Jedro

Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH je razvidno, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BiH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino seštevajo le zavarovalne dobe, posebne dobe tožnika pa iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 3. 12. 2010 in št. ... z dne 6. 6. 2011 ter na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca z dne 3. 12. 2010 in z dne 6. 6. 2011 ter tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, tožencu pa naložilo, da o odmeri in izplačevanju izda, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, posebno odločbo. Štelo je, da je potrebno tožnikovo v BIH priznano posebno dobo, za čas od 27. 4. 1992 do 22. 12. 1995, upoštevati pri ugotavljanju pogoja delovnih let kot to izhaja iz 10. točke 1. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP 10/2008 - v nadaljevanju: Sporazum). Toženka je tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti, vendar je odločila, da nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po slovenskih predpisih, ker ne izpolnjuje pogoja predpisane zavarovalne dobe. Pri tem je upoštevala, da je tožnik dopolnil v Sloveniji 6 let 4 mesece in 8 dni pokojninske dobe in v Republiki Hrvaški 2 meseca in 4 dni zavarovanja. Glede na njegovo starost ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe po 68. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Toženka ni upoštevala posebne dobe, ki jo je tožnik dopolnil kot vojak v vojski Federacije BIH. Prvostopenjsko sodišče meni, da je po 10. točki 1. člena Sporazuma potrebno vštevati tudi to posebno dobo, kot pokojninsko dobo. Pri tem nepravilno ali pomanjkljivo izpolnjen obrazec BIH/SI 25 ne more biti razlog za zavrnitev pravice.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Meni, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče posebno dobo iz naslova služenja v oboroženih silah Federacije BIH upoštevati pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oz. jo upoštevati pri izračunu zahtevane tretjine delovnih let. Po stališču pritožbe je možno posebno dobo upoštevati le do 1. 1. 1965 v skladu s 10. točko 1. člena Sporazuma. V citirani določbi je določeno, da je „zavarovalna doba“ doba plačevanja prispevkov in z njo izenačene dobe vključno s posebno dobo do 1. januarja 1965, ter druga obdobja, ki se kot taka priznajo po zakonodaji pogodbenic. Izrecno je torej navedena le posebna doba do leta 1965, torej posebna doba iz časa SFRJ, ko so za obe pogodbenici veljali enaki predpisi. Druge posebne dobe tako ni mogoče upoštevati. V primerih, ko ima nekdo v Bosni in Hercegovini dopolnjeno le posebno dobo služenja v oboroženih silah Federacije Bosne in Hercegovine velja, da v Bosni in Hercegovini nima dopolnjene zavarovalne dobe. Sodbe, na katere se sklicuje sodišče, po mnenju toženke ne predstavljajo neposredne podlage za stališče, kot ga je zavzelo sodišče. Pritožba še dodaja, da je sodišče z odpravo odločb toženke povzročilo, da tožnik ni razporejen v I. kategorijo invalidnosti, kar je sicer toženka storila z odločbo z dne 2. 12. 2010, ki pa jo je sodišče v celoti odpravilo, čeprav se socialni spor na vprašanje obstoja invalidnosti ni nanašal in je tako v tem delu podana kršitev postopka. Dejstvo, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 19. 3. 2008 zaradi bolezni pa sodišče tudi ni izrecno navajalo kot nespornega.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo v okviru katerega meni, da je sodišče pravilno upoštevalo posebno dobo v enojnem trajanju, to je v trajanju 3 let 7 mesecev in 26 dni, kot to izhaja tudi iz 10. točke 1. člena Sporazuma in navodila na obrazcu BIH/SI 25 ter odločbe bosansko - hercegovskega nosilca zavarovanja.

O pritožbi je pritožbeno sodišče enkrat že odločilo in sicer s sodbo opr. št. Psp 540/2013 z dne 13. 3. 2014. S citirano sodbo je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo glede odprave odločbe toženca št. ... z dne 3. 12. 2010 tako, da se navedena odločba odpravi v delu, ki se nanaša na pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo s sklepom opr. št. VIII Ips 116/2014 z dne 1. 9. 2014 in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Štelo je, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tega, ali se priznana posebna doba, ki jo je tožnik dopolnil kot vojak v vojski Federacije BIH, šteje po predpisih Federacije BIH kot zavarovalna doba, je pa to odločilnega pomena za odločitev. Menilo je, da iz tožnikove odločbe o priznanju pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini ni mogoče nedvoumno sklepati, da gre pri spornem obdobju res za zavarovalno dobo. Iz obrazložitve, predvsem pa iz odločbi priloženega potrdila o pokojninski dobi („penzijski staž“), bi prej izhajalo ravno nasprotno.

V okviru ponovnega odločanja o pritožbi je pritožbeno sodišče v zvezi s tem, ali se priznana posebna doba, ki jo je tožnik dopolnil kot vojak v vojski Federacije BIH, šteje po predpisih Federacije BIH kot zavarovalna doba, prepričalo na ta način, da je zaprosilo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH, da pojasni, ali se po zakonodaji BIH in po njihovi sodni praksi: posebna doba (poseban staž), kakor je določen v 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Službene novine Federacije BIH, broj 29/98 in nasl.) všteva v zavarovalno dobo (period osiguranja), kot je ta opredeljen v točki 10, člen 1, Sporazuma in je tako možno navedeno posebno dobo upoštevati in seštevati po določilu 20. člena Sporazuma. Pojasnila je podal direktor Federalnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Federacije Bosne in Hercegovine dne 16. 1. 2015. S stališčem se je strinjala toženka, tožnik pa je navajal, da je bil pred 27. 4. 1992 v delovnem razmerju oziroma v času od 22. 11. 1991 do 21. 8. 1992 prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba s statusom pokojninsko zavarovane osebe in se nato vključil v oborožene sile BIH kot profesionalni vojak. Predložil je „rješenje“ z dne 18. 11. 2008 o pravici do invalidske pokojnine pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH skupaj z izračunom ugotovitve najugodnejše pokojninske osnove za pokojnino ter potrdilom o pokojninski dobi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo glede vštevanja tožnikove posebne dobe iz naslova služenja v oboroženih silah Bosne in Hercegovine pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do slovenske invalidske pokojnine, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Toženka je tožnika z odločbo z dne 3. 12. 2010 razvrstila v I. kategorijo invalidnosti od 19. 3. 2008 zaradi posledic bolezni, vendar mu ni priznala pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovila je, da je tožnik dopolnil v Sloveniji v času od 4. 4. 1985 do 21. 8. 1992 6 let 4 mesece in 8 dni pokojninske dobe. Po podatkih Hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja ima tožnik v času od 1. 10. 1984 do 4. 12. 1984 2 meseca in 4 dni zavarovanja. Skupaj znašata slovenska in hrvaška pokojninska doba 6 let 6 mesecev in 12 dni. Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 41 let in 1 mesec starosti, tako da njegova delovna leta znašajo 21 let. Ob upoštevanju časa služenja vojaškega roka v trajanju 11 mesecev in 28 dni, pa znašajo 20 let, 1/3 tako znaša 6 let in 8 mesecev. Na podlagi dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški in v Sloveniji tako tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine po določbah 2. odstavka 68. člena ZPIZ-1. Tožnik bi navedeni pogoj dosegel v kolikor bi se mu priznala v zavarovalno dobo tudi posebna doba, to je njegov čas služenja v oboroženih silah Federacije BIH.

Po določbi 1. odstavka 20. člena Sporazuma se v primeru, ko je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev štejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. Zavarovana doba, dopolnjena v drugi pogodbenici, se upošteva le v dejanskem trajanju. Za potrebe Sporazuma je v 10. točki 1. člena določen tudi pomen izraza „zavarovalna doba“: gre za dobo plačevanja prispevkov in z njo izenačene dobe, vključno s posebno dobo do 1. 1. 1965, ter druga obdobja, ki se kot taka priznajo po zakonodaji pogodbenic.

V skladu s 1. odstavkom 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami - v nadaljevanju: ZMZPP) sodišče ali drug pristojen organ po uradni dolžnosti ugotovi vsebino tujega prava, ki ga je treba uporabiti. Sodišče lahko zahteva obvestilo o tujem pravu od ministrstva, pristojnega za pravosodje, oziroma se o njegovi vsebini prepriča na drug ustrezen način. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je torej v domeni sodišča. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem, ali se priznana posebna doba, ki jo je tožnik dopolnil kot vojak v vojski Federacije BIH šteje po predpisih Federacije BIH kot posebna doba, prepričalo na ta način, da je zaprosilo nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja federacije BIH, da poda pojasnila, ali se po zakonodaji BIH in njihovi sodni praksi posebna doba, kot je določena v 94. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju BIH, všteva v zavarovalno dobo, kot je ta opredeljena v 10. točki 1. člena Sporazuma in je tako možno navedeno posebno dobo upoštevati in seštevati po določilu 20. člena Sporazuma. Iz odgovora je razvidno, da nosilec zavarovanja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH meni, da se v skladu z 20. členom Sporazuma seštevata le zavarovalni dobi in se posebna doba iz naslova udeležbe v oboroženih silah BIH ne upošteva kot zavarovalna doba v skladu z 10. točko 1. člena Sporazuma, ker ne gre za zavarovalno dobo.

Takšno stališče, glede nevštevanja posebne dobe v zavarovalno dobo, v primeru kot je ta, sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BIH je razvidno, da se posebna doba služenja v oboroženih silah BIH šteje v pokojninsko dobo (penzijski staž) in ne v zavarovalno dobo. Ker se po določbi 20. člena Sporazuma seštevajo le zavarovalne dobe, posebno dobo tožnika pa iz navedenega razloga ni mogoče šteti v zavarovalno dobo, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določilih ZPIZ-1. Iz odločbe o priznanju pravice do invalidske pokojnine pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini izhaja, da je bilo pri izračunu pogojev in višine dajatve upoštevano tudi obdobje, ki ga je tožnik prebil v oboroženih silah Federacije Bosne in Hercegovine, pri čemer se to obdobje upošteva po predpisih v Bosni in Hercegovini v dvojnem trajanju (odločba z dne 18. 11. 2008 - gre za obdobje od 30. 4. 1991 do 22. 12. 1995, priznano v dvojnem trajanju 7 let 3 mesecev in 22 dni), vendar tega obdobja iz prej navedenih razlogov ni mogoče vštevati v zavarovalno dobo, saj se to obdobje upošteva le kot pokojninska doba. Posebna doba, ki jo je dopolnil tožnik s služenjem v oboroženih silah Federacije BIH, tako ni izenačena z zavarovalno dobo, za katero je značilno plačilo prispevkov, ampak gre za dobo, ki se všteva v pokojninsko dobo le v državi, v kateri je bila priznana, torej v Bosni in Hercegovini in ni predmet seštevanja, saj se po 20. členu Sporazuma seštevajo le zavarovalne dobe in posebne dobe do 1. 1. 1965. Tudi iz predloženega obrazca BIH/SI 25 izhaja, da v obravnavani zadevi pristojni organ BIH ni navedel zavarovalne dobe temveč le, da ima tožnik posebno dobo in predložil kopijo delovne knjižice in svojo odločbo o priznanju invalidske pokojnine tožnika. Res je obrazec le pripomoček za lažje in enostavnejše ugotavljanje relevantnih podatkov, ki se uporablja namesto predložitve celotne dokumentacije, ko pristojni organ le na obrazcu potrdi podatek o zavarovalni dobi, kakor je to določeno s 3. odstavkom 12. člena administrativnega dogovora k Sporazumu, vendar so tudi v njem vidni podatki o zavarovalni, pokojninski in posebni dobi. Tako iz odločbe, z dne 18. 11. 2008 o priznanju pravice do invalidske pokojnine tožnika, kakor iz prilog (potrdila o najbolj ugodni pokojninski osnovi in potrdila o pokojninsko dobi ter tudi iz obrazca BIH/SI 25 ne izhaja, da bi tožnik imel v BIH zavarovalno dobo. Kakšen pa je pomen posebne dobe v primeru tožnika in, da se ta ne šteje kot zavarovalna doba pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

Tožnik brez priznanja posebne dobe pogoja gostote za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ne izpolnjuje. Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pritožbeno sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 5. alineje 1. odstavka 358. člena ZPP.