Jedro

Stranke sodne poravnave so se dogovorile za odstop od načela sočasnosti izpolnitve, saj so izpolnitveno fazo razdelile na dva dela: najprej izpolnita dolžnika, tej izpolnitvi pa isti dan, a kasneje, sledi še izpolnitev upnika.

Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi bila obveznost dolžnikov vezana na poprejšnjo izpolnitev kakšne upnikove obveznosti ali na kakšen drug pogoj, prav tako ne gre za vzajemni obveznosti. Je pa mogoče ugotoviti nasprotno, torej da je dolžnost upnika, da poda soglasje za priklop električne energije, vezana na predhodno nakazilo dolžnih zneskov s strani dolžnikov na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca. Zmotno je zato sklicevanje dolžnikov na drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ oziroma so neutemeljene njune navedbe, da naj bi upnik najkasneje dne 21. 7. 2021 izrecno izjavil, da soglasja za priklop električne energije nima namena podati. To dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, namreč na zapadlost obveznosti dolžnikov ne vpliva.

Res iz sodne poravnave tudi izhaja, da bo pooblaščenec upnika le-temu s strani dolžnikov prejete zneske nakazal šele potem, ko bo upnik podal soglasje za priklop električne energije na odjemno mesto, vendar pa tudi to v ničemer ne spremeni ugotovitve, da sta po izvršilnem naslovu svojo obveznost najprej dolžna izpolniti dolžnika – s tem, da dolžne zneske nakažeta na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca, s čimer nastopi obveznost upnika, da poda soglasje za priklop električne energije, ko to izpolni, pa mu lahko njegov pooblaščenec nakaže s strani dolžnikov prejete zneske.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnikov z dne 8. 12. 2021 zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka), ugovor dolžnikov zoper dopolnilni sklep, vložen dne 21. 9. 2022, je zavrglo (II. točka izreka), in dolžnikoma naložilo, da sta dolžna upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka v višini 373,32 EUR, hkrati pa sama nosita svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2. Dolžnika sta zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Navajata, da sklep ni pravilen in zakonit. Načelno soglašata s stališčem v izpodbijanem sklepu, da je izvršilno sodišče, skladno z načelom formalne legalitete, vezano na izvršilni naslov, dokler ta ni razveljavljen, odpravljen, spremenjen ali ugotovljen za ničnega. Drži tudi, da izvršilno sodišče ne more samo ugotavljati dejstev, ki se nanašajo na veljavnost izvršilnega naslova in presojati njegove materialnopravne pravilnosti, dolžnika pa sta v ugovoru izpostavila, da upnik hkrati v predmetnem postopku uveljavlja v plačilo denarno terjatev, četudi hkrati uveljavlja tožbo za preklic sodne poravnave. Dolžnika menita, da je pomemben trenutek vložitve ugovora, saj kasnejših navedb ne moreta podati. Ker sta ugovor podala 8. 12. 2021, sodišče pa se pri utemeljitvi sklicuje na sklep naslovnega sodišča z dne 14. 1. 2022, izdan v pravdnem postopku pod opr. št. IV P 1351/2020, ki dolžnikoma ni bil vročen, dolžnika ugotavljata, da je v času podaje ugovora bil podan razlog, ki je preprečeval izvršbo. Do danes namreč dolžnika nista seznanjena z nadaljnjimi procesnimi dejanji v navedenem pravdnem postopku, saj se jima nobena listina ni vročala. Dalje je zmoten zaključek sodišča v izpodbijanem sklepu, da je potekel rok za izpolnitev terjatve oziroma da je nastopil pogoj, ki je določen v poravnavi. Iz izvršilnega naslova je namreč razvidno, da: - dolžnik iz naslova varščine, zapadlih najemnin in stroškov dobave elektrike izvrši plačilo v skupnem znesku 19.000 EUR na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca upnika; – se je upnik še isti dan po prejemu denarnih sredstev zavezal podati soglasje za priklop električne energije na odjemnem mestu 3-560 za nepremičnino; – bo pooblaščenec upnika denarna sredstva upniku nakazal šele po podaji soglasja lastnika merilnega mesta za dobavo električne energije oziroma ko bo upnik z dobaviteljem električne energije sklenil novo pogodbo za dobavo električne energije. Bistveno za presojo poteka roka oziroma da ni dolžnik tisti, ki je prvi zavezan k izpolnitvi obveznosti, je sporočilo A. A., pooblaščenca upnika, ki je v elektronskem dopisu z dne 19. 7. 2021 sporočil, da je upnik „_na sodišče podal preklic poravnave, zaradi česar mi denarnega zneska ne nakazujte, saj ga v tem primeru ne smem nakazati svoji stranki_“ ter da soglasja za priklop električne energije nima namena podati. Upnik je tako sam, s podajo izjave, v kateri je jasno in razločno pojasnil, da naj se denarni znesek ne nakazuje, odstopil od dogovorjenega roka za izpolnitev obveznosti. Izvršilni naslov je tako, na podlagi volje in ravnanj upnika, izgubil rok zapadlosti zatrjevane denarne terjatve upnika do dolžnikov oziroma je ta postala odvisna od nastopa bodočih, negotovih dejstev, upnik pa je tako dolžan dokazati zapadlost terjatve na zakonsko predstavljen in predpisan način. Če upnik tega ne stori, pa je sodna praksa enotna, da sodna poravnava ni izvršljiva in tako ne predstavlja listine, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo, upnik pa je opustil predložiti zahtevano kvalificirano listino. Stališče v izpodbijanem sklepu bi namreč narekovalo zaključek, da bi A. A., na svojem transakcijskem računu hranil denarna sredstva, ki jih zaradi jasno izražene volje upnika, da soglasja za priklop odjemnega mesta na distribucijsko omrežje ne bo podal, ne bi smel nakazati upniku, prav tako pa tudi dolžnika sredstev ne bi mogla zahtevati nazaj. Ker je upnik jasno izrazil, da nima namena podati soglasja za priklop električne energije, sta dolžnika tudi v negotovosti, da bi upnik, po izvedenem priklopu znova opustil plačilo energenta, kar bi imelo za posledico odklop odjemnega mesta. Tako ne drži, da dolžnika nista predložila dokazila, da upnik nima namena podati soglasja za priklop električne energije, saj sta predložila elektronsko korespondenco ter v tem delu tudi predlagala zaslišanje zakonitih zastopnikov, ki so si v telefonskih pogovorih prizadevali doseči soglasje z upnikom, a ta nerazumno vztraja pri stanju odklopa električne energije. Sodna poravnava zavezuje namreč stranki k sočasni izpolnitvi svojih obveznosti, upnik pa je s svojimi ravnanji in izjavami jasno izrazil namero, da dogovora ne namerava spoštovati. Dolžnika sta se v ugovoru časovno pregledno in natančno opredeljevala do opravljenih procesnih dejanj in listin, ki se nahajajo v pravdnem spisu pod opr. št. IV P 1351/2020, zato dolžnikoma ni razumljiva zavrnitev vpogleda v predmetni spis iz razloga nesubstanciranosti. Moč pa je zaključiti, da se je sodišče z listinami v predlaganem spisu vsaj seznanilo, saj dolžnika sklepa naslovnega sodišča z dne 14.1. 2022 nista priložila ugovoru, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da se je sodišče z njim seznanilo. Dolžnika tako zaključujeta, da je sklenjena sodna poravnava vsebovala tudi dolžnost upnika deponirati soglasje za priklop odjemnega mesta, zaradi česar bi upnik zapadlost denarne terjatve moral dokazati na zakonsko predpisan način oziroma z deponiranjem soglasja. Glede na zakonsko določen način dokazovanja nastopa negotovega bodočega dejstva (drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ) je zmoten zaključek sodišča o izkazani zapadlosti terjatve. Dolžnika sta dne 21. 9. 2022 na naslovno sodišče podala ugovor zoper dopolnilni sklep, v katerem sta pojasnila, da se v celoti sklicujeta na navedbe, podane v ugovoru z dne 8. 12. 2021. Ob prejemu sklepa (18. 10. 2022) naslovnega sodišča z dne 11. 10. 2022 pa se je pooblaščenec dolžnikov seznanil z izostankom podpisa vloženega ugovora. Dolžnika sta tako dne 5. 10. 2022 neposredno pri naslovnem sodišču vložila podpisan izvod ugovora z dne 21. 9. 2022, kot to izkazuje sporočilo sodišču z dne 25. 10. 2022. Dolžnika pritožbi prilagata ugovor z dne 21. 9. 2022, ki je opremljen z žigom „oddano,“ ugovor pa je datiran na dan 21. 9. 2022, zaradi česar ne drži, da bi slednji imel zabeležen datum 8. 12. 2021; tak datum pa je naveden v ugovoru, ki je bil priloga. Sporočilo sodišču z dne 25. 10. 2022 zavrača očitek, da bi dolžnika priložila vlogo z naslovom „_Ugovor dolžnika zoper sklep okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 2022, I 2051/2021_“ z datumom 21. 9. 2022, saj sta dolžnika k sporočilu sodišča priložila „_ugovor z dne 21. 9. 2022_.“ Ne drži, da bi dolžnika tako vložila drugačno vlogo, saj je bil k ugovoru z dne 21. 9. 2022 priložen ugovor z dne 8. 12. 2021, k sporočilu sodišču z dne 25. 10. 2022 pa le „podpisan“ ugovor z dne 21. 9. 2022. Dolžnikoma tako ni razumljivo tolmačenje njunih vlog oziroma iz dodanih listin očitek oddaje drugačne vloge ni razumljiv. Ker sta dolžnika ustrezno dopolnila svojo vlogo oziroma je podan ugovor zoper dopolnilni sklep, ki se sklicuje na enak izvršilni naslov, vseboval vse, kar je treba, da bi se lahko obravnaval. Izpodbijani sklep je tako v tem delu napačen, saj sodišče ni vsebinsko obravnavalo vloženega ugovora. Dolžnika priglašata pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom odločalo o ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova – sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1351/2020 z dne 13. 7. 2021. Upnik je predlog za izvršbo vložil zaradi izterjave denarne terjatve v skupni višini 19.000,00 EUR, pri čemer je prvostopenjsko sodišče, s sklepom o izvršbi z dne 19. 11. 2021, dovolilo izvršbo zaradi izterjave terjatve v višini 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom z dne 30. 8. 2022 je nato sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo še za znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Dolžnika sta v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 19. 11. 2021 uveljavljala dva razloga: – da je upnik vložil tožbo za razveljavitev sodne poravnave IV P 1351/2020 z dne 13. 7. 2021, in – da še ni potekel rok za izpolnitev terjatve oziroma še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v sodni poravnavi. Sodišče prve stopnje je ugovor pravilno štelo kot neutemeljen.

8. Ugovornim navedbam dolžnikov, da je upnik vložil tožbo za razveljavitev sodne poravnave IV P 1351/2020 z dne 13. 7. 2021, sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo že zato, ker ne gre za pravno pomemben razlog, ki bi preprečeval predmetno izvršbo.1 Kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa, glede na načelo formalne legalitete, izvršilni naslov – sodna poravnava, sodišče in stranke veže, vse dokler ni morebiti razveljavljena ali izrečena za nično (prim. 5. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da sodna poravnava IV P 1351/2020 z dne 13. 7. 2021 ne bi več veljala, dolžnika v ugovoru nista niti zatrjevala. Kot dodaten argument za zavrnitev ugovora v tem delu je sicer sodišče prve stopnje res navedlo, da je iz listinskih dokazov, predloženih s strani upnika, tudi razvidno, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, s sklepom IV P 1351/2020 z dne 14. 1. 2022, tožbo za razveljavitev sodne poravnave štelo za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse. Vendar dolžnika s tem v zvezi v pritožbi zmotno štejeta kot pravno pomembno, da je bil njun ugovor vložen pred izdajo sklepa IV P 1351/2020 z dne 14. 1. 2022 in da dolžnika z njim nista bila seznanjena, zaradi česar naj bi v času vložitve ugovora še bil podan razlog, ki preprečuje izvršbo. Kot rečeno, namreč tak razlog v času vložitve ugovora ni bil podan že zato, ker zgolj vložena tožba za razveljavitev izvršilnega naslova še ne preprečuje izvršbe na njegovi podlagi. Tudi če kasneje še ne bi bil izdan sklep IV P 1351/2020 z dne 14. 1. 2022 oziroma če ta v času izdaje izpodbijanega sklepa še ne bi obstajal, bi bil torej ugovor v tem delu v vsakem primeru neutemeljen. Nasprotno pritožbeno stališče je pravno zmotno.

9. Prav tako sodišče prve stopnje ugovoru pravilno ni sledilo iz razloga, ker naj še ne bi potekel rok za izpolnitev obveznosti oziroma ker naj še ne bi nastopil pogoj, ki je določen v sodni poravnavi. Višje sodišče se namreč strinja, da zapadlost upnikove terjatve izhaja že iz zapisnika o poravnavi in zato zapadlosti ni treba dokazovati z javno listino, po zakonu overjeno zasebno listino ali s pravnomočno sodno odločbo, v smislu drugega in tretjega odstavka 20. člena ZIZ, na katera se sklicujeta dolžnika, oziroma ne gre za pogojno ali vzajemno obveznost v smislu 26. člena ZIZ. Dolžnika sta se v sodni poravnavi solidarno zavezala upniku plačati 15.500,00 EUR, v roku 8 dni, na fiduciarni račun pooblaščenca upnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva alineja 3. točke sodne poravnave). Dolžnik B. d. o. o. se je zavezal upniku plačati še znesek v višini 3.000,00 EUR, v roku 8 dni, na fiduciarni račun pooblaščenca upnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretja alineja 3. točke sodne poravnave). Upnik pa se je zavezal, da bo _isti dan, ko bo prejel denarna sredstva v višini 19.000,00 EUR_, pooblaščencu dolžnikov posredoval svoje soglasje za priklop električne energije na odjemnem mestu št. 1 za nepremičnino z ID znakom 001 ter, če bo potrebno, po pošti poslal tudi izvirnik tega soglasja, oziroma bo upnik z dobaviteljem električne energije sklenil novo pogodbo za dobavo električne energije. Dogovorjeno je bilo še, da bo pooblaščenec upnika, s strani dolžnikov prejeti denar, upniku nakazal šele po podaji upnikovega soglasja oziroma ko bo upnik z dobaviteljem električne energije sklenil novo pogodbo za dobavo električne energije (4. točka sodne poravnave).

10. Iz povzetih določil sodne poravnave jasno izhaja dogovorjeno sosledje izpolnitev – dolžnika v roku 8 dni plačata dolžne zneske upniku na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca, isti dan, ko upnik oziroma natančneje, njegov pooblaščenec, prejme dolgovane zneske, upnik posreduje svoje soglasje za priklop električne energije na odjemno mesto št. 1 za nepremičnino ID znak 001. Ko upnik to stori, pa mu njegov pooblaščenec nakaže s strani dolžnikov prejeti denar. Res je bilo dogovorjeno tudi, da bosta, tako izpolnitev dolžnikov, kot izpolnitev upnika na isti dan, vendar je zapis, da se „tožeča stranka C. C. zavezuje, da _bo isti dan, ko bo prejel denarna sredstva_ v višini 19.000,00 EUR (15.500,00 EUR + 500,00 EUR + 3.000,00 EUR, po zgornji točki poravnave), pooblaščencu toženih strank odvetniku Č. Č. posredoval tožnikovo soglasje za priklop električne energije na odjemnem mestu št. 1, za nepremičnino z ID znakom 001...“ mogoče razumeti le tako, da svojo obveznost najprej izpolnita dolžnika, nato pa šele upnik. Navedeno torej pomeni, da so stranke sodne poravnave dogovorile za odstop od načela sočasnosti izpolnitve (prim. 101. člen Obligacijskega zakonika - OZ), saj so izpolnitveno fazo razdelile na dva dela: najprej izpolnita dolžnika, tej izpolnitvi pa isti dan, a kasneje, sledi še izpolnitev upnika.2

11. Glede na pojasnjeno iz sodne poravnave ne izhaja, da bi bila obveznost dolžnikov vezana na poprejšnjo izpolnitev kakšne upnikove obveznosti ali na kakšen drug pogoj (prvi odstavek 26. člena ZIZ), prav tako ne gre za vzajemni obveznosti (drugi odstavek 26. člena ZIZ). Je pa mogoče ugotoviti nasprotno, torej da je dolžnost upnika, da poda soglasje za priklop električne energije, vezana na predhodno nakazilo dolžnih zneskov s strani dolžnikov na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca. Zmotno je zato sklicevanje dolžnikov na drugi in tretji odstavek 20. člena ZIZ oziroma so neutemeljene njune navedbe, da naj bi upnik najkasneje dne 21. 7. 2021 izrecno izjavil, da soglasja za priklop električne energije nima namena podati. To dejstvo, tudi če bi se izkazalo za resnično, namreč na zapadlost obveznosti dolžnikov ne vpliva, posledično sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba izvajati dokazov v zvezi s tem. Res iz sodne poravnave tudi izhaja, da bo pooblaščenec upnika le-temu s strani dolžnikov prejete zneske nakazal šele potem, ko bo upnik podal soglasje za priklop električne energije na odjemno mesto, vendar pa tudi to v ničemer ne spremeni ugotovitve, da sta po izvršilnem naslovu svojo obveznost najprej dolžna izpolniti dolžnika – s tem, da dolžne zneske nakažeta na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca, s čimer nastopi obveznost upnika, da poda soglasje za priklop električne energije, ko to izpolni, pa mu lahko njegov pooblaščenec nakaže s strani dolžnikov prejete zneske. Z argumentom, da zaradi upnikove izjave, da ne namerava podati soglasja za priklop električne energije, pooblaščenec upnika s strani dolžnikov prejetih zneskov upniku ne bi smel nakazati, niti jih vrniti dolžnikoma, zato pritožba drugačne odločitve o ugovoru ne more doseči. Navedeno na zapadlost obveznosti dolžnikov v ničemer ne vpliva.

12. Po povedanem se izpodbijana odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) izkaže kot pravilna, posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka; peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ; prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o zavrženju ugovora dolžnikov zoper dopolnilni sklep, vloženega dne 21. 9. 2022 (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo z utemeljitvijo, da sta dolžnika zoper dopolnilni sklep podala ugovor, ki ni bil podpisan in sta bila zato dolžnika, s sklepom z dne 11. 10. 2022 pozvana, da v določenem roku navedeno pomanjkljivost odpravita. Ker pa tega v postavljenem roku nista storila, je sodišče prve stopnje ugovor zoper dopolnilni sklep zavrglo kot nepopoln. Kot je še ugotovilo sodišče, sta mu dolžnika v roku, določenem v pozivnem sklepu dne 25. 10. 2022, sicer posredovala podpisano, a vsebinsko povsem drugačno vlogo. Dne 21. 9. 2022 vložena vloga je namreč vsebinsko identična ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar izhaja tudi iz samega naslova vloge, dne 25. 10. 2022 vložena vloga, ki naj bi predstavljala dopolnitev v skladu s pozivnim sklepom, pa je že na prvi pogled drugačna, saj je krajša. Prav tako se vlogi razlikujeta glede vsebine in je drugačno tudi njuno poimenovanje, saj je vloga, vložena dne 21. 9. 2022, poimenovana „_Ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 11. 2021, I 2051/2021_“, vloga, vložena dne 25. 10. 2022, pa „_Ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 2022, I 2501/2021_.“ Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnika v postavljenem roku svoje vloge, vložene 21. 9. 2022, nista dopolnila v skladu s pozivnim sklepom.

14. Višje sodišče ugotavlja, da zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje potrjujejo podatki v spisu in jih pritožba ne ovrže. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, sta namreč po spisovnih podatkih dolžnika dne 21. 9. 2022 vložila vlogo, ki je vsebinsko povsem enaka ugovoru z dne 8. 12. 2021 zoper sam sklep o izvršbi z dne 19. 11. 2021 in je kot taka tudi naslovljena, po pozivu sodišča, dne 25. 10. 2022 vložena vloga, pa je že na pogled in tudi vsebinsko povsem drugačna ter tudi drugače naslovljena kot dne 21. 9. 2022 vložena vloga. Kljub temu, da je vloga, ki sta jo dolžnika vložila znotraj postavljenega roka iz pozivnega sklepa z dne 8. 10. 2022 podpisana, je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dolžnika dne 21. 9. 2022 vložene vloge, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot ugovor zoper dopolnilni sklep, nista ustrezno dopolnila. K obravnavani pritožbi dolžnika sicer prilagata nepodpisano vlogo, naslovljeno „_Ugovor dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 2022, I 2501/2021_,“ ki je po vsebini in naslovu identična podpisani vlogi, ki sta jo dolžnika na podlagi pozivnega sklepa na sodišče prve stopnje vložila dne 25. 10. 2022, in ki je opremljena z žigom pooblaščencev dolžnika, „21.- 9.- 2022 oddano.“ Vendar pa navedeno še ne dokazuje, da je bila omenjena pritožbi priložena nepodpisana vloga dne 21. 9. 2022 tudi dejansko izročena sodišču prve stopnje, saj na njej ni dohodnega žiga samega prvostopenjskega sodišča. Da bi bila vloga s takšno vsebino in naslovom res (že) dne 21. 9. 2022 vložena na sodišče, pa ne izhaja niti iz ostalih podatkov v spisu. Pač pa je iz spisa razvidno, da sta dne 21. 9. 2022 sodišču priporočeno po pošti poslala le vlogo z datumom 8. 12. 2021, povsem identično ugovoru z dne 8. 12. 2021 zoper sklep o izvršbi z dne 19. 11. 2021, vloženi na sodišče prve stopnje istega dne. Dolžnika tako nista dokazala, da sta dne 25. 10. 2022 vložila dopolnitev svoje nepodpisane vloge, vložene dne 21. 9. 2022 oziroma pritožbene trditve, da je bil ugovor z dne 8. 12. 2021 zgolj priloga vloge, vložene dne 21. 9. 2022. Tudi odločitev o zavrženju ugovora zoper dopolnilni sklep (II. točki izreka) je zato tako pravilna.

15. Po povedanem pritožba ni utemeljena. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Dolžnika, ki s pritožbo nista uspela, krijeta svoje pritožbene stroške. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Razlogi, ki preprečujejo izvršbo, so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ. 2 Glej tudi Juhart M. v: Juhart M., Plavšak N. (ur.), Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, str. 551.