Jedro

Tožnica kot ravnateljica je bila zadolžena in odgovorna za zakonitost dela toženke kot njena zakonita zastopnica (drugi odstavek 31. člena ZZ). Tudi v skladu s pogodbo o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do zaključka, da jih je bilo veliko in z različnih področij (študentsko delo, zaposlovanje, varovanje dostojanstva delavcev pri delu, delovnopravno varstvo, šolstvo). Vsaka kršitev sama zase morebiti ne bi bila zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožničino sistematično kršenje predpisov in opuščanje dolžnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti sklepa sveta zavoda toženke o razrešitvi tožnice kot ravnateljice toženke. Tožnici je naložilo, naj toženki povrne stroške postopka.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo dejstvo, da je bila predčasna razrešitev tožnice načrtovana iz osebnih razlogov v povezavi z anonimnim pismom dne 24. 9. 2018, ki je vseboval nekonkretizirane in pavšalne očitke. Četudi bi držalo, da je v letu 2017 dala hčerkino telefonsko številko A. A., da se dogovorita glede študentskega dela v vrtcu, to še ne pomeni, da je kakorkoli sodelovala pri izboru svoje hčerke. KPK ni ugotovila kršitve, kar pomeni, da ni ravnala nezakonito. Priporočilo ni zavezujoče in neupoštevanje slednjega ne more pripeljati do zaključka, da je kršila določbe ZIntPK. Iz nobenega dokaza ne izhaja konkretno, kdaj in kako je kršila dostojanstvo sindikalne zaupnice. Glede očitkov, da zaposleni niso bili seznanjeni z Dogovorom o preprečevanju in odpravljanju posledic mobinga v družbi z dne 23. 12. 2008, je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bila odločitev inšpektorja odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in vrnjena v novo odločanje, kar pomeni, da inšpektor v zvezi s tem ni ugotovil nobene kršitve. Zakonodaja, ki zahteva dosledno spoštovanje polovičnega delovnega časa, je pretirano toga, zato ne gre za kršitev, ki bi utemeljevala razrešitev. Enako velja za kršitev, ki se nanaša na izravnavo presežka ur ob koncu referenčnega obdobja. Neutemeljen je očitek, da je tožnica nezakonito posegla v delo sveta šole s tem, ko je v tajništvu prestregla vabilo predsednice sveta šole. Sodišče prve stopnje spregleda, da svet šole sploh ni imel zakonito izvoljenih predstavnikov. Ni nezakonito posegala v delovanje sveta šole, temveč je želela poskrbeti za zakonito delovanje. Podlago za sklic seje sveta šole v primeru, da ta nima zakonito izvoljenega predsednika, ji daje smiselna uporaba drugega odstavka 27. člena Poslovnika o delu sveta šole. Kršitev, ki se nanaša na neustrezno nadomeščanje strokovnega delavca, predstavlja izjemni dogodek, ker ni bilo na razpolago nobenega delavca, ki bi lahko prevzel nadomeščanje. Tožnica je bila prisiljena sprejeti odločitev, da ga nadomeščata spremljevalca, ki sta bila sicer prisotna v razredu in sta poznala učni načrt, saj v tako kratkem času ni mogla zagotoviti ne varstva otrok in ne ustreznega nadomeščanja strokovnega delavca. Ni odločala o porabi presežkov prihodkov nad odhodki v svojo korist, temveč v korist šole, saj je bil nakup druge pečice in s tem vsakodnevno ustrezno zagotavljanje visokega števila obrokov bolj pomemben kot menjava strehe in izgradnja nove ograje nasproti vhoda v vrtec. Na kakšen način je prišlo do sprejema takšnega razporeda presežkov, ne more vplivati na predčasno razrešitev. Za podanost razloga za razrešitev po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ bi moralo sodišče ugotoviti, da je bila toženki povzročena večja škoda oziroma so nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Nič od navedenega ni bilo niti zatrjevano s strani toženke niti ugotovljeno. Zaradi tega na podlagi 4. alineje navedene določbe do razrešitve tožnice ni moglo priti oziroma je razrešitev na tej podlagi nezakonita. Pri kršitvah, pri katerih je prišlo do kršitve predpisov, pa gre za manjše anomalije, ki so bile v nadaljevanju tudi odpravljene in zato ne predstavljajo zadostnega razloga za razrešitev po 3. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je bila 15. 10. 2019 razrešena z mesta ravnateljice toženke zaradi več kršitev na področju zaposlovanja in študentskega dela, mobinga in (ne)sprejetja ukrepov za varovanje dostojanstva delavcev, kršitev šolske zakonodaje ter poseganja v delo sveta šole. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je toženka zakonito izvedla postopek razrešitve tožnice, da je dokazala utemeljenost določenih očitkov ter da so ravnanja tožnice takšne narave, da utemeljujejo njeno razrešitev z mesta ravnateljice toženke.

7. Tožnica v pritožbi v bistvenem nasprotuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe glede njenih ravnanj, v katerih je sodišče prve stopnje prepoznalo kršitve predpisov, ki so bile podlaga za njeno razrešitev z mesta ravnateljice. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede razlogov za tožničino razrešitev in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnice.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da odločitev o študentskem delu tožničine hčerke tudi v letu 2018 ni bila zgolj v rokah pomočnice ravnateljice, ampak je dogovarjanje potekalo na enak način kot leto prej, tako da je tožnica dala hčerkino telefonsko številko z namenom, da se pomočnica ravnateljice z njo dogovori glede urnika dela in skupine, v kateri bo opravljala poletno študentsko delo v vrtcu, pri tem pa sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da priči A. A. (pomočnici ravnateljice v 2017) ne bi sledilo. Pritožbena navedba, da bi lahko preprosto zavrnila njeno prošnjo za delo, tožnice ne obrani pred očitkom, da se ni v celoti izločila iz dogovarjanja o hčerkinem študentskem delu. Dejstvo, da Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) ni ugotovila oziroma potrdila kršitve, ne pomeni, da tožnica kot ravnateljica ni bila dolžna upoštevati in ravnati skladno z določbami Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 69/2011 s spremembami), kar izhaja tudi iz tretjega odstavka VII. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je bila dolžna izogibati nasprotju interesov, zato se na noben način (niti s posredovanjem telefonske številke) ne bi smela vključevati v zaposlovanje oziroma naročanje študentskega dela svoje hčerke. Sicer pa ne glede na to, da je bil dopis KPK z dne 24. 5. 2019 naslovljen kot priporočilo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je KPK toženko kot javni zavod oziroma odgovorno osebo (takrat tožnico) tudi opozoril na zagotovitev doslednega izločanja iz vseh faz zaposlovanja, česar ni mogoče šteti za nezavezujoče, kot meni tožnica.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje tožnice, da je šlo pri zaposlitvi na delovno mesto strokovne delavke za nedoločen čas za spremenjene okoliščine po prvi alineji prvega odstavka 26. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), zaradi katerih ni bilo potrebno objaviti prostega delovnega mesta, na katerem je bila delavka že zaposlena za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotne druge delavke, ki se na delo ni vrnila. Tudi če je delavka izpolnjevala vse pogoje za zasedbo delovnega mesta svetovalne delavke in je bila za delo usposobljena, neobjava razpisanega prostega delovnega mesta predstavlja kršitev 25. člena ZDR-1, saj izjema od obveznosti objave ne velja v primeru zaposlitve za nedoločen čas osebe, ki je bila pri delodajalcu zaposlena za določen čas za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (5. alineja prvega odstavka 26. člena ZDR-1).

10. Za samo pravilnost v tem postopku ugotovljene utemeljenosti očitka kršitve dostojanstva in oviranja dela sindikalne zaupnice ni bistveno ugotavljanje, kdaj in kje je do teh dejanj prišlo, zato ni odločilna pritožbena navedba, da iz nobenega dokaza ne izhaja konkreten čas oziroma kraj dejanja. Glede okoliščin oziroma ravnanj mobinga tožnice nad nekaterimi zaposlenimi (širjenje govoric, povzdigovanje glasu) in oviranja sindikalnega dela (odhod ob stavki, dodelitev učilnice za predstavitev oziroma dogovorjene sestanke) je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedim prič B. B., C. C., A. A. in D. D., saj na dogajanje in tožničino obnašanje, ki so ga opisale, poleg poročila sindikalne zaupnice nakazuje tudi dejstvo vložitve obtožnega predloga zoper tožnico s strani Okrožnega državnega tožilstva zaradi suma storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu. Dejstvo, da pred anonimnim pismom niti tožnica niti svet šole nista prejela pritožbe ali informacij v zvezi z odnosom tožnice do sindikalnega dela, samo po sebi še ne pomeni, da so očitki sindikalne zaupnice, obravnavani v tem postopku, neutemeljeni ter da do ravnanj kršitve dostojanstva in oviranja sindikalnega dela v nasprotju z določbama 47. in 203. člena ZDR-1 ni prišlo.

11. Zaključka sodišča prve stopnje o podani kršitvi določbe drugega odstavka 47. člena ZDR-1, ker tožnica vse do inšpekcijskega nadzora in naloženega ukrepa inšpektorja zaposlenih ni seznanila z vsebino Dogovora o preprečevanju in odpravljanju posledic mobinga v družbi z dne 23. 12. 2008, pritožba ne omaja niti z zatrjevanjem, da se je Dogovor hranil v pisarni ravnateljice in je bil preko tajnice in svetovalne delavke dostopen vsem zaposlenim. Ni bistveno, da je bil Dogovor na voljo v tožničini pisarni, kajti očitek se ne nanaša na onemogočanje oziroma omejevanje dostopa do Dogovora, temveč gre za to, da tožnica ni zagotovila, da bi bili zaposleni pri toženki, zlasti tisti, ki so se zaposlili po sprejemu Dogovora v 2008, sploh obveščeni oziroma seznanjeni o sprejetih ukrepih za varovanje dostojanstva pri delu. Pritožbena trditev, da je tožnica aktivno pripomogla k sprejemanju ukrepov za preprečevanje mobinga na delovnem mestu z organiziranjem seminarjev in delavnic, prav tako ne spremeni zaključka o opustitvi seznanitve zaposlenih z ukrepi iz Dogovora. Drži, da je pri sprejemanju in podpisu Dogovora sodelovala sindikalna zaupnica in je bila tako z njegovim sprejemom in vsebino seznanjena, kar je priznala tudi v svoji izpovedi, vendar pa sindikat oziroma sindikalni predstavnik ni dolžan delavcev seznanjati o aktih delodajalca, saj zakon to obveznost nalaga delodajalcu. Zmotne so pritožbene navedbe, da odprava odločbe inšpektorja in vrnitev v novo odločanje, pomeni, da ni podana nobena kršitev na področju varovanja dostojanstva delavcev. Sodišče namreč na ugotovitve inšpektorja za delo oziroma na rezultat inšpekcijskega postopka ni vezano.

12. V zvezi s pravilno ugotovitvijo, da je tožnica s tem, ko je dopuščala, da je delavka, ki na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) dela s krajšim delovnim časom, v nekaj primerih delala več kot 4 ure na dan, kršila prepoved naložitve dela preko dogovorjenega delovnega časa delavcu, ki dela krajši delovni čas (šesti odstavek 65. člena ZDR-1), je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na rigidnost zakonodaje, ki od delavca zahteva striktno opravljanje 4 ur dela na dan, kar je neskladno z neenakomerno razporejenim delovnim časom zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Ni pomembno, ali je sindikalna zaupnica tožnico na omenjeno kršitev že prej opozorila. Prav tako na pravilnost ugotovitve o podani kršitvi določbe 44.a člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami), ker tožnica ob izteku referenčnega obdobja ni poskrbela za izravnavo delovnih ur, ne more vplivati pritožbena trditev, da nihče izmed zaposlenih zaradi te kršitve ni bil oškodovan, ker jim tožnica viška ur ni črtala, temveč ga je prenesla v naslednje šolsko leto.

13. Četudi je šlo pri neustreznem nadomeščanju strokovnega delavca za izjemo zaradi občasne in kratkotrajne odsotnosti učiteljice, to ne spremeni zaključka, da je tožnica s tem, ko je dopustila, da je spremljevalec otroka s posebnimi potrebami nadomeščal pouk odsotne učiteljice, ravnala v neskladju z določbami 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 16/07 s spremembami), iz katerih jasno izhaja, da vzgojno-izobraževalno in drugo strokovno delo v javnem vrtcu oziroma šoli opravljajo strokovni delavci (med drugim so to vzgojitelji, pomočniki vzgojiteljev, učitelji, svetovalni delavci). Zato tožnica v pritožbi svoje ravnanje neutemeljeno opravičuje z navajanjem, da zaradi nenapovedane odsotnosti v tako kratkem času ni mogla zagotoviti varstva otrok in ustreznega nadomeščanja s strani strokovnega delavca ter je bila prisiljena sprejeti odločitev, da učiteljico nadomeščata spremljevalca, ki sta poznala razred in učni načrt. 14. Tožnica neutemeljeno navaja, da je skladno z navodilom odvetnice želela poskrbeti za zakonito delovanje sveta šole, zato je s poslanim vabilom na sejo poskrbela, da je bila ta pravilno sklicana, ker svet šole takrat ni imel zakonito izvoljenih predstavnikov staršev. Ne glede na vprašanje pravilnosti izvolitve predstavnikov staršev oziroma zakonitosti njihovih mandatov, za sklic seje s strani tožnice kot ravnateljice niso bili podani pogoji po določbi 27. člena Poslovnika o delu sveta šole. Iz navedene določbe izhaja, da lahko ravnatelj skliče sejo sveta zgolj v primeru, če predsednik sveta odkloni sklic seje, pa so zadeve nujne in vezane na rok ter lahko povzročijo materialno škodo. Pravilno imenovanje predstavnikov staršev v svetu šole ni zadeva, ki bi lahko povzročila škodo materialne narave, poleg tega pa predsednica sveta šole sklica seje niti ni odklonila, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je tožnica s sklicem seje sveta šole in poslanim novim vabilom, v katerem je spremenila tudi dnevni red seje, ravnala v nasprotju s Poslovnikom kot aktom zavoda.

15. Zmotno je pritožbeno stališče tožnice, da ni bistveno, na kakšen način oziroma kdaj je prišlo do sprejema sklepa o razporeditvi presežka za nakup druge pečice, ter da to ne more vplivati na njeno predčasno razrešitev. Če je bil nakup druge pečice in s tem vsakodnevno zagotavljanje obrokov pomembnejši od menjave strehe in izgradnje nove ograje nasproti vhoda v vrtec, kot v pritožbi navaja tožnica, potem bi lahko to svetu šole predlagala že na seji dne 7. 3. 2019, na kateri je bil na njen predlog sprejet sklep, da se odobri uporaba bilančnih presežkov za sanacijo strehe in izgradnjo nove ograje, vendar tega ni storila, kljub temu da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je v pritožbi niti ne izpodbija, takrat že vedela, da se je ta pečica pokvarila. Že v februarju je bila izdana naročilnica ter plačan avans za obe pečici, šele 8. 6. 2019 pa je tožnica podala predlog za drugačno razporeditev presežkov za opremo za kuhinjo. Ne glede na to, da tožnica o porabi bilančnega presežka ni odločala v svojo korist, temveč v korist šole, njena samovoljna določitev porabe bilančnega presežka nasprotuje sklepu sveta šole z dne 7. 3. 2019, posega v pristojnosti ustanoviteljev in pomeni kršitev drugega odstavka 42. člena Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno izobraževalnega zavoda E., ki določa, da na predlog ravnatelja in sveta zavoda o načinu razpolaganja s presežkom prihodkov nad odhodki odločata soustanovitelja (Občinski svet in Svet ... samoupravne narodne skupnosti).

16. Kljub temu da tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je razrešitveni razlog po 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ, tj. da naj bi s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzročila zavodu večjo škodo ali zanemarjala ali malomarno opravljala svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda, opredeljen zgolj pavšalno, saj niti toženka niti sodišče prve stopnje tega očitka nista konkretizirala oziroma opredelila škode ali hujše motnje, to na odločitev o zakonitosti razrešitve tožnice s funkcije ravnateljice ne vpliva. Glede na vse zgoraj obrazloženo je namreč podan utemeljen razrešitveni razlog iz 3. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, ki določa, da se direktorja razreši, če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

17. Tožnica kot ravnateljica je bila zadolžena in odgovorna za zakonitost dela toženke kot njena zakonita zastopnica (drugi odstavek 31. člena Zakona o zavodih – ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami). Tudi v skladu z določilom VII. člena pogodbe o zaposlitvi je bila odgovorna za zakonitost dela toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugotovljenih kršitev ni mogoče obravnavati ločeno oziroma vsako zase, temveč skupaj, kar privede do zaključka, da jih je bilo veliko in z različnih področij (npr. študentsko delo, zaposlovanje, varovanje dostojanstva delavcev pri delu, delovnopravno varstvo, šolstvo). Vsaka kršitev sama zase morebiti ne bi bila zadosten razlog za razrešitev, vse skupaj pa kažejo na tožničino sistematično kršenje predpisov in opuščanje dolžnega ravnanja. Kršitve predpisov so bile ugotovljene in jih je tožnica morala odpraviti, vendar četudi so bile te naknadno odpravljene, to ne pomeni, da tožnica zanje ne odgovarja. Za njihovo odpravo je bilo namreč potrebno posredovanje delovnih in šolskih inšpekcij ter nadzornih organov. Nenazadnje tudi tožničino sedanje minimaliziranje in opravičevanje opustitev oziroma kršitev, celo s pritožbeno trditvijo, da "se enostavno vedno ne uspe vsega urediti čisto pravilno", kaže na nekritičen odnos do dolžnosti, ki jih ima ravnatelj kot zakoniti zastopnik javnega zavoda.

18. Pavšalne pritožbene navedbe o sistematično načrtovani predčasni razrešitvi tožnice, ker naj bi člani sveta šole razloge za njeno razrešitev iskali iz osebnih razlogov, ob upoštevanju ugotovljenih ravnanj in opustitev niso utemeljene in ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih naj bi bila razrešitev nezakonita.

19. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP).