Jedro

Za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, je treba uporabiti določbe Uredbe Dublin III. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. Ugotovljeno pa ni razlog za odpravo izpodbijanega akta, saj je odločitev toženke o tem, da ne obstojijo ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški, ob upoštevanju določbe člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in ustaljene sodne prakse, vsebinsko pravilna in zakonita. Zgolj prepis določb člena 46(2) Uredbe 2024/1351 sam po sebi more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Zato navedba daljšega triletnega roka za predajo tožnika v 3. točki izreka ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.

Četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, se izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Sodišče ocenjuje, da tožnik teh pogojev ni izkazal.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi določil osmega in devetega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena istega zakona zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 10. 6. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo. Če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). Tožnik bo obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje (4. točka izreka). Odločila je še, da stroški postopka bremenijo toženko (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi je toženka uvodoma pojasnila, da je tožnik prošnjo vložil 26. 5. 2026, torej pred 12. 6. 2026, zato je upoštevajoč člen 84(2) Uredbe 2024/1351 odgovorno državo članico določila na podlagi pravil Uredbe Dublin III. Uredba 2024/1351 v prehodnem členu 83, s katerim je razveljavila Uredbo Dublin III, določa, da se sklicevanje na razveljavljeno uredbo šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II. Toženka je ugotovila, da je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ki je 10. 6. 2026 sporočila, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca. V nadaljevanju obrazložitve je toženka povzela vsebino osebnega razgovora, ki ga je z njim na podlagi člena 5(1) Uredbe Dublin III opravila 3. 7. 2026. Navedla je, da je tožnik izpostavil, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker: (a) so mu pristojni hrvaški organi zavrnili prošnjo za mednarodno zaščito in odločili, da mora državo zapustiti, ne da bi upoštevali dokazila, ki jih je predložil; (b) ker mu niso zagotovili ustrezne zdravstvene oskrbe (zaradi diabetesa, povišanega krvnega tlaka in težav z očmi); (c) ker so mu onemogočili vstop v azilni dom in mu niso dovolili, da bi iz sobe vzel svoja oblačila in zdravila.

3.Na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa je toženka navedla dokazne listine, ki jih je predložil tožnik in sicer: - kopijo posnetkov 2. 10. 2024 med pregledom na Oftalmologiji na naslovu ...; - kopijo dokumenta z 2. 6. 2026 o odobreni sladkorni dieti v Sloveniji; - dva laboratorijska izvida hematoloških preiskav s 30. 6. 2026 v Sloveniji, iz katerih je razvidna povišana vrednost indikatorjev K-HbA1c ter K-HbA1C (IFCC), - zdravniško potrdilo iz Slovenije z 2. 7. 2026 s prostoročno zapisano diagnoza E 11.39.

4.Toženke razlogi, ki je tožnik navedel proti predaji Hrvaški, niso prepričali. Poudarila je, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev odgovorni državi članici ali pristopnici k Uredbi 2024/1351 ustavijo, utemeljena domneva, da bi bil prosilec s premestitvijo v to državo članico soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic, ki bi pomenilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina EU). Menila je, da negativna odločitev o prošnji (česar tožnik sicer ni izkazal) ne pomeni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V zvezi s tem se je sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 in sodbo Upravnega sodišča I U 137/2024-13 z 29. 1. 2024. Upoštevala je, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje potrdila skladno z določbami Uredbe Dublin III, ki urejajo ponovni sprejem prosilca in ne tujca. Iz njegovih izjav ne izhaja, da bi se kot prosilec na Hrvaškem kadar koli znašel v hudem materialnem pomanjkanju. Ta država mu je zagotovila hrano, nastanitev zdravniško oskrbo in dostop do trga dela. Okoliščina, da tam ni imel na voljo nesladkanega čaja in posebne diete zaradi povišanega krvnega tlaka, ne dosega kriterija nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tudi v Sloveniji za tožnika ni bila prepoznana potreba po morebitni prilagojeni prehrani zaradi povišanega krvnega tlaka. Toženka ni imela razloga domnevati, da tožnik na Hrvaškem ni bil obravnavan ustrezno s standardi Recepcijske direktive II. Tam so pri tožniku prepoznali diabetes, ga napotili na pregled v specializirane ambulante in mu predpisali zdravila, ki so mu bila na voljo brezplačno. V zvezi s tem se je toženka oprla na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 20/2024 s 13. 2. 2024, sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) C-578/16 PPU in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Paposhvili. Menila je, da iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da bi lečeči zdravnik pri njem prepoznal katerokoli od bolezenskih stanj, ki bi bilo tako resno, da bi lahko šlo za ogrožajoče okoliščine, ki bi predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Hrvaška je pripravljena spoštovati posredovane informacije o tožnikovem zdravstvenem stanju, kar bo skladno s členom 50(2) Uredbe 2024/1351 mogoče ob prosilčevem predhodnem izrecnem soglasju. Iz tožnikovih izjav toženka ni razbrala, da bi imel težave z uradnimi osebami, v konflikt s policijo na koncertu ni bil vključen le on, temveč tudi drugi, mlajši obiskovalci koncerta. Če hrvaška oblast pri odločanju res ni upoštevala tožnikovih dokazil, bi lahko slednji zoper takšno postopanje uveljavljal pravno varstvo.

5.V obrazložitvi je toženka tudi navedla, da se bo v skladu s členom 46(1) Uredbe 2024/1351 s pristojnim hrvaškim organom dogovorila o predaji tožnika. Če bi ta pobegnil in predaje zato ne bi bilo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok za njegovo predajo na podlagi člena 46(2) Uredbe 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta od dneva, ko pristojni organ odgovorno državo članico obvesti, da je prosilec pobegnil.

Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe

6.Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči, da je za obravnavo njegove prošnje pristojna Republika Slovenija, podredno pa, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Na podlagi člena 43(3) Uredbe 2024/1351 predlaga, da sodišče odloči o odložitvi izvršitve predaje. Uvodoma izpostavlja, da toženka Uredbe (EU) 2024/1351 pod nobenim pogojem ne bi smela uporabiti. S tem je napačno uporabila materialno pravo. Teoretično ločevanje med retroaktivno uporabo procesnih določb Uredbe 2024/1351 in ultraaktivno uporabo materialnih določb Uredbe Dublin III je pravno nevzdržno, saj so v azilnem pravu procesni roki, dokazni standardi in pravni pouk neločljivo povezani z materialnopravnim položajem prosilca in neposredno vplivajo na prehod odgovornosti med državami članicami. Ustavno varovano načelo prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave in načelo varstva legitimnih pričakovanj iz 2. člena Ustave zapovedujeta, da se postopek v celoti dokonča po pravilih, ki so veljala ob njegovem začetku.

7.Navaja, da so mu januarja 2026 na Hrvaškem nenadoma zablokirali azilno kartico za vstop v azilni dom, ga izgnali na ulico, ne da bi mu predhodno omogočili, da bi prevzel svoja oblačila in nujna zdravila, ki jih jemlje zaradi diabetesa. To je huda, progresivna, kronična, sistemska bolezen, ki zahteva stalen nadzor in dieto, sicer lahko pride do trajnega in nepopravljivo uničenja drobnožilja po celem telesu (mikroangiopatija). Na to kaže tudi okoliščina, da je popolnoma izgubil vid na desnem očesu, bere lahko le z levim očesom. Bolezen je že napredovala v fazo hudih, nepopravljivih poznih zapletov, kar se odraža v trajni izgubi vida na desnem očesu (diabetična retinopatija) in diagnosticiranih zapletih na levem očesu (diagnoza E11.39). Meni, da se mu je vid drastično poslabšal zaradi slabe prehrane v azilnem domu. Hrvaški zdravniki so ugotovili, da bi bila operacija oči nujna, a so ga oblasti pred tem pregnale iz države. Toženka je v zvezi s to boleznijo napačno interpretirala pravne standarde iz sodbe SEU v zadevi C-578/16. Ob prihodu v Slovenijo je namreč imel življenjsko ogrožajočo raven sladkorja v krvi (20 mmol/L), bil je v stanju hiperglikemije. Dolgotrajnejše stanje s tako visokimi vrednostmi neizogibno vodi v diabetično ketoacidozo, komo in odpoved delovanja ledvic ali srca. Tožnik je mlad človek, rojen 1983, pri mladih bolnikih pa so nihanja sladkorja zaradi stresa še izrazitejša. Meni, da bodo prisilna predaja, grožnja z deportacijo in odvzem stabilnega okolja, diete ter terapije, ki jo končno prejema v Sloveniji, sprožili ekstremen porast stresnih hormonov (kortizola in adrenalina). Ti hormoni delujejo neposredno nasprotno od inzulina in bodo sladkor znova dvignili na kritično raven, kar bo zanj pomenilo nepopravljivo odpoved preostalega vidnega živca ter neposredno nevarnost za njegovo življenje. Sodišče naj v zvezi s tem pridobi izvedensko mnenje izvedenca diabetologa in oftalmologa. Tožnik kot razlog proti predaji Hrvaški navaja tudi dogodek, ki se je pripetil pred koncertom v Zagrebu, ko so hrvaški policisti s pendreki brutalno pretepli skupino mladih, in jim dejali, da nimajo pravice iti na ta koncert, nato pa so se starejši ljudje zavzeli zanje.

8.Iz tožbe izhaja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, saj je toženka sprva priznala dokazno listino, da se tožniku v Sloveniji odobri dietni obrok za sladkorno dieto, nato pa zmotno zaključila, da ni bila prepoznana potreba po morebitni prilagojeni prehrani. Že zaradi humanitarnih razlogov bi toženka morala uporabiti diskrecijsko klavzulo iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III in sama obravnavati prošnjo. Obstaja namreč utemeljena nevarnost, da bi bil iz Hrvaške verižno izgnan nazaj v Burundi (kjer mu grozi pregon), zato izpodbijani sklep krši temeljno načelo nevračanja. Ponavlja izjave, ki jih je na osebnem razgovoru podal v zvezi z nasiljem hrvaške policije na koncertu in o tem, da je v hrvaškem azilnem domu zaman čakal na pomoč psihologa. Meni, da so ga tamkajšnje uradne osebe šikanirale, ko so mu rekle, da laže glede svoje izobrazbe, dokaze, ki jih je predložil, pa so samovoljno zavrgle ali izgubile.

Odgovor na tožbo

9.Toženka se je v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Menila je, da je izpodbijani akt zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

Dokazovanje

10.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo vpogledalo in prebralo vse listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na obravnavano zadevo ter listine sodnega spisa, ki je v prilogi A2.

11.Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.

12.Sodišče je zavrnilo tožnikov dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke (diabetologa in oftalmologa), saj je ocenilo, da izvedba teh dokazov za odločitev o zadevi ni potrebna.

Odločitev sodišča

13.Tožba ni utemeljena.

14.V skladu s členom 3(1) Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Med strankama ni sporno, da je tožnika kot prosilca v Centralno evidenco EURODAC 20. 10. 2023 vnesla Republika Hrvaška, ki je na podlagi točke (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za njegovo obravnavo.

15.Sporno je, ali za predajo tožnika Republiki Hrvaški obstojijo ovire. Pri odgovoru na to vprašanje se je toženka oprla na določbe Uredbe 2024/1351. Tožnik ji očita nepravilno uporabo materialnega prava in meni, da bi morala pri odločitvi, glede na datum vložitve prošnje, v celoti uporabiti določbe Uredbe Dublin III. Sodišče temu tožbenemu ugovoru pritrjuje in sodi, da je toženka odločitev v tem delu nepravilno oprla na določila Uredbe 2024/135. Enako velja za njeno odločitev o podaljšanju roka za predajo tožnika odgovorni državi članici v primeru pobega ali drugih utemeljenih razlogov na največ tri leta (prim. 3. točko izreka izpodbijanega sklepa), česar sicer tožnik konkretizirano ne izpodbija.

16.Tožnikova prošnja je bila v Republiki Sloveniji registrirana 26. 5. 2026, torej pred 12. 6. 2026, čemur toženka ne oporeka. Po določbi drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 (z naslovom "Prehodni ukrepi") v povezavi s Popravkom Uredbe (EU) 2024/1351

16.se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. junijem 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Po oceni sodišča je ob takem zapisu povsem jasno, da je za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, treba uporabiti določbe Uredbe Dublin III5. Prehodni ukrep iz drugega odstavka 84. člena Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma. Tudi ne določa, da za določen del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III in za določena aktualna Uredba 2024/1351. Zato je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III. To je sicer izrazito postopkovna uredba, ki pa celovito ureja procesna merila, procesne roke in procesna jamstva pri iskanju odgovora na vprašanje, v kateri državi se bo obravnavala prošnja prosilca za mednarodno zaščito. Republika Hrvaška je potrdila ponovni sprejem tožnika in sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi točke (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III, česar nedvomno ne bi storila, če glede na njena določila ne bi bila pristojna za obravnavo njegove prošnje. Tožnik ima tako prav, da je v danem primeru treba uporabiti Uredbo Dublin III v povezavi z ZMZ-1 (primerjaj na primer sodbo Upravnega sodišča I U 1373/2026 z 23. 6. 2026, 22. in 23. točka obrazložitve).

17.Ugotovljeno pa ni razlog za odpravo izpodbijanega akta, saj je odločitev toženke o tem, da ne obstojijo ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški, ob upoštevanju določbe člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III in ustaljene sodne prakse, vsebinsko pravilna in zakonita. Toženka je v drugi povedi 3. točke izreka na podlagi člena 46(2) Uredbe 2024/1351 odločila, da se rok za predajo tožnika, če je zaradi njegovega pobega ali drugih upravičenih razlogov ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, lahko podaljša na največ tri leta. Skladno z določbo člena 29(2) Uredbe Dublin III je ta rok krajši, saj se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Vendar bo morala toženka morebitno ugotavljanje okoliščin v zvezi s podaljšanjem šestmesečnega roka za predajo izvesti v posebnem ugotovitvenem postopku (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 227/2024 (13. točka obrazložitve) in sodbo Upravnega sodišča I U 1932/2025 (35. in 36. točka obrazložitve)). Zgolj prepis določb člena 46(2) Uredbe 2024/1351 sam po sebi more pomeniti podaljšanja roka za predajo, brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka. Zato navedba daljšega triletnega roka za predajo tožnika v 3. točki izreka ne more omajati pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.

18.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

19.Sodišče Evropske unije (SEU) je v sodbi Jawo (C-163/17) z dne 19. 3. 2019 (82. točka) sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega člena 3(2)(2) Dublinske uredbe in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

20.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,6 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje7.

21.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.8

22.Tožnik v tožbi navaja, da so mu januarja 2026 na Hrvaškem nenadoma zablokirali azilno kartico za vstop v azilni dom. Izgnali so ga na ulico, ne da bi mu predhodno omogočili, da bi prevzel svoja oblačila in nujna zdravila za diabetes. Dva dni je spal na ulici v hudem strahu, da bo umrl. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnik ne trdi, da bi pravice do ustrezne zdravstvene oskrbe (predpisanih brezplačnih zdravil in zdravstvenih pregledov) izgubil v času, ko je imel v Republiki Hrvaški status prosilca za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenega pisnega dokaza, ki bi potrdil, da so mu hrvaški organi brez pravne podlage onemogočili vstop v azilni dom in ga izgnali iz države. Tožnik ni pojasnil, zakaj naj bi do tega sploh prišlo. O tem dogodku je v upravnem postopku podal različne, nasprotujoče si izjave, na sodišču pa o tem ni izpovedal, saj na narok ni pristopil. V prošnji za mednarodno zaščito 26. 5. 2026 je navedel, da na Hrvaškem ni prejel odločitve o prošnji, temveč le "papir, da tam ne sme ostati". Tega "papirja" ni predložil. Na osebnem razgovoru 3. 7. 2026 pa je dejal, da je na Hrvaškem njegov postopek mednarodne zaščite zaključen, ker je prejel negativno odločitev. Tudi (negativne) odločitve hrvaških organov o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ni predložil. V upravnem postopku je brez pojasnila spreminjal svoje sicer posplošene in nekonkretizirane izjave, ki jih ni podkrepil z nobenim pisnim dokazom.

23.V primeru, da bi Republika Hrvaška zavrnila njegovo prošnjo za mednarodno zaščito (in mu naložila, da je dolžan državo zapustiti), je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnila, zakaj zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev o njegovi predaji. V zvezi s tem se je oprla na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 275/2013 z 29. 8. 2013 in sodbo Upravnega sodišča I U 137/2024 z 29. 1. 2024. Sodišče se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) na te razloge toženke sklicuje in jih ne ponavlja.

24.Tožnik v bistvenem nasprotuje predaji Republiki Hrvaški zaradi svojih zdravstvenih težav (diabetes, težave z očmi in visokim krvnim tlakom), za katere meni, da bi se zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa še poslabšale. V zvezi s tem je na osebnem razgovoru 3. 7. 2026 navedel, da je na Hrvaškem z diabetesom živel tri leta, kljub temu pa mu v tem času mu v hrvaškem azilnem domu niso omogočili dietne prehrane. Jedel je enako kot ostali, kljub prošnji mu zjutraj niso želeli dati nesladkan čaj. Za diabetes in visok krvni tlak so mu dali različna zdravila, a ta mu sladkorja v krvi niso znižala. Prosil je za inzulin, njegove prošnje niso uslišali. Ko je prišel v Slovenijo, so mu izmerili 20 enot sladkorja v krvi. Dali so mu drugačna zdravila kot na Hrvaškem, sladkor se mu je znižal na 10 enot. Na Hrvaškem so mu sicer dodelili zdravnika specialista, ki naj bi mu operiral oči, vendar je bil prej izgnan iz države. Težave z očmi so se pojavile januarja 2026, najbrž zaradi neustrezne prehrane, saj sicer ljudje z diabetesom živijo tudi 20 let brez težav. V Sloveniji mu je zdravnik povedal, da operacije oči ne bo potreboval, temveč mu bodo dali tri injekcije. Tožnik je menil, da mu bodo na Hrvaškem dodelili tudi zdravnika za diabetes, a do tega ni prišlo. V Sloveniji se je njegovo zdravstveno stanje izboljšalo. Pojasnil je tudi, da je na Hrvaškem delal v A., plačeval davke, imel je začasno dovoljenje za bivanje, s tem pa tudi pravico do brezplačnih zdravil. Sodišče ga o teh okoliščinah na naroku ni moglo zaslišati, saj kot povedano, tožnik na sodišče ni pristopil.

25.Iz sodbe SEU v zadevi C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji (C-578/16 PPU) z dne 16. 2. 2027, izhaja, da se, četudi niso podane sistemske pomanjkljivosti, izvršitev predaje prosilca za azil odloži, če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni te osebe s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njena predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja.9 Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP in bi bila zato nedopustna.10 Glede na navedeno mora prosilec za azil predložiti objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, pa tega ne smejo zanemariti.11

26.Za odločitev, ali je tožnik izkazal zelo hude posledice, je torej treba presoditi, ali trditve in predloženi dokazi kažejo na to, da njegovo zdravstveno stanje (1) ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, v primeru pozitivnega odgovora pa tudi (2) obstoj dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja v Republiko Hrvaško. Sodišče ocenjuje, da tožnik teh pogojev ni izkazal. Pravilne in celovite razloge za takšno oceno je podala že toženka v izpodbijanem sklepu, ki jim sodišče sledi na podlagi 71. člena ZUS-1 in jih na tem mestu ne ponavlja (povzeti so v 4. točki obrazložitve zgoraj).

27.Sodišče ugotavlja, da si tožnikove izjave na osebnem razgovoru nasprotujejo. Navedel je, da je menil, da mu bodo na Hrvaškem "dodelili nekega specialista za diabetes", vendar so nato zablokirali njegovo kartico za azil in ga izgnali iz države. Hkrati pa je povedal, da so ga na Hrvaškem zdravili zaradi diabetesa in visokega krvnega pritiska, predpisali so mu zdravila Glucophage 850 mg, Forxiga 30 mg in Prilen 5 mg. Zaradi opisanih zdravstvenih težav je bil torej deležen zdravstvene oskrbe, ki je bila, kot je izjavil, brezplačna. Očitno so mu na Hrvaškem kontrolirali raven sladkorja v krvi, ker sicer tožnik ne bi mogel izjaviti, da se raven sladkorja v njegovi krvi, kljub zdravilom, ni znižala. Ker ni izkazal, da bi imel medicinsko znanje (s področja diabetesa in oftalmologije), je toženka pravilno ugotovila, da je tožnikovo mnenje o neučinkovitosti zdravil, ki so mu jih predpisali hrvaški zdravniki, lahko le laično. Sodišče ocenjuje, da so so iz istega razloga laični in zgolj hipotetični tožnikovi zaključki o tem, kako se bo njegovo zdravstveno stanje, v primeru, da bi bil predan Republiki Hrvaški, (drastično) poslabšalo.

28.Zdravljenja, ki ga je bil tožnik deležen na Hrvaškem, ni mogoče v nobenem primeru razumeti kot nečloveško ali poniževalno ravnanje oziroma kot sistemsko pomanjkljivost v tamkajšnjem azilnem postopku. Neizkazana je ostala (sicer posplošena) trditev tožnika, da mu v hrvaškem azilnem domu niso dali inzulina, da mu niso ponudili dietne prehrane in s tem nesladkana čaj, čeprav je za to zaprosil. Ni konkretizirano pojasnil, koga je za to zaprosil, kdaj in kdo ga je zavrnil. Zato sodišče tem njegovim trditvam ne more slediti. Ob tem se kot neutemeljen izkaže tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker je toženka sprva priznala dokazno listino, da se tožniku v Sloveniji odobri dietni obrok za sladkorno dieto, nato pa zmotno zaključila, da ni bila prepoznana potreba po morebitni prilagojeni prehrani. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da se ta ugotovitev toženke nanaša na to, da ni bila prepoznana potreba po morebitni prilagojeni prehrani glede povišanega krvnega pritiska.

29.Sodišče ugotavlja, da bi si lahko tožnik na Hrvaškem vsaj do neke mere sam zagotovil zdravo prehrano, saj je tam delal v A. in ni trdil, da za svoje delo ne bi prejemal plačila. To pomeni, da je na Hrvaškem razpolagal z lastnimi denarnimi sredstvi, ki bi jih lahko namenil za nesladkano hrano in pijačo.

30.Tožnik ni prerekal ugotovitve toženke v izpodbijanem sklepu, da je iz kopije posnetkov 2. 10. 2024 med pregledom na Oftalmologiji na naslovu ... , razvidno, da je na tem naslovu Univerzitetna klinika za diabetes, endokrinologijo in presnovne bolezni Vuk Vrhovac, ki ima tudi oddelek za oftalmologijo. Torej so tožnikove zdravstvene težave zaradi diabetesa in slabovidnosti v Republiki Hrvaški obravnavali celostno. Tožnik navaja, da so njegove težave z očmi tako hude, da na desno oko ne vidi več in da obstaja nevarnost, da bo izgubil tudi vid na levem očesu, a dokazne listine tega ne potrjujejo. Iz zdravniškega potrdila ZD Ljubljana Vič - Rudnik z 2. 7. 2026, ki ga je predložil tožnik (nahaja se v priloženem upravnem spisu), izhaja, da je tožnik prišel na pregled, ker od januarja 2026 slabše vidi. Torej na ta pregled ni prišel, ker bi na desno oko že oslepel. Dr. B. B. je na tem izvidu zapisala, da mu je pregledala oči in da ni videla sprememb. Iz tega izvida prav tako ni razvidno, da bi bolezen pri tožniku že napredovala do te mere, da bi trajno izgubil vid na desnem očesu (diabetična retinopatija), ta diagnoza je bila na izvidu postavljena pod vprašaj.

16.Glede na ugotovljeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni tako v slabi zdravstveni kondiciji, da ne bi zmogel predaje v Republiko Hrvaško. To nenazadnje izkazuje tudi potrdilo, ki je bilo tožniku v Republiki Sloveniji izdano zaradi opravljanja dela. Če je tožnik sposoben za delo, bo zmogel tudi predajo na Hrvaško, ne da bi se zaradi tega (znatno) poslabšalo njegovo zdravje. Sodišče je prepričano, da mu bo Republika Hrvaška kot prosilcu za mednarodno zaščito zopet ustrezno in pravočasno zagotovila vse pravice (tudi glede zdravstvene oskrbe), do katerih bo s tem statusom upravičen.

17.Sodišče ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, da se pridobi izvedenski mnenji sodnih izvedencev diabetologa in oftalmologa, saj je ocenilo, da to ni potrebno. Ni namreč sporno, da: - ima tožnik diabetes in težave z očmi ter visokim krvnim tlakom; - da so mu na Hrvaškem zaradi diabetesa že zagotovili zdravila, nameravali pa so mu tudi operirati oči, - da z zdravljenjem nadaljuje v Sloveniji, kjer prejema tudi injekcije zaradi težav z očmi. Ni dvoma, da je diabetes kronično sistemsko obolenje, ki lahko, če se ne zdravi, pusti hude zdravstvene posledice. Vendar tožnik ne navaja, da bi imel skozi triletno obdobje, v katerem je živel in delal na Hrvaškem 20 mmol/L sladkorja v krvi in da ima do te mere sladkor povišan tudi sedaj. Tolikšno količino sladkorja v krvi je imel v času, ko na Hrvaškem ni več užival pravic prosilca za mednarodno zaščito, ko je bil brez zdravil in je, kot je sam navedel na 3. strani prošnje za mednarodno zaščito, s Hrvaške v Slovenijo prišel peš12. Tožnik navaja, da je oslepel na desno oko, a to iz predloženih dokaznih listin ni razvidno. Izvedenca diabetolog in oftalmolog bi lahko podala izvedensko mnenje le o tem, kakšno je sedaj tožnikovo zdravstveno stanje, ne bi pa mogla odgovoriti na vprašanje, ali tožnikove zdravstvene težave ovirajo njegovo predajo Republiki Hrvaški. Na to vprašanje lahko odgovori le sodišče.

18.Sodišče ugotavlja, da je Hrvaška pripravljena upoštevati tožnikove zdravstvene težave (kar poudarja tudi toženka v izpodbijanem sklepu). Iz odgovora Republike Hrvaške, v katerem je sprejela odgovornost za obravnavo tožnika kot prosilca, je namreč razviden poziv toženki, naj jo pred predajo obvesti o morebitnih tožnikovih specifičnih težavah. Prav to pa nakazuje na ugotovitev, da se ta država zaveda svojih obveznosti po Uredbi Dublin III, in da jih je pripravljena spoštovati.

19.Po presoji sodišča tožnikove predaje Republiki Hrvaški ne more preprečiti niti zatrjevano nasilje hrvaške policije pred koncertom v Zagrebu. Tožnik namreč ni zatrjeval, da bi ga pred tem hrvaška policija identificirala kot prosilca za mednarodno zaščito in bi bila iz tega razloga do njega nasilna. Prav tako pa ni omenil ničesar o tem, da bi o policijskem nasilju komu povedal ali ga prijavil pristojnim hrvaškim organom. Ni podrobneje opisal okoliščin, v katerih naj bi do tega dogodka prišlo. Iz njegovih posplošenih izjav na osebnem razgovoru je mogoče razbrati, da naj bi takrat policija pretepla tudi njega, vendar tožnik ni povedal ničesar o tem, kdo konkretno naj bi ga udaril, zakaj, kje, na kakšen način, itd...). Glede na ugotovljeno sodišče sodi, da tožnik ni izkazal, da bi bila hrvaška policija do njega kot do prosilca za mednarodno zaščito izvajala protipravno ravnanje.

20.Tožnik je do Republike Hrvaške kritičen tudi zato, ker je dva meseca (ko je mislil, da je njegova družina v Burundiju umrla) v azilnem domu zaman čakal na pomoč psihiatra zaradi duševnih težav. Obrnil se je na hrvaški C., ki je nato njegovo družino našel. Sodišče ugotavlja, da te tožnikove navedbe niso razlog, ki bi lahko preprečil tožnikovo predajo odgovorni državi članici. Iz njih namreč ne izhaja, da bi bile njegove psihične stiske v dveh mesecih tako hude, da bi terjale urgentno psihiatrično obravnavo, za katero bi tožnik prosil, a je ne bi prejel (čeprav bi mu jo bil hrvaški zdravstveni sistem dolžan in sposoben zagotoviti). Četudi tožnik v času dveh mesecev ni imel redne psihološke obravnave, to ne pomeni, da bo po predaji na Hrvaškem izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim oziroma dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja uradnih oseb.

21.Glede na podane izjave tožnika na osebnem razgovoru in ob zaslišanju na sodišču ni mogoče pritrditi tožbenim navedbam, da azilni postopek na Hrvaškem temelji na ustrahovanju, da je treba tam zaprositi za mednarodno zaščito bodisi oditi. Tožnik te navedbe niti konkretiziral niti izkazal, zato jo mora sodišče zavrniti kot neutemeljeno. Nenazadnje ni navajal ničesar o tem, da bi imel v Republiki Hrvaški kakšne težave ob sprejemu in da bi ga ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kdorkoli ustrahoval. Povedal je, da so bile sobe v azilnem domu v redu, da pa ljudje s prosilci niso prijazni. V zvezi s tem je na osebnem razgovoru povedal, da so ga v azilnem postopku obtožili, da laže, ko je povedal, da je zdravstveni tehnik, ker jim glede tega ni predložil dokazil. Vztraja, da je hrvaškim uradnim osebam predložil dokaze, za katere so trdili, da jih ni. Po presoji sodišča ti tožbeni očitki niso utemeljeni. Tožnik konkretno ni pojasnil, kdo v azilnem postopku ga je obtožil, da laže, da ima medicinsko izobrazbo. Kot že ugotovljeno, tožnik vse do danes v spis ni predložil nobenih dokazil, ki bi potrjevala, da je bil deležen tovrstne izobrazbe. Ugovor, da naj bi hrvaški uradniki njegove dokaze bodisi zavrgli bodisi izgubili, ni konkretiziran, zato mu sodišče ne more slediti. Poleg tega tožnik ni navedel, da bi zoper te uradne osebe na Hrvaškem sprožil kakšen postopek oziroma, da bi njihovo nevestno ravnanje prijavil pristojnim hrvaškim organom.

22.Do vseh zgoraj navedenih tožnikovih ugovorov, ki jih je izpostavil že na osebnem razgovoru, se je toženka opredelila in utemeljeno zaključila, da niso izkazani. Sodišče se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja. Dodaja še, da je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa glede Republike Hrvaške niso znane niti sodišču niti jih v tožbi ni predstavil tožnik.

23.SEU je v sodbi v zadevi Tudmur (združene zadeve C-185/24 in C-189/24) z dne 19. 12. 2024, poudarilo, da morajo zatrjevane pomanjkljivosti dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoliščin primera. Ta prag bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali znatnega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje. V konkretnem primeru je tožnik povedal, da sobe v hrvaškem azilnem domu niso bile slabe. Sodišče pritrjuje zaključku toženke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da tudi če tožniku na Hrvaškem zjutraj niso ponudili nesladkanega čaja, tega še ni mogoče razumeti kot nečloveško ali poniževalno ravnanje, prav tako tudi ne tega, da mu niso omogočili posebne diete. Kot je tožnik sam povedal, je na Hrvaškem delal v A., torej bi si lahko (vsaj delno) sam zagotovil zdravo prehrano. Njegovo zdravstveno stanje na Hrvaškem ni bilo tako zelo šibko, da tožnik zaradi tega ne bi smel ali mogel delati, iz priloženega upravnega spisa pa je razvidno, da je bilo tožniku potrdilo za dostop do trga dela 26. 8. 2026 izdano tudi v Sloveniji.

24.Ni mogoče pritrditi tožniku, da bi toženka že zaradi humanitarnih razlogov morala uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člena 17(1) Uredbe Dublin III in sama obravnavati njegovo prošnjo. Po tej določbi uredbe se lahko vsaka država članica odloči, da odstopi od člena 3(1) te uredbe in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Sodišče poudarja, da se država članica lahko odloči uporabiti diskrecijsko klavzulo iz navedenega člena Uredbe Dublin III, ni pa tega dolžna storiti. S sodbo SEU C-578/16 je bilo preseženo stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 o obvezni uporabi klavzule suverenosti iz člena 17 Uredbe Dublin III, če bi predaja prosilca drugi državi članici pomenila kršitev načela nevračanja (14. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). Po stališču SEU tega člena uredbe namreč ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo (88. točka), torej, da sama obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če bi bilo treba predajo odložiti.

25.Brezpredmetne so tožbene navedbe, da obstaja utemeljena nevarnost, da bi bil iz Hrvaške verižno izgnan nazaj v Burundi (kjer naj bi mu grozil pregon), zato izpodbijani sklep krši temeljno načelo nevračanja. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da imajo države po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami, ki pa je omejena z dolžnostjo, da država posameznika ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju (non-refoulment).13 ESČP je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.14 Glede na navedeno se bo postopek vrnitve v izvorno državo, če tožnik na Hrvaškem ne bi več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo tožnik upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev v Burundi kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Republika Hrvaška.

26.Glede na ugotovljeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Evropske Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ali drugih okoliščin, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

27.Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

28.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

29.Tožnik na podlagi člena 43(3) Uredbe 2024/1351 predlaga, da sodišče odloči o odložitvi izvršitve predaje. Sodišče je v 17. točki obrazložitve že pojasnilo, zakaj določb Uredbe 2024/1351 v predmetni zadevi ni moč uporabiti, povedano velja tudi za člen 43(3) te uredbe. Sodišče je utemeljenost tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe presojalo glede na 32. člen ZUS-1.

30.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

31.Tožnik predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s trditvami, da iz njegove zdravstvene dokumentacije izhaja, da se je njegovo zdravstveno stanje stabiliziralo šele z začetkom kontinuiranega zdravljenja in terapije z injekcijami v Sloveniji. Če bi bil pred koncem tega sodnega postopka prisilno odstranjen na Hrvaško (kjer so mu, kot trdi, predhodno že odtegnili inzulin, psihološko pomoč in dieto), bi to povzročilo nepopravljivo škodo za njegovo zdravje. Meni, da odložitev predaje do končne odločitve sodišča ne škoduje javnemu interesu.

32.O tem ali obstoji nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja za tožnika v primeru predaje Republiki Hrvaški, je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku in ugotovilo, da ti tožbeni razlogi niso utemeljeni. Vsebinsko gledano je v tem delu predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenim navedbam, do katerih se je sodišče že opredelilo. Tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru, če bi bil pred koncem tega sodnega postopka prisilno predan na Hrvaško, nastala nepopravljiva škoda na njegovem zdravju, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Sodba SEU v sodbi C-411/10 z dne 21. 12. 2011 (88. točka).

Tako na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

Sodba SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, 85. točka obrazložitve. O "preventivnih ukrepih" glej točke obrazložitve od 78 do 84.

SEU je v sodbi C-578/16 opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine EU ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine EU enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka obrazložitve).

C-578/16, od 73. do 75. točke obrazložitve

Tožnik je ob vložitvi prošnje povedal, da je tudi iz Srbije v Bosno in Hercegovino prišel peš, kar nakazuje na to, da v teh obdobjih ni bil v slabi telesni kondiciji.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (26. točka obrazložitve).

Prav tam.