Jedro

Pri odločanju o preživnini za razvezanega zakonca je nepotrebno obravnavanje vzrokov za razvezo zakonske zveze, če se drugi zakonec ni skliceval na krivičnost plačevanja preživnine zaradi vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in od 1.4.2005 dalje naložilo tožencu plačevanje mesečne preživnine v znesku 20.000 SIT tožnici, višji preživninski zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožena stranka je proti odločitvi o plačevanju preživnine vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sodišče v svoji obrazložitvi ni odgovorilo na vse navedbe tožene stranke, razlogi pa so tudi sicer takšni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zmotno štelo, da naj bi toženec pred razvezo in po začetku ločenega življenja skrbel tudi za ženine potrebe, s tem ko je skrbel za poplačilo stroškov obratovanja hiše. Res je sicer plačeval navedene stroške, vendar ni mogoče reči, da pomenijo ti stroški plačilo ženinih potreb. Iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče prišlo do takega zaključka. Nenavadno je stališče pritožbenega sodišča, češ da je moč zahtevek za plačilo preživnine zavrniti le iz vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, česar pa naj toženec ne bi uveljavljal. Toženec je namreč vseskozi na stališču, da tožnica ima sredstva za življenje in zato ni izpolnjen eden od kumulativnih pogojev za dodelitev preživnine. Pri tem je sodišče pritrdilo, da je tožnica solastnica nepremičnine večje vrednosti, vendar je toženec zaradi nelikvidnosti tega premoženja dolžan plačevati preživnino. Tako razlogovanje je vsaj nenavadno, saj sodišče druge stopnje uzakonja in šteje za zakonito situacijo, ko bo tožnica živela v razkošni hiši, toženec pa naj le plačuje preživnino, saj je že doslej skrbel za dobrobit tožnice. Takšno stališče je nevzdržno, saj si na tak način lahko vsak privošči živeti v velikih stavbah, pri tem pa zahtevati, da mu drugi pomagajo. Sodišče bi v takih okoliščinah lahko priznalo tudi preživnino za določen čas. Vendar toženec nasprotuje odločitvi o plačilu kakršnekoli preživnine za tožnico. Pritožbeno sodišče v zvezi s preživnino namreč ni upoštevalo primarne določbe 81. člena ZZZDR. Toženec vlaga v spis tudi izvid z dne 12.10.2005, iz katerega je razvidno, da tožnica ni v tako hudi zdravstveni stiski, kot jo je zatrjevala med postopkom. Nima epileptičnih napadov in tudi ne motenj vida ter ravnovesja in glavobolov, tako da lahko opravlja določena dela, s katerimi zasluži sredstva za preživljanje.

Toženec sam je po izteku revizijskega roka vložil še lastni dodatek k reviziji. Po tretjem odstavku 86. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizije tako ne more vložiti stranka sama. Zato revizijsko sodišče toženčevega lastnega dodatka k reviziji ni upoštevalo ter je obravnavalo le zgoraj povzeto revizijo njegovega pooblaščenca.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženčevo revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pavšalno in neobrazloženo. Toženec ne pojasni, na katere njegove navedbe sodišče ni odgovorilo in ne pove, katerega dejstva oziroma odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju trditve o kršitvi postopka toženec v reviziji navaja, da je sodišče zmotno štelo, da naj bi toženec pred razvezo in celo po začetku ločenega življenja skrbel tudi za ženine potrebe. Navedena trditev pomeni izpodbijanje dejanske ugotovitve, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Končno toženec pojasni, da meri na poplačilo stroškov obratovanja hiše in dodaja, da iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, zakaj bi ti stroški pomenili plačilo ženinih potreb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za golo sprenevedanje tožene stranke in da sta sodišči prve in druge stopnje jasno in popolno ugotovili ter pojasnili okoliščine plačevanja stroškov za vzdrževanje hiše ter te okoliščine pri svoji odločitvi pravilno upoštevali. Gre za to, da je toženec pred razvezo zakonske zveze in tudi po prenehanju življenjske skupnosti kril vse stroške obratovanja hiše (razen stroškov za telefon), zato tožnica nima tovrstnih (stanovanjskih) stroškov in so njene potrebe, ki so pomembne za določitev preživnine, nižje.

Drugostopenjsko sodišče nikjer ne navaja, da je moč zavrniti zahtevek za plačilo preživnine le zaradi vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze. Taka revizijska trditev je v popolnem nasprotju z vsebino izpodbijane sodbe, kjer je jasno razloženo, da je pri odločanju o preživnini obravnavanje krivde za razvezo zakonske zveze nerelevantno, ker toženec ni trdil, da bi bilo krivično, če bi moral plačevati preživnino za razvezano ženo, glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze. Na to možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 - 16/2004) se toženec ni skliceval med postopkom in je zato vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo zakonske zveze odveč. Po razvezi zakonske zveze sta za določitev preživnine za razvezanega zakonca pravno odločilni samo dejstvi, ali zakonec nima sredstev za življenje in ali brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Z navedenim se je ukvarjalo prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu sodbe in drugostopenjsko sodišče, ki je dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča preizkusilo. V sodbah nižjih sodišč so podani vsi razlogi o pravno odločilnih dejstvih ter materialnopravno zaključki, tako da je neutemeljen revizijski očitek pomanjkanja razlogov.

Dejanske ugotovitve nižjih sodišč so, da je bila tožnica ob razvezi zakonske zveze stara 55 let, da ima zaradi dveh operacij na možganih, ki so pustile posledice, resne zdravstvene težave, da je invalidsko upokojena, da ima pokojnino v znesku 61.000 SIT in da ni sposobna za pridobitno delo. Tožnica je solastnica skupne hiše in nekaj zemlje ter brezplačno uporablja prostor v skupni hiši. Plačuje telefonske stroške v zneskih 3.200 in 3.800 SIT, ima stroške s pogostimi obiski zdravnikov in skromne potrebe za prehrano v znesku 2.000 SIT dnevno. Tožničine skupne potrebe so ocenjene na 81.000 SIT. Toženec je redno zaposlen in zasluži mesečno 214.000 SIT ter nima obveznosti razen stroškov za hišo v višini okrog 60.000 SIT mesečno.

Navedenih dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati, navajanje novih dejstev in novih dokazov pa ni dovoljeno (372. člen ZPP). S toženčeve strani predloženo zdravniško spričevalo z dne 12.10.2005 tako ni dovoljen dokaz in ga v tem postopku ni dovoljeno upoštevati.

Toženec trdi, da tožnica ima sredstva za življenje, to je premoženje večje vrednosti, saj živi v razkošni hiši, toženec pa naj bi plačeval preživnino. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom sodb obeh sodišč, da solastništvo stanovanjske hiše tožnici ne prinaša premoženjske koristi in ji ne omogoča preživljanja. Z uporabo določenih prostorov ima brezplačno prebivališče, zato so njene potrebe manjše; sicer bi se med njene potrebe upoštevali tudi stroški bivanja.

Ob ugotovitvah, da tožnica nima dovolj sredstev za življenje in da ni ter ne more biti zaposlena, je materialnopravno pravilen zaključek obeh sodišč, da ima tožnica po razvezi zakonske zveze pravico do preživnine. V dosedanjem postopku niso ugotovljene okoliščine, ki bi kazale na kasnejšo ureditev razmer v smislu, da tožnica preživnine ne bi potrebovala, zato ni podlage za uporabo 82. člena ZZZDR o preživnini za določen čas, za kar si prizadeva toženec. Glede na zdravstvene in premoženjske razmere je edino možna stalna preživnina, ki sta jo sodišči v skladu z opisanimi dejanskimi ugotovitvami po 82.a členu ZZZDR glede na tožničine potrebe in toženčeve zmožnosti pravilno odmerili na 20.000 SIT. Drugačno toženčevo stališče je neutemeljeno in ne daje podlage za drugačen zaključek, kot je razviden iz izreka te sodbe, da je zaradi neutemeljenosti revizijskih razlogov toženčeva revizija neutemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na revizijo.

Sodišče je odločilo, da te stroške krije sama, ker jih glede na tehtnost navedene vloge in spornost zadeve ni štelo kot potrebnih za odločitev.