Jedro

Pristranskost je razlog za izločitev, če so zatrjevane okoliščine resnične, utemeljeno vzbujajo dvom v nepristranskost in je zahteva za izločitev postavljena do konca glavne obravnave.

Izrek

Zahteva obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu M.M. zaradi štirih kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena, enega poskusa enakega kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena v zvezi z 22. členom in tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ izrečena enotna kazen osemnajst mesecev zapora, povrniti mora s kaznivimi dejanji povzročeno škodo, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen.

Zoper omenjeni sodbi je obsojeni M.M. sam vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je na glavni obravnavi dne 9.11.2004 zahteval zagovornika, njegovo zahtevo je sodnica zavrnila in nadaljevala z obravnavo, zato je sojenje zapustil. Sodnica naj bi vodila postopek pristransko v škodo obsojenca in takšna je tudi sodba. Na njeno pristranskost kaže okoliščina, da ga je sodnica že pred glavno obravnavo osumila, da je bil udeležen pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine v kraju, kjer sodnica prebiva in s tem, da je prijateljica enega od oškodovancev. Omenja še, da ga dva oškodovanca sploh nista prepoznala. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim "senatom".

Vrhovni državni tožilec na zahtevo odgovarja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi obsojenec zahteval zagovornika, razlogi, s katerimi utemeljuje pristranskost sodnice, pa ne dajejo podlage za dvom o njeni nepristranskosti. Predlaga, da se obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko obsojenec vloži zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede zatrjevane kršitve pravice do zagovornika iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.11.2004 izhaja, da je sodnica takoj po prebranju obtožnih predlogov obsojenca poučila, da si lahko vzame zagovornika, ta pa je odgovoril, da se bo zagovarjal sam brez odvetnika. Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je zahtevo po zagovorniku postavil kasneje med glavno obravnavo v zapisniku nima opore. O tem je pritožbeno sodišče v zadnjem odstavku na drugi strani in v prvem odstavku na tretji strani svoje sodbe pojasnilo dejanske ugotovitve in pravno stališče, ki jim Vrhovno sodišče RS v celoti pritrjuje.

V pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana pristranskost sodnice bi lahko bil razlog za njeno izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, če bi bile zatrjevane okoliščine resnične, če bi utemeljeno vzbujale dvom v nepristranskost sodnice in če bi obsojenec do konca glavne obravnave zahteval njeno izločitev. Obe okoliščine, s katerima obsojenec utemeljuje pristranskost sodnice, sta bili obsojencu znani že pred začetkom glavne obravnave, vendar pa izločitve ni uveljavljal v skladu z določbami 1. in 5. odstavka 41. člena ZKP. Sodišče zato ni kršilo določb postopka in Ustave RS o zagotovitvi nepristranskosti sodišča. Navedba, da obsojenca dva od oškodovancev nista prepoznala, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev njegove krivde za storitev dveh kaznivih dejanj, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Ker zahteva obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar pa lahko Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena odloči, da ga oprosti plačila povprečnine, če bi bilo zaradi njenega plačila ogroženo vzdrževanje obsojenca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je obsojenec brez dohodkov in ga preživljajo starši, zato sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka. Te okoliščine se niso spremenile zato je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila povprečnine v postopku z njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.