Jedro

Ker tožnik v ocenjevalnem obdobju ni bil v službi in v tem obdobju ni bilo možno zanj upoštevati kriterija delovne uspešnosti, je potrebno v postopku reševanja presežnih delavcev upoštevati povprečne ocene njegove delovne uspešnosti, ki so bile podane za potrebe nagrajevanja pri delu v času, ko je pred nastankom spora pri toženi stranki še redno delal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 16.4.1993 in sklepa komisije za ugovore z dne 1.7.1993, o opredelitvi tožnika za trajni presežek s posledičnim prenehanjem delovnega razmerja po izteku šestmesečnega odpovednega roka in zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter povrnitev stroškov postopka. Pri tem je ugotovljalo, da sta bila navedena sklepa izdana po zakonito izvedenem postopku reševanja trajnih presežkov pri toženi stranki s tem, da je bil tožnik skupaj s še petimi viličaristi med presežne delavce utemeljeno uvrščen na podlagi kriterija delovne uspešnosti.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo v smeri ugoditve zahtevku.

Pri tem dvomi v objektivno oceno njegove delovne uspešnosti, saj se je toženki že v letu 1990 zameril, zaradi česar mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje ter ga je sodišče vrnilo nazaj na delo po dveh letih, ne glede na to pa ga na podlagi sodne odločbe toženka na delo ni razporedila, temveč ga je poslala na čakanje, tako da pred izdajo spornih sklepov tožnik dela ni opravljal. Poleg tega pa tožnik vztraja, da bi moral o njegovem ugovoru v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke odločati delavski svet, ne pa neka komisija za ugovore.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, da sta bila sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika izdana po zakonito izvedenem postopku. Pri tem v zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moral o tožnikovem ugovoru odločati delavski svet, ugotavlja, da je bila kolektivna pogodba za podjetja sistema S. sklenjena v letu 1991 med takratnimi TOZD in sindikalnimi organizacijami. Po reorganizaciji tožene stranke v skladu z določbami Zakona o podjetjih (ZP - Ur. l. SFRJ, št. 77/88, 40/89 in 46/90) v letu 1992 določb o delavskem svetu ni bilo mogoče več upoštevati, saj delavski svet pri toženi stranki ni več obstojal, za odločanje o varstvu pravic pa je bila v skladu z 9. členom takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS, št. 31/90) pri toženi stranki zakonito imenovana komisija za ugovore, ki je bila po tem pristojna tudi za odločanje o tožnikovem ugovoru v tej zadevi.

Kolikor tožnik ponovno načenja vprašanje realnosti ocene njegove delovne uspešnosti, pritožbeno sodišče povdarja, da je bilo za tožnika, ki je bil predhodno s toženo stranko v sporu, gotovo še najbolj realno upoštevanje povprečnih ocen njegove delovne uspešnosti, podanih za potrebe nagrajevanje po delu v času, ko je pri toženi stranki še redno delal. Na tako ugotovljeno oceno delovne uspešnosti tožnikov kasnejši spor v letu 1991 in 1992 ni mogel vplivati. O primerjavi tako relativno objektiviziranih podatkov o tožnikovi delovni uspešnosti s podatki o delovni uspešnosti drugih viličaristov je prvostopno sodišče utemeljeno ugotavljalo, da se je tožnik po kriteriju delovne uspešnosti dejansko uvrščal med delavce - viličariste, ki so postali trajni presežek.

Glede na povedano in ker v postopku na prvi stopnji ni zasledilo absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere ob obravnavi pritožbe pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano sodbo.