Jedro

Sodišče prve stopnje ogleda kraja ni opravilo, svoje odločitve o tem pa ni obrazložilo, vendar pa je pritožbeno sodišče v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena. Pritožbeno sodišče je tako utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga in s svojimi razlogi zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena URS.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača kupnino za zemljišča ... ter uporabnino za ta zemljišča za pet let nazaj v skupnem znesku 407.611,41 EUR (prej 97,680.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 364.086,45 EUR (prej 87,249.678 SIT) od 12. 10. 1998 in od zneska 156.768,33 EUR (prej 37,567.963 SIT) od 6. 3. 2002 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača uporabnino za prej navedena zemljišča za pet let nazaj v skupnem znesku 407.611,41 EUR (prej 97,680.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 284.927,39 EUR (prej 68,280.000) SIT od 12. 10. 1998 dalje in od zneska 122.684,02 EUR (prej 29,400.000 SIT) od 6. 3. 2002 dalje, ter od dne vložitve te tožbe mesečno uporabnino v višini 6.793,52 EUR (prej 1,628.000 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Dopolnitev pritožbe je zavrglo. Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče druge stopnje na enajsti strani svoje sodbe zapisalo, da tožnik ni zatrjeval in še manj izkazal nedopustnega ravnanja toženke, škode in vzročne zveze. To je v očitnem nasprotju s tožbenimi navedbami oziroma vsebino listin. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so nejasni in med seboj v nasprotju. Na vprašanje, ali je ravnanje pravnega prednika toženke protipravno, ni bilo odgovorjeno. Nižjima sodiščema očita kršitev 8., 285. in 354. člena ZPP. Poudarja, da bi moralo pritožbeno sodišče, preden je sprejelo odločitev, izvesti pritožbeno obravnavo. Sodišče prve stopnje ogleda kraja ni opravilo, svoje odločitve o tem pa tudi ni obrazložilo. To je storilo sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da navedeni dokazni predlog ni relevanten za odločitev v konkretnem primeru. Po mnenju revidenta sodišče druge stopnje ne bi smelo namesto sodišča prve stopnje navajati razlogov o nepotrebnosti oziroma nerelevantnosti posameznega dokaza, saj samo ni opravilo pritožbene obravnave. Višjemu sodišču očita kršitev določbe 217. člena ZPP in zatrjuje, da je bil tožnik zato prikrajšan za pošten sodni postopek. Poudarja, da bi moralo sodišče druge stopnje zaslišati pravdni stranki. Tožbeni zahtevek ni bil obravnavan na odškodninski podlagi. Določbe 10., 131. in 132. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) niso bile uporabljene. Revident uveljavlja tudi kršitev 22. člena in 25. člena Ustave.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Nižji sodišči sta namreč obrazloženo pojasnili, zakaj v konkretnem primeru niso podani elementi civilnega delikta niti neupravičene pridobitve, tožnikovo nestrinjanje z njunimi razlogi pa ne more predstavljati navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Odločeno tudi ni bilo mimo trditvene podlage tožnika. Zapis višjega sodišča na strani enajst, da tožnik ni zatrjeval, še manj pa izkazal nedopustnega ravnanja toženke, škode in vzročne zveze med njima, je revident izvzel iz konteksta, saj se navezuje na okoliščine v zvezi z opremljenostjo zemljišč, gradnjo komunalne infrastrukture in pobiranje komunalnega prispevka glede katerih tožnikova trditvena podlaga res ni bila opredeljena. Očitek, da so razlogi pritožbenega sodišča nejasni in med seboj v nasprotju, ni dovolj konkretiziran. Enako velja tudi za očitke, da nižji sodišči v svojih sodbah nista razlikovali morebitno pravno relevantne navedbe od morebiti očitno neutemeljenih, da iz obrazložitve ni povsem razvidno, katere so vse tiste dokazane relevantne navedbe, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, upoštevaje pri tem tožbene navedbe ter pravne posledice, ki iz tega izhajajo, s čimer naj bi bila kršena določba 22. člena Ustave, da se pritožbeno sodišče ni izjasnilo o relevantnih pritožbenih navedbah ter da to sodišče tudi ni formalno navedlo določbe procesnega reda, ki jih je uporabilo. Revident neobrazloženo očita tudi kršitev 285. člena ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), ni imelo pravne podlage za ravnanje po 354. členu ZPP, kot to opozarja revident, niti za pritožbeno obravnavo (347. člen ZPP). Zato je tudi logično, da dokaza z zaslišanjem strank ni izvedlo in ni bilo prekršeno načelo ustnosti na pritožbeni stopnji. Sodišče druge stopnje namreč lahko po omenjenem določilu ZPP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje le, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navedb, da bi morali biti pravdni stranki zaslišani pred sodiščem prve stopnje in je zato bila kršena določba 257. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa bi moralo neizvedbo tega dokaza tudi obrazložiti, ter da tožniku ni bilo s strani sodišča prve stopnje pojasnjeno, na kateri pravni podlagi se bo gradil predmetni pravdni postopek, revident v pritožbi ni uveljavljal, zato pomenijo nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Revident ne more uspeti niti z navedbami glede kršitve pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave, saj ne pojasni katerih tožnikovih argumentov sodišče prve stopnje ni upoštevalo ter na katera pravno relevantna vprašanja ni odgovorilo. Materialnopravna podlaga, na kateri temelji odločitev nižjih sodišč, je bila pojasnjena.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe dokazov, da pa sodišče lahko zavrne dokazni predlog stranke, če ta ni relevanten. Tako stališče zastopa tudi Ustavno sodišče, ki je že večkrat zavzelo stališče, da mora prvostopenjsko sodišče razumno obrazložiti zavrnitev dokaznega predloga, sicer gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave oziroma za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Vendar revizijsko sodišče sodi, da v obravnavanem primeru kršitve Ustave oziroma izpostavljenih določb ZPP niso podane. Res je, da sodišče prve stopnje ogleda kraja ni opravilo, svoje odločitve o tem pa ni obrazložilo, vendar je pritožbeno sodišče v svojih razlogih ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba predlaganega dokaza za odločitev sodišča ni bila bistvena. Pritožbeno sodišče je tako utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga in s svojimi razlogi zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena Ustave.(1) Kršitev iz 22. člena Ustave zato po presoji revizijskega osišča ni podana, prav tako pa iz istih razlogov ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno ne predstavlja kršitev 8. in 217. člena ZPP.

8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podani vsi elemen ti

civilnega delikta, in sicer škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode (154. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR oziroma 131. člen in naslednji OZ). Revizijsko sodišče se prid ružuje pravni presoji izpodbijane sodbe, da dejanske ugotovitve v konkretnem primeru ne omogočajo zaključka o nedopustnem ravnanju toženke. P. in M. ulica nista kategorizirani kot javni cesti, ugotovljeno pa tudi ni bilo, da bi toženka oziroma njena pravna prednica na katero od tožnikovih nepremičnin nedovoljeno posegla kako drugače. 9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča Up-134/03 in Up-986/06.