Jedro

Zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP vložnik opira na lastne ugotovitve in ne na dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljene v teku rednega postopka. Iz enake podlage izvaja tudi trditve o kršitvah ustavnih človekovih pravic. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno.

Izrek

Zahteva obsojenega I.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 11.4.1997 I.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu za dejanja izreklo enotno kazen 10 mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.7.1997 pritožbi obtoženega G. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojeni I.G. je dne 4.8.1997 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. točke 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, po 2. točki 370. člena v zvezi z 1. in 2. točko 372. člena ZKP zaradi kršitev kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve uveljavlja tudi kršitev določb Ustave Republike Slovenije. Zatrjuje, da dejanje hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ni takšno kaznivo dejanje, ampak gre v resnici za prometno nesrečo ter se v zvezi s tem sklicuje na prilogo k pritožbi zoper prvostopno sodbo in pripombe na izvedeniško mnenje prometne nezgode.

Vložnik pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 1. in 2. odstavku 133. člena KZ meni, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost in se zato sklicuje na 2. točko 372. člena ZKP ter navaja, da je v zvezi s tem dejanjem ravnal v silobranu.

Bistvo kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik utemeljuje s tem, da se sodba opira na izvedensko mnenje inženirja J.K. To mnenje se opira na skico prometne nesreče, ki jo je narisala policija, skica pa ni bila narisana po dejanskem stanju na terenu, ampak so narisali neresnično skico prometne nesreče, delno pa zmontirali video kaseto, ki je bila posneta. Delo policistov je bilo opravljeno površno, zato je podano nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, to pa predstavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 271. člena ZKP.

S tem ko je policija priredila sledove v zvezi z vožnjo in trkom avtomobilov, je bila kršena obsojenčeva ustavna pravica po 14. členu Ustave, kršen je bil tudi 2. odstavek 18. člena ZKP, kar bi moralo sodišče ugotoviti v skladu s 17. členom ZKP. Potrebno bi bilo upoštevati tudi 4. in 5. odstavek 15. člena Ustave in odpraviti posledice kršitev pravic s strani policije. Nečloveško in ponižujoče ravnanje policije predstavlja kršitev 1. odstavka 18. člena Ustave, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi 22. člen in 1. odstavek 23. člena in 3. alineo v 29. členu Ustave.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana tudi pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 145. člena KZ, saj je precejšnje nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Po oceni vložnika je podan precejšen dvom v to, da je storilec obravnavanih kaznivih dejanj, kar bi bilo mogoče z dopolnitvijo dokaznega postopka odpraviti, zato predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva obsojenca ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da vložnik v resnici ne uveljavlja kršitev zakona, ampak drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zatrjevane kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ne utemeljuje ob upoštevanju dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili prvo in drugostopno sodišče temveč opira zatrjevano kršitev na drugačno dejansko stanje, oziroma dejansko stanje, kot ga je zatrjevalo v teku rednega postopka, oziroma kot ga zatrjuje v zahtevi za varstvo zakonitosti. S tem vložnik uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP vložnik opira na lastne ugotovitve in ne na dejstva in okoliščine, ki so bile ugotovljene v teku rednega postopka. Iz enake podlage izvaja tudi trditve o kršitvah ustavnih človekovih pravic. Tudi v tem delu zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu napada ugotovljeno dejansko stanje, kar po že navedeni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno. Takšno ugotovitev podpira tudi vložnikov zaključek v obrazložitvi zahteve, da bi bil samo z natančno ugotovitvijo in razjasnitvijo vseh okoliščin mogoče utemeljeno sklepati in odločati o njegovi krivdi in da je dotlej po njegovem mnenju podan močan dvom v to, da je storilec obravnavanih kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega ugotovilo, da vložnik zatrjevane kršitve kazenskega zakona, določb kazenskega postopka ter ustave, v kolikor jih konkretizira, opira na svojo ugotovitev dejanskega stanja oziroma dokazno oceno. Vložnik tako z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Takšno zahtevo je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.