Jedro

Res je v 453. členu ZPP predpisano, da sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogah izven tistih, predvidenih v 452. členu ZPP, ne upošteva in da se omejitve sodišče prve stopnje ni držalo. Vendar zaradi tega pri nobeni od strank ni moglo vzbuditi dvoma v poštenost sojenja, saj je ti dve določili kršilo v prid/škodo obeh. Določilo 452. člena ZPP ni namenjeno temu, da se dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovi, pač pa pospešitvi in ekonomičnosti postopka v SMV. Teh dveh načel pa stranke v tovrstnih postopkih že davno ne upoštevajo več. Na postopkovne omejitve v SMV se stranke praviloma sklicujejo le zato, da na procesnih redukcijah dosežejo pozitivni izid zase, ne pa zaradi namenov, zaradi katerih je postopek v SMV urejen tako, kot je.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.240,85 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka1).

2. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožnice, da je za toženko izdelala pohištvo, med drugim kubuse in drsna vrata ter da je opozorila toženko o slabostih naročenega dela, ta pa je iz razlogov, ker je bila naročena izvedba cenejša, vztrajala pri svojem. Tožnica da je tudi navedla, da ji je toženka izdani račun v višini 7.861,68 EUR dne 15. 6. 2020 v znesku 6.907,46 EUR plačala, več pa ne. Zato od nje zahteva še plačilo razlike v višini 1.240,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2020 do plačila.

3. Povzelo je tudi navedbe toženke, da sicer drži, da je bila pri tožnici naročila izdelavo kubusov iz iverala, vendar ne takšnih, da se bodo na vogalih robovi krušili. Tožnica je obljubila popravilo napake, h kateri je bila pozvana 19. 12. 2019, vendar do tega ni prišlo. Robovi kubusov niso bili zaobljeni tako, kot je bilo dogovorjeno, zato ima delo napake. Dne 21. 4. 2020 je A. A., direktor tožnice prosil vsaj za 70 % plačilo, preostanek pa po odpravi napak. Ker napake tožnica ni odpravila, je tožba preuranjena. Ne drži navedba tožnice, da je toženko na šibkost materiala opozorila.

4. Sodbo je sodišče prve stopnje oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) stranki sta se dogovorili, da bo tožnica po naročilu toženke za prodajni salon poslovalnice B. v C. izdelala dva samostojna boksa oziroma kubusa; (2) edina napaka, ki jo je na vrhu kubusu mogoče opaziti, je razpoka v vogalu, vendar ni dokazano, da bi napaka obstojala že ob prevzemu izdelkov; (3) toženka ni dokazala svoje trditve, da je že 9. 10. 2019, to je pred izvedbo del, tožnici po e-mailu poslala referenčno fotografijo prodajnega salona v D. oziroma v E., s čimer naj bi dala jasno zahtevo o izgledu naročenih kubusov, saj je tako fotografijo direktorju tožnice poslala šele 7. 1. 2020, kar je bilo po izvedenem poslu; (4) direktor tožnice A. A. je delavko toženke F. F. izrecno opozoril na občutljivost spajanja iverala pod kotom 45 stopinj, vendar je ta pri svojem predlogu vztrajala; (5) tožnica je pred spornim poslom že opremljala druge poslovalnice B. (na primer poslovalnico v G.), vendar tam z lakiranim mediapan materialom; (6) toženka ob dostavi elementov ni imela pripomb glede kubusov; (7) toženka (zanjo F. F.) je tožnici zvečer na dan otvoritve napisala SMS sporočilo, da bo trebe robove na kubusih zaščititi; (8) za opravljeno delo je tožnica dne 20. 12. 2019 toženki izdala račun 38/2019 v znesku 7.861,68 EUR, ki pa ga je toženka 15. 6. 2020 plačala le v znesku 6.907,64 EUR; (9) toženka je tožnici dan pred otvoritvijo 18. 12. 2019 naročila izdelavo drsnih vrat; (10) direktor toženke H. H. je ob 8:17 uri tožnici na e-mail poslal načrt kasete in referenčne fotografije zgornjega dela vrat v salonu toženke v E.; (11) tožnica se je takoj po prejemu načrta lotila izdelave vrat, naslednjega dne pa se je ob montaži izkazalo, da tehnični načrt ni v redu; (12) toženka je kljub temu zahtevala montažo, ker je sledila otvoritev, zaradi česar je tožnica vrata na samem objektu predelala, kar je imelo za posledico drugačen končni videz vrat, (13) direktor toženke H. H. je direktorju tožnice A. A. poslal _napačen_ načrt, saj mu je F. F. ob 10. uri istega dne preko SMS poslala še en načrt, drugačnega od prvega, pri čemer ga na to drugačnost ni opozorila ter med drugim, (14) dogovor o odlogu plačila v višini 30 % do odprave napak ni bil sklenjen.

5. Na podlagi teh dejstev je presodilo, da sta pravdni stranki sklenili podjemno pogodbo in da je tožnica naročeno delo opravila v celoti tako, ko je bilo dogovorjeno.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

6. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev človekovih pravic toženke po 14., 22., 23. in 25. členu Ustave RS in 6. člena EKČP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, ali pa spremembo te sodbe njej v prid. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

7. V odgovoru na pritožbo je toženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa sodbe ni zasledilo nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

_Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

10. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, je ostal neobrazložen. Zato se do te navedbe pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje _brez razumne obrazložitve_ ugodilo tožbenemu zahtevku, je pa neutemeljen. Ravno nasprotno. Izpodbijana sodba je temeljito in v vseh pogledih naravnost vzorno obrazložena, kar je prava redkost v tovrstnih sporih.

11. Na 2. in 3. strani pritožbe toženka navaja, da ji je sodišče prve stopnje z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred nepristranskim sodiščem, s čemer je kršilo njene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS.2 Vse te kršitve naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorja tožnice A. A. in prokuristke J. J. Teh dveh oseb pa ne bi smelo zaslišati, saj je tožnica predlog za njuno zaslišanje, podan v dopolnitvi tožbe 16. 10. 2020, kasneje brezpogojno umaknila. Hkrati je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj _obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini vloge tožnice z dne 17. 2. 20213_.

12. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave. Podana je takrat, kadar je v sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, _kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami_, ne pa takrat, kadar sodišče v svojo sodbo drugače povzame vsebino vloge katere od pravdnih strank.

13. Rdeča nit pritožbe je, da je sodišče prve stopnje kršilo zgoraj citirana določila Ustave RS in postopkovna določila ZPP zato, ker je zaslišalo direktorja tožnice A. A. in njeno prokuristko J. J., tega pa ne bi smelo storiti. Če ju ne bi zaslišalo, bi navedbe tožnice ostale nedokazane. Zato bi v tem sporu propadla. Ker pa ju je zaslišalo, je pravdo izgubila toženka.

14. Pritožbeno sodišče poudarja _prvič_, da je v 257. členu ZPP kot dokazno sredstvo predvideno _zaslišanje strank_. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko sodišče ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Zato mora, če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, zaslišati tudi nasprotno stranko4. ZPP v 258. členu predvideva izjeme od tega načela. Obeh pravdnih strank ni treba zaslišati le takrat, kadar eni niso znana sporna dejstva, ali če zaslišanje te stranke ni mogoče ali pa, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu. Če sodišče prve stopnje izven teh pravil ne zasliši tudi druge stranke, skladno z obstoječo sodno prakso, zagreši relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka (primerjaj VSRS II Ips 70/95 z dne 5. 12. 1996, II Ips 186/99 z dne 1. 12. 1999, II Ips 457/99 z dne 8. 3. 2000 …). _Drugič_, če pravdni stranki izrecno predlagata vsaka svoje zaslišanje, sodišče pa izven izjem, določenih v 258. členu ZPP, zasliši le eno stranko, ta kršitev preraste v absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega sledi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo prav nobene kršitve, ker je zaslišalo tudi direktorja tožnice, ne le direktorja toženke. In _tretjič_, pritožnica navaja, da _ZPP pogojnega umika dokazov_ ne pozna. Zato je sodišče s tem, ko je zaslišalo direktorja in prokuristko tožnice, pri čemer je ta dokaz izvedlo na podlagi presoje, da je tožnica le pogojno umaknila ta dokaz (pogoj pa se ni izpolnil), poseglo v ustavne pravice toženke iz 23. in 22. člena Ustave RS. Hkrati je kršilo 6. člen EKČP do enakosti pred zakonom in 14. člen ZPP, pa tudi 7., 212., 495., 451. in 453. člen ZPP, poleg tega pa je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma enakovrednega obravnavanja s tožnico.

15. Tudi to pritožbeno stališče je pravno zmotno. Najprej, kot je zgoraj pojasnjeno (9. točka te obrazložitve), se na relativne postopkovne kršitve v SMV pritožbeno sodišče ne ozira. V tem okviru posebej izpostavlja zatrjevano kršitev iz 14. člena ZPP, ki predpisuje _vezanost sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo_, izdano v kazenskem postopku. V zvezi s čim naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo to (kot rečeno neupoštevno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka) pa pritožbeno sodišče niti ob najbolj benevolentnem branju pritožbe ne more ugotoviti. Pritožbeno stališče, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma enakovrednega obravnavanja s tožnico, tudi ni utemeljeno. Utemeljeno bi bilo, če bi sodišče zaslišalo le eno stranko. To se pa se ni zgodilo.

16. Poleg tega ne drži pritožničino stališče, da je tožnica nepogojno umaknila dokazni predlog za zaslišanje svojega direktorja in prokuristke. V tretjem odstavku VI. točke vloge z dne 17. 2. 2021 je namreč navedla: "Glede na _zatečeno stanje spisa in dejstvo, da tožena stranka ni pravočasno odgovorila na dopolnjeno tožbo_, tožeča stranka _izključno zaradi spredaj navedenega dejstva_ in v izogib _kakršnemukoli dvomu umika predlog_ ...". Očitno je, da je tožnica z namenom pospešitve postopka in ob predpostavki, da toženka ni pravočasno odgovorila na dopolnitev tožbe umaknila sicer pravočasno predlagane dokaze. Ker pa je sodišče prve stopnje štelo, da je bil toženkin odgovor na dopolnitev tožbe pravočasen, je pravilno štelo tudi, da je bil ta umik teh dokaznih sredstev pogojen. Zato bi sodišče prve stopnje, če bi predlog za zaslišanje direktorja tožnice in njene prokuristke zavrnilo, zanesljivo zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ‒ saj bi, kot je zgoraj pojasnjeno, zavrnilo predlog za izvedbo dokazov, ki jih je tožnica izrecno predlagala, istovrstnemu predlogu toženke pa je ugodilo.

17. V določilih ZPP resnično ni mogoče zaslediti pogojnega predloga za izvedbo dokazov ali pa pogojnega umika predlaganih dokazov. Ker pa je stranka tista, ki naj predlaga dokaze za dejstva, ki jih zatrjuje (7. člen in 212. člen ZPP), pri čemer je sodišče na ta dokazna sredstva (če niso neprimerna) vezano, pritožbeno sodišče ne vidi ovire za upoštevanje pogojno predlaganega ali pogojno umaknjenega dokaznega sredstva5. 18. V SMV se rado zgodi, da so stroški postopka višji od vrednosti spornega predmeta. Da pa do tega ne bi prihajalo, zakon v teh postopkih predvideva nekaj institutov, ki služijo ekonomičnosti in pospešitvi postopka. To so na primer: prekluzija pri navajanju novih dejstev in dokazov, omejitev posebne pritožbe proti sklepom, sumarni zapisnik, fikcija pripoznave tožbenega zahtevka, fikcija odpovedi tožbenemu zahtevku, olajšano dokazovanje, omejitev pritožbenih razlogov in tako dalje. Ne glede na te institute se je treba zavedati, da je namen civilnega pravdnega postopka tudi v SMV razrešitev spornega razmerja, v katerem naj zmaga tista stranka, ki ima prav, ne pa tista, ki je bolj spretna pri uporabi formalnih določil.6

19. V SMV je torej ugotavljanje materialne resnice v okviru trditvene podlage pravdnih strank poudarjeno omejeno. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je bila tožnica prekludirana že z vlogo z dne 2. 3. 2021 in da ZPP procesnih vlog ne pozna, da je torej sodišče prve stopnje kot pravočasni upoštevalo tudi (prepozni) vlogi pravdnih strank z dne 2. 3. 2021 (tožnice) in 7. 5. 2021 (toženke). Vendar s tem ni zagrešilo niti očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti tiste iz 15. točke. Prvo naj bi zagrešilo zato, ker ne drži, da je vloga tožnice z dne 17. 2. 20217 (red. št. 22) procesna, drugo pa iz istih razlogov, ki so že povzeti v 11. točki te obrazložitve.

20. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V očitani presoji (da je vloga tožnice z dne 17. 2. 2021 procesna) pa kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni zaznati. Odgovor na pritožbeni očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je isti, kot je zapisan v 12. točki (v zvezi z 11. točko) te obrazložitve.

21. Drži, da je sodišče prve stopnje (skladno z določilom 452. člena in 453. členom ZPP) obvestilo obe pravdni stranki o tem, katere vloge bo upoštevalo ter da se tega ni držalo. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je zaradi takega ravnanja izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Morda drži pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče, če ne bi zaslišalo direktorja in prokuristko tožnice, zavrniti tožbeni zahtevek. Vendar, da je ravnalo pravilno, ko je ta dokaz izvedlo, je že zgoraj pojasnjeno. Katerega dejstva ne bi smelo upoštevati, pa ga je, pa iz pritožbe ne izhaja. V gostobesedni in ponavljajoči pritožbi ni pojasnjeno, zakaj, kako in na kakšen način naj bi bila tožnici odvzeta pravica do kontradiktornosti, ker je sodišče prve stopnje kot procesni razglasili vlogi pravdnih strank z dne 17. 2. 2021 (tožnice) in z dne 3. 3. 2021 (toženke). Nenazadnje _je kot pravočasni upoštevalo prepozni vlogi obeh pravdnih strank_. Zgolj dejstvo, da je zaslišalo obe pravdni stranki, ne zadošča za zaključek, da so podane vse očitane postopkovne kršitve in ustavna načela.

22. Pravilnost izpodbijane sodbe se nanaša na dejansko stanje, zakonitost pa na pravo. S tem, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi prepozni vlogi pravdnih strank, pri čemer ju je predhodno opozorilo, da ju ne bo, je sicer kršilo določili 452. člena in 453. člena ZPP. Vendar to kršitev je zagrešilo v korist obeh strank. Zato s tem ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka, pač pa _nebistveno_ relativno, saj je s takim postopanjem dejansko stanje kvečjemu temeljiteje raziskalo.

23. Res je v 453. členu ZPP predpisano, da sodišče dejstev in dokazov, navedenih v vlogah izven tistih, predvidenih v 452. členu ZPP, ne upošteva in da se omejitve sodišče prve stopnje ni držalo. Vendar zaradi tega pri nobeni od strank ni moglo vzbuditi dvoma v poštenost sojenja, saj je ti dve določili kršilo v prid/škodo obeh. Določilo 452. člena ZPP ni namenjeno temu, da se dejansko stanje nepopolno ali zmotno ugotovi, pač pa _pospešitvi in ekonomičnosti_ postopka v SMV. Teh dveh načel pa stranke v tovrstnih postopkih že davno ne upoštevajo več. Na postopkovne omejitve v SMV se stranke praviloma sklicujejo le zato, da na procesnih redukcijah dosežejo pozitivni izzid zase, ne pa zaradi namenov, zaradi katerih je postopek v SMV urejen tako, kot je. Samo pritožba skupaj z dopolnitvijo v tej zadevi obsega 12 gosto tipkanih strani. Navedbe pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje obsegajo skupno 40 strani, razpravni zapisnik pa 18 strani. Namen zakonodajalca pa nedvomno ni bil, da se zgoraj povzeta določila o ekonomičnosti in pospešitvi postopka v SMV, ki naj bi bil kratek, jedrnat, cenejši od rednega postopka in skoncentriran na bistvo, uporabljajo zgolj kot formalne omejitve, ki onemogočajo pravilno sodbo, torej tako, da pravdo izgubi tista stranka, ki bi jo v rednem postopku zanesljivo dobila.

24. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ker je ugodilo spremenjenemu tožbenemu zahtevku. Res je, da je tožnica silno skopo utemeljila povišanje tožbenega zahtevka s prvotnih 954,04 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020) na 1.240,85 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2020), saj je v prid povišanju navedla le, da _je za del neplačane zapadle obveznosti na podlagi veljavnih obligacijskih predpisov upravičena tudi do plačila zamudnih obresti od neplačane glavnice_. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zato, ker je toženka 15. 6. 2020 izdani račun tožnice _delno plačala_, v skladu z 288. členom OZ šteti, da je s tem plačilom najprej odplačala zamudne obresti in šele v preostanku glavnico (21. točka obrazložitve). V ležečem tekstu povzeto stališče tožnice drži. Očitno je oprto na 288. člen OZ, pa četudi tega člena tožnica v svoji vlogi ni izrecno citirala8. Ker pa mora sodišče zakon upoštevati po uradni dolžnosti, še zdaleč ne drži, da je s tem, ko je ta poračun upoštevalo, izvedlo hud poseg v pravico toženke in kršilo 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Edini upošteven ugovor toženke bi bil, da izračun nateklih zamudnih obresti ni bil pravilen, takega ugovora pa ni postavila.

25. Kot je zgoraj navedeno, je na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče vezano. S pritožbenim izvajanjem na straneh od 7 do 10 in v dopolnitvi pritožbe pa pritožnica kritizira ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje. Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Gre na primer za navedbe (in ponovitve v dopolnitvi pritožbe), da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je presodilo, da je bila F. F. opozorjena na neprimeren predlog glede izdelave kubusov, pa je pri tem vztrajala, da manjka dokazna ocena glede njene izpovedbe, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi F. F. naročila kubuse brez zaščitnih robov, da je v zvezi z drsnimi vrati sodišče prve stopnje verjelo direktorju tožnice A. A., da naročilo vrat ni bilo podano že prej, da je sodišče odločilo izven okvira proste dokazne ocene, ko je presojalo dogovor o odlogu plačila v višini 30 % od odprave napak, da je zmotno prezrlo SMS sporočila, v katerih je direktor toženke povsem jasno izjavil, da bo popravil kubuse in da se do teh navedb sodišče ni opredelilo, da se sodišče ni opredelilo do vsebine SMS med A. A. in H. H. in da ti SMS nedvomno potrjujejo priznanje napak na kubusih,9 da iz SMS sporočila z dne 19. 2. 2020 izhaja, da je tožnica toženki poslala sporočilo, da lahko bokse prelakirajo čez vikend, če se ona s tem strinja itd. Zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

26. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca lesarske stroke iz treh razlogov. Prvič zato, ker je _ugotovilo_, da je toženka vztrajala pri izvedbi dogovorjenega posla kljub opozorilu na _neprimernost izvedbe_ naročila, drugič zato, ker ni dokaza, da je tožnica toženki _kubuse izročila z napakami_ in tretjič zato, ker bi dokaz o napakah lahko nadomestile že kvalitetnejše fotografije od predloženih. Da toženka ni mogla predložiti boljših fotografij, ne zatrjuje. Ker že prva ugotovitev zadošča za zavrnitev predloga za zaslišanje izvedenca, ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izvedenca ni postavilo.

27. V zadnjem odstavku pritožbe toženka očita sodišču, da _se ni opredelilo do relevantnega sklicevanja tožene stranke na temeljno načelo obligacijskega prava, ko je tožena stranka uveljavljala in dokazala tudi z SMS sporočili, da je tožeča stranka priznala napake in obljubila odpravo napak na kubusih in vratih, potem pa si je neutemeljeno premislila, pozabila na svojo obljubo ter na dogovor ter pustila toženi stranki kubuse z napakami ter da je tako postopanje tožeče stranke v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava ..._ Niti s to zadnjo pritožbeno navedbo pritožnica ne more uspeti. Prvič, nanaša se na dejansko stanje, drugič pa je pritožbeno sklicevanje na temeljno načelo obligacijskega prava do te mere abstraktno, da nanj pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

_K odločitvi o stroških pritožbenega postopka_

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona, odločitev o pritožbenih stroških toženke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo toženka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli lahko doprineslo k odločitvi o pritožbi.

1 V obrazložitvi je pojasnilo, da bo o stroških postopka odločilo po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom. 2 14. člen Ustave RS nosi naslov Enakost pred zakonom, in določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino ter da so vsi pred zakonom enaki; 22. člen nosi naslov Enako varstvo pravic in med drugim določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem; 23. člen nosi naslov Pravica do sodnega varstva. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno in nepristransko sodišče. 25. člen Ustave RS pa nosi naslov Pravica do pravnega sredstva. To določilo vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe, med drugim tudi proti odločbam sodišč. 3 Ta vloga naj bi vsebovala nepogojen umik predloga za zaslišanje direktorja in prokuristke tožnice. 4 Jan Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 513. 5 Npr: Sodišče naj izvede dokaz z zaslišanjem izvedenca, ki bo potrdil višino zatrjevane škode, če sodišče ugotovi, da držijo navedbe tožeče stranke, da je nastalo škodo povzročila tožena stranka (ne pa nekdo drug). 6 Pravdni postopek s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, str. 703 do 704, mag. Nina Betetto. 7 Kot procesno je štelo tudi vlogo toženke z dne 3. 3. 2021 (red. št. 29). 8 Tega ji, kot izhaja iz tretjega odstavka 180. člena ZPP, niti ni treba. 9 V prilogi B2, ki obsega več kot 15 strani, se nahaja cela vrsta SMS sporočil, izmenjanih med pravdnima strankama, vendar pritožnica ni navedla, katero SMS sporočilo ima v mislih.