Jedro

Tožnik z ugovori o skorajšnji možnosti legalizacije spornega objekta ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je 2. točka izreka inšpekcijske odločbe št. 06122-425/2008-21-8001 z dne 1. 12. 2009 postala izvršljiva 15. 9. 2010 ter da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Če tožnik v dodatnem roku dveh mesecev od prejema tega sklepa ne bo izpolnil odrejene obveznosti iz 2. točke izreka citirane odločbe, ki jo v celoti povzame, bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je odločeno, da bo o stroških izvršbe po drugi osebi izdan poseben sklep, s 4. točko izreka je bilo ugotovljeno, da posebni stroški niso nastali, s 5. točko pa, da pritožba ne zadrži izvršbe odrejenega ukrepa.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da se sklep prvostopenjskega organa v 1. točki izreka odpravi in nadomesti z novo 1. točko, s katero se ugotovi, da je 15. 9. 2010 postala izvršljiva 2. točka prvega odstavka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-297/2008/4 z dne 22. 7. 2010 in da se dovoli njena izvršba. Odločba upravnega organa prve stopnje z dne 1. 12. 2009 je bila namreč odpravljena in nadomeščena z odločbo organa druge stopnje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da gre za formalistično stališče toženke, da je v fazi pridobivanja ustreznih dovoljenj in da tudi sicer ni bilo nikoli pred začetkom inšpekcijskih postopkov rečeno, da za nadstrešek potrebuje gradbeno dovoljenje. Navaja, da je bil ves čas prepričan, da ne deluje v nasprotju s predpisi, saj je pridobil lokacijsko informacijo. Glede na to, da je v „intenzivnem pridobivanju ustreznih dovoljenj“ pričakuje, da bo sklep, katerega izvršitev se zahteva, spremenjen in navaja, da bodo z odstranitvijo objekta nastali ogromni stroški in ogromna škoda. Ker naj bi bila izpodbijana odločitev preuranjena, tožnik sodišču predlaga, naj prvostopenjski sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. in 299. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 148. členom Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. Sklep, s katerim je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost odločbe št. 0612-297/2008/4 z dne 22. 7. 2010 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter določil način izvršbe v primeru, če tožnik v roku dveh mesecev po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo namreč odločeno že s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa ni prostovoljno izvršil. V upravnem sporu se po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče tudi glede obravnavane odločitve opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Tožbeni ugovori se namreč nanašajo na domnevno skorajšnjo možnost legalizacije spornega objekta. S takšnimi ugovori pa ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.