Jedro

Plačilo akontacije zavarovalnine nima vpliva na obstoj zavarovane terjatve ter ostalih pravic in upravičenj, ki izvirajo iz kreditne pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, pritožbi tožeče stranke pa v celoti in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvi in drugi alineji IV. točke izreka glede plačila pogodbenih zamudnih obresti in v VI. točki izreka in se v tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba toženca zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (IV. točka izreka, kolikor se ta nanaša na tožničin zahtevek za plačilo zneska 49.276,48 EUR brez pogodbenih zamudnih obresti in zneska 208,78 EUR brez pogodbenih zamudnih obresti) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženčev predlog za prekinitev pravdnega postopka zavrnilo (I. točka) in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 57859/2014 z dne 6. 5. 2014 v celoti razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi (II. točka). Dopustilo je razširitev tožbenega zahtevka z dne 1. 6. 2015 (III. točka). Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 15 dni plačati tožnici 49.276,48 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje in znesek 208,78 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2014 dalje (IV. točka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 2.986,11 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče se ni opredelilo do toženčeve trditve, da iz kreditne kartice izhaja, da je obveznost glavnega dolžnika zapadla 16. 12. 2013. Na ta dan je tožnica obračunala pogodbene obresti v višini 2.176,17 EUR, delnega plačila v višini 723,52 EUR pa ni obračunala v skladu s tretjim odstavkom 8. člena kreditne pogodbe. Meni, da mu je sodišče materialnopravno zmotno naložilo dokazno breme glede višine terjatve. Ne strinja se z ugotovitvijo o neustreznem substanciranju ugovorov. Sodišče je zavzelo stališče, da bi moral toženec v dokaz svojih navedb predložiti lasten obračun glede višine terjatve. Tega toženec ni bil dolžan storiti, saj bi s tem obstoj terjatve v tej višini priznal. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da tožnica niti ob podpisu kreditne pogodbe niti kasneje ni ne tožencu ne glavnemu dolžniku izročila sklepa tarife nadomestil, provizij in stroškov (v nadaljevanju sklep o tarifi). Sklep o tarifi tudi ni javno dostopen. To dejstvo sta potrdila toženec in R. B., česar tožnica ni prerekala. Sodišče je pri višini terjatve upoštevalo obveznosti, ki jih toženec ni dolžan plačati. Sodišče je brez dejanskih razlogov zavzelo stališče, da je tožnica upravičena do plačila zamudnih obresti tudi od zneska, ki ga je brezobrestno prejela od SID banke. Toženec je zatrjeval, da je tožnica dolžna SID banki prejeto akontacijo vračati brezobrestno. Tožnica v primeru neuspeha izterjave prejete akontacije SID banki ni dolžna vrniti. Meni, da je glavni dolžnik s plačilom zneska 33.021,89 EUR v zamudi zgolj do dneva, ko je tožnica prejela akontacijo po zavarovalni polici in je tožnica upravičena do zamudnih obresti od tega zneska zgolj do tega dne. Tožencu je naložena obveznost plačila pogodbenih zamudnih obresti v nedoločeni višini. Sodišče je zavzelo stališče, da je bila med strankam dogovorjena 6 % pogodbena zamudna obrestna mera, to dejstvo pa v izreku izpodbijane sodbe ni navedeno. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Primarno meni, da je z modificiranim tožbenim zahtevkom v celoti uspela, podredno pa, da ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Višino nagrade za postopek in narok je sodišče glede na vrednost predmeta ugotovilo v prenizkem znesku. Poleg tega je upravičena tudi do povračila 15,00 EUR za stroške fotokopij. Predlaga spremembo.

4. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo.

5. Toženec je odgovoril na tožničino pritožbo in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženca je delno utemeljena. Pritožba tožnice je utemeljena.

7. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 8. člen kreditne pogodbe in na dejstvo, da je tožnica dne 16. 12. 2013 obračunala pogodbene obresti v višini 2.176,17 EUR. Ker način zapiranja glavnice in stranskih terjatev ob dolžnikovih delnih plačilih ter čas obračuna pogodbenih obresti ne predstavljata pravno relevantnih vprašanj za presojo zapadlosti terjatve, se sodišče prve stopnje do teh trditev ni bilo dolžno opredeliti. Pravilno je namreč ugotovilo, da je obveznost glavnega dolžnika v skladu s 3. členom aneksa h kreditni pogodbi (priloga A 2) zapadla dne 18. 11. 2013. 8. Toženec zmotno meni, da bi bil dolžan plačati stroške opominov le v primeru, če bi mu tožnica izročila sklep o tarifi. Ker je tožnica izkazala opomine in dokazala, da so bili stroški opominov pravilno obračunani v skladu s tarifo, ni relevantna pritožbena navedba, da toženec s tarifo ni bil seznanjen in da tarifa ni javno dostopna. Dolžnost poplačila stroškov opominov v skladu s tarifo je bila namreč dogovorjena že v tretjem odstavku 9. člena kreditne pogodbe. Med pravdo pa je tožeča stranka tarifo predložila in izkazala pravilnost obračuna stroškov opomina.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba o materialnopravno zmotni prevalitvi dokaznega bremena na toženca. Ker je bil v dokaznem postopku sporen zgolj način izračuna obresti, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženec ni predložil svojega obračuna in da s splošnimi ugovornimi navedbami ni izpodbil verodostojnosti tožničinega izračuna. Tožnica je predložila dolžnikovo kreditno kartico z opredelitvijo izračuna pogodbenih in zamudnih obresti, s čimer je prevalila procesno dokazno breme na toženca, ki pa njenemu izračunu nato ni konkretizirano ugovarjal in tudi ni predlagal postavitve izvedenca finančne stroke.

10. Ni relevantna pritožbena navedba, da tožnica v primeru neuspeha izterjave ni dolžna Slovenski izvozni in razvojni banki (v nadaljevanju SID banka) vrniti prejete akontacije. Čeprav je bila vtoževana terjatev zavarovana z zavarovalno polico SID banke, od katere je tožnica dne 14. 5. 2014 prejela akontacijo v višini 33.021,89 EUR, je tožnica v skladu s 16. členom Splošnih pogojev ZKP-I/11 dolžna s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v svojem imenu in za račun SID banke izvajati izterjavo zavarovane terjatve (tudi v delu terjatve, ki je zaradi plačila zavarovalnine prešla na SID banko). Na podlagi takšnega določila splošnih pogojev, ki ima materialnopravno naravo inkaso cesije(1), tožnica torej vtožuje tudi del terjatve, ki je zaradi plačila zavarovalnine prešla na SID banko. Vendar pa plačilo akontacije s strani SID banke nima vpliva na obstoj zavarovane terjatve ter ostalih pravic in upravičenj, ki izvirajo iz kreditne pogodbe. Ker plačilo zavarovalnine nima vliva na obstoj dolžniške zamude glavnega dolžnika, toženec neutemeljeno meni, da je glavni dolžnik s plačilom zneska 33.021,89 EUR v zamudi zgolj do dne tožničinega prejema akontacije zavarovalnine s strani SID banke.

11. Vendar pa toženec utemeljeno opozarja na dejstvo, da višina obrestne mere pogodbenih zamudnih obresti v izreku izpodbijane sodbe ni določena. Ker je izrek izpodbijane sodbe v tem delu nedoločen, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu z določilom prvega odstavka 354. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v prvi in drugi alineji IV. točke izreka glede plačila pogodbenih zamudnih obresti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je posledica delne razveljavitve sodne odločbe tudi razveljavitev VI. točke izreka o stroških postopka (4. odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi zoper odločitev o stroških v celoti ugodilo. V preostalem delu je pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (IV. točka izreka, kolikor se ta nanaša na tožničin zahtevek za plačilo zneska 49.276,48 EUR brez pogodbenih zamudnih obresti in zneska 208,78 EUR brez pogodbenih zamudnih obresti) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v izreku navesti obrestno mero pogodbenih zamudnih obresti in jo obrazloži. 13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Prenos upravičenja za izterjavo pomeni, da lahko tožnica izterja terjatev v svojem imenu in na račun cedenta (SID banke). Prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 23.1.2002, opr. št. III Ips 59/2001 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 12. 2015, opr. št. I Cp 2722/2015.