namesto prejšnjega imetnika M., ki je imel to pravico že pred 6.1.1991. Če tožnik ni pridobil stanovanjske pravice, potem ni upravičen do sklenitve najemne pogodbe in je v popolnoma brezpravnem položaju.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Ker je v času, odkar je v zadevi pravnomočno razsodilo sodišče druge stopnje in je tožnik vložil revizijo, do odločitve revizijskega sodišča, začel veljati nov Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list RS, št. 26/99), je treba pojasniti, da razmerja pravdnih strank v takih primerih urejajo prehodne določbe. Ker je v prvem odstavku 498. člena ZPP 1999 določeno, da se postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, je tudi vrhovno sodišče odločalo o reviziji po določilih ZPP 1977. Revizija ni utemeljena.

Tožnik je prišel v stik s stanovanjem v Ljubljani potem, ko je 19.10.1991 začel veljati Stanovanjski zakon, zato se zanj uporabljajo določila tega zakona. Ker SZ pozna le najem stanovanja, bi moral tožnik na podlagi sklepa tožene stranke o soglasju k zamenjavi stanovanja z dne 21.10.1992 skleniti najemno pogodbo, kakor je zapisano v 4. točki tega sklepa. Tožnik na spornem stanovanju ni mogel postati imetnik stanovanjske pravice, ker v letu 1992 veljavni SZ take pravice ni poznal. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval prodajo stanovanja pod ugodnimi pogoji iz 117. člena SZ. Upravičenci do zahtevka take prodaje so bili namreč le tisti, ki so bili 19.10.1991 imetniki stanovanjske pravice. Tožnik tedaj ni imel nobenega stika s spornim stanovanjem, ni bil imetnik stanovanjske pravice na njem in ni upravičen do odkupa stanovanja po določilih o lastninjenju in privatizaciji stanovanj. On je tedaj živel v lastnem stanovanju v Beogradu.

Določil ZSR, ki je veljal do uveljavitve SZ dne 19.10.1991 za tožnika ni mogoče uporabiti, ker tožnik dotlej, ko je prenehal veljati ZSR, ni imel nobene zveze s stanovanjem v Ljubljani. Na njem je imel imetništvo stanovanjske pravice S. M. in z njegovo izselitvijo je ta pravica ugasnila. Ker se je zamenjala oseba, ki je uporabljala stanovanje, stanovanjske pravice ni bilo treba preobraziti v novo, najemno razmerje, tako kot je predvideno v 141. členu SZ. Ta določa, da se pravni položaj tistega, ki je bil imetnik stanovanjske pravice, prilagodi novim razmeram s sklenitvijo najemne pogodbe. Samo za tiste ljudi, katerih stanovanjsko pravico je treba pretvoriti v najemno razmerje, podaljšuje drugi odstavek 159. člena SZ uporabo določil ZSR. Tožnik ni bil imetnik stanovanjske pravice, zato njegovega razmerja ni treba spremeniti v novo pravno razmerje in zanj prehodne določbe ne pridejo v poštev.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora po 386. členu ZPP 1977 sodišče paziti po uradni dolžnosti, revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo po 393. členu ZPP 1977. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).