Jedro

O prošnji za azil se odloči takoj in se jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je bila vložena zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, za kar se šteje tudi, če je vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je podano tudi takrat, kadar je imel prosilec možnost vložiti prošnjo preje, pa jo vloži šele peti dan bivanja v centru za tujce, po tem, ko je bil s strani avstrijskih organov, zaradi poskusa ilegalnega prehoda v Avstrijo, vrnjen v Slovenijo, kjer pa je pred tem 1 mesec prebival ilegalno, še pred tem pa na podlagi začasnega dovoljenja za bivanje in je v Slovenijo prišel legalno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.2.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno ter hkrati na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Tožnik je kot tujec v Sloveniji prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, veljavnega od 20.3.2006 do 12.12.2006. Nato je v Sloveniji bival ilegalno in je ilegalno poskušal priti v Avstrijo, od koder so ga avstrijski organi vrnili v Slovenijo 18.1.2007. Nameščen je bil v Center za tujce zaradi zagotovitve njegove odstranitve iz Slovenije, tam pa je dne 23.1.2007 podal pisno namero za vložitev prošnje za azil. Ker je vložil namero za vložitev prošnje za azil šele peti dan bivanja v centru za tujce, kar ni v najkrajšem času kot to zahteva 1. odstavek 8. člena ZAzil, so po presoji prvostopnega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje o azilu po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tožnik namreč zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, ker je vložil prošnjo za azil zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. Tožbene ugovore pa je zavrnilo kot neutemeljene. Pojasnilo je tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave, temveč je odločalo na seji (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je svojo odločitev utemeljilo drugače kot tožena stranka. Bistvena kršitev pravil postopka je podana s tem, ker prvostopno sodišče ni navedlo, katere dokaze je izvajalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je namreč zapisalo, da je bil tožnik pred policijo zaslišan, da je podal izjavo in da je prišel tolmač, ki je prevajal. V spisu tožene stranke pa ni bilo nobenega zapisnika o zaslišanju tožnika, niti podatka, da je na policijski postaji podal izjavo in da je bil prisoten tolmač. Tudi ob vpogledu odvetnice v spis ob odločanju o omejitvi gibanja ni bilo v spisu nobenega zapisnika o zaslišanju tožnika na policijski postaji. Sodišče je torej svojo sodbo oprlo na dokaz, ki tožniku ni bil vročen, da bi se o njem lahko izjasnil, kar je bistvena kršitev določb postopka, načela kontradiktornosti in razlog za ustavno pritožbo zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Obrazložitev prvostopnega sodišča, da bi se lahko tožnik pozanimal, kako je s prebivanjem v Sloveniji, saj je bil v stiku s slovenskimi državljani in slovenskimi državnimi organi, v času, ko je bival legalno, je v nasprotju z dokazi v spisu. Tožnik je bil (v postopku omejitve gibanja) na prvostopnem sodišču zaslišan po tolmaču. Prvostopno sodišče se je lahko prepričalo, da ne razume besedice slovensko, zato je očitek, da bi se lahko pozanimal pri slovenskih državljanih in slovenskih državnih organih, nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je brez razumljivih razlogov zavrnilo tožnikove dokazne predloge, zaradi česar predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Res je sicer, da po nepotrebnem temelji tudi na dodatnih razlogih, izhajajočih iz listin, ki so v upravnem spisu, ki jih tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe ni navedla, ni pa izkazano, da se je z njimi lahko seznanila tožnikova odvetnica, vendar to po presoji pritožbenega sodišča na pravilnost in zakonitost odločitve v izpodbijani sodbi ne vpliva. Prvostopno sodišče se namreč v celoti pridružuje razlogom, ki jih je za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja navedla tožena stranka, kar izhaja iz tega, da je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 63. člena ZUS-1. Ta določa, da prvostopno sodišče s sodbo zavrne tožbo kot neutemeljeno, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Že iz izrecnega sklicevanja prvostopnega sodišča na 1. odstavek 63. člena ZUS-1 po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je prvostopno sodišče tožbo zavrnilo iz istih razlogov, kot je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, le da se je glede argumentacije po nepotrebnem sklicevalo še na listino v upravnem spisu, ki je tožena stranka pri svojem odločanju ni uporabila. Ti drugi razlogi pa za pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke niso niti pomembni, ker zadoščajo že razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ker da glede odločilnih dejstev temelji na tožniku in njegovi odvetnici neznanih dokazih, zavrača kot neutemeljene, saj navedba dodatnih razlog ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (2. odstavek 75. člena ZUS-1).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za azil in vložil samo prošnjo za azil zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Slovenije. Po podatkih iz upravnega spisa, na katere je svojo odločitev oprla tožena stranka, je tožnik prišel v Slovenijo legalno in je imel dovoljenje za začasno prebivanje v Sloveniji od 20.3.2006 do 12.12.2006. Po poteku tega dovoljenja se je še zadrževal v Sloveniji, nato je hotel skupaj s še eno osebo ilegalno v Avstrijo, vendar so ga pri prehodu državne meje prijeli avstrijski policisti, ki so ga dne 18.1.2007 preko mejnega prehoda ... vrnili slovenskim policistom. Zaradi kršitve Zakona o tujcih mu je bila istega dne s strani prekrškovnega organa izrečena globa, isti dan je bil nameščen v Centru za tujce, kjer je peti dan bivanja, to je 23.1.2007, pisno izrazil namero za vložitev prošnje za azil, ki jo je nato na predpisan obrazec podal 5.2.2007. Dne 13.2.2007, ko je bil zaradi omejitve gibanja zaslišan pred prvostopnim sodiščem, je izjavil, da je imel po poteku dovoljenja za začasno prebivanje namen zaprositi za azil, ker pa ni vedel, da to lahko stori tudi v Sloveniji, je imel namen oditi v Avstrijo. Navedel je tudi, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil takoj po tem, ko so ga policisti prijeli, ne ve pa, ali so ga razumeli; v Centru za tujce pa ni takoj zaprosil za azil, ker ga nihče ni nič vprašal. V izpodbijani sodbi in odločbi tožene stranke je po presoji vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo, to je določba 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in 5. alinea 36. člena ZAzil. Tožnik je v Slovenijo prišel z dovoljenjem za začasno prebivanje, torej ne iz razlogov iz 2. odstavka 1. člena ZAzil, to je razlogov po Ženevski konvenciji, ki so prvi pogoj za to, da se sploh ugotavljajo nadaljnji pogoji za priznanje azila. Po poteku dovoljenja za začasno prebivanje pa Slovenije ni zapustil, torej je od 13.12.2006 nelegalno kot tujec bival v Sloveniji, ne da bi zaprosil za azil. Ilegalno je celo poskušal priti v Avstrijo, kjer pa so ga prestregli avstrijski policisti in ga dne 18.1.2007 vrnili slovenskim policistom. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik v času legalnega ali ilegalnega bivanja v Sloveniji izrazil namero za vložitev prošnje za azil, prav tako ni razvidno, da bi tako namero izrazil 18.1.2007, ko so ga avstrijski policisti po neuspelem prebegu v Avstrijo izročili slovenskim policistom.

Tožnikovim navedbam, da je to namero ustno izrazil, da pa ga niso razumeli, pa pritožbeno sodišče ne verjame. Na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem ob odločanju o omejitvi njegovega gibanja, to navaja tudi sam v pritožbi, je namreč najprej izpovedal, da ni vedel, da v Sloveniji lahko zaprosi za azil, nato pa je izpovedal še, da je omenil azil, pa ga organi niso razumeli, ker ni bilo tolmača. Ni namreč verjetno, da ga slovenski policisti, če bi zgolj omenil besedo "azil", ne bi razumeli, saj je beseda azil mednarodno uveljavljena. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je tožnik edino namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele peti dan bivanja v Centu za tujce, to je 23.1.2007. Takšno njegovo ravnanje pa sta tako prvostopno sodišče kot tožena stranka utemeljeno štela za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije, kar je razlog za takojšnjo zavrnitev prošnje za azil v pospešenem azilnem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja) v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil (za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje med drugim tudi vložitev prošnje za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države). Od aprila 2006 do 12.12.2006 je namreč legalno prebival v Sloveniji in za azil ni zaprosil, za azil ni zaprosil niti od dne 13.12.2006, ko mu je poteklo dovoljenje za bivanje v Sloveniji, in tudi ne od 18.1.2007, ko so ga slovenskim policistom vrnili avstrijski, pa vse do 23.1.2007, ko je bil v centu za tujce in je čakal na odstranitev iz Slovenije. V centru za tujce bi lahko vsak hip izrazil namero za vložitev prošnje za azil, saj je bil vse čas pri organih, kjer se taka namera oziroma celo sama prošnja lahko vloži (25. člen ZAzil). Ti organi pa so za sporazumevanje z v centru nastanjenimi tujci dolžni zagotoviti tudi prisotnost tolmača (9., 12. in nadaljnji členi ZAzil), kar so takoj po tem, ko je izrazil namero, tudi storili.

Vrhovno sodišče meni, da bistvena kršitve pravil postopka v upravnem sporu ni storjena niti s tem, ko je prvostopno sodišče odločilo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi in ker ni dopustilo izvedbe tožnikovih dokazov. Prvostopno sodišče je pojasnilo, da tega ni storilo iz razloga po 2. alinei 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v tožbi ni navedel nobene okoliščine oziroma ni predlagal izvedbe nobenega dokaza, da bi lahko prvostopno sodišče iz takih navedb lahko sklepalo, da bo njegovo zaslišanje pomembno za odločitev ali da bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.