Jedro

Toženec je tožnikovemu bratu pred smrtjo v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost plačila kupnine za stanovanje, kot izhaja iz kupne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 709,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu je toženec dolžan plačati 26.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2015 dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 3.310,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodba preuranjena, neobrazložena, razlogi pa sami s seboj v nasprotju. Sprašuje se, kako naj toženec veljavno izpolnil svoje obveznosti, če pokojni R. K. kot prodajalec ni zapustil nobenega denarja niti v svojem stanovanju niti na svojem bančnem računu. Toženec, ki je edini razpolagal s ključem stanovanja po zapustnikovi smrti, ni uspel dokazati, da je zapustniku dejansko izročil gotovino, čeprav to poskuša dokazati s potrdili. Toženec sodišču tudi ni predložil nobenih dokazov o izvoru svojih denarnih sredstev za obročna plačila v obdobju, na katerega se nanašajo potrdila. Sodišče ne pojasni, zakaj slepo verjame tožencu, da dejansko izroča zapustniku gotovino. Tudi predložitev dvojnih potrdil o plačilu 950 EUR potrjuje, da se je toženec večkrat posluževal zvijač in ukan z goljufivim namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Ni točna navedba sodišča, da je bil toženec lastnik lokala A. v ..., toženec je imel lokal v najemu, bil pa je družbenik v firmi B., d.o.o., ki je po sklepu sodišča od 19. 3. 2018 v stečaju. To dokazuje, da tožencu in sodružbeniku bife ni prinašal takšnih dohodkov, kot sam navaja. Toženec je bil neprepričljiv v navajanju, da so mu bili ključi stanovanja izročeni v bolnici, da je bil prvi obveščen o zapustnikovi smrti ter da mu je na njegov rojstni dan 18. 4. 2014 izročil 5.000 EUR. Nepojasnjen je tudi dogodek 30. 4. 2014. Sodišče ne navaja, kolikšno vsoto je toženec tega dne izročil zapustniku in kdaj. Pritožnik meni, da zapustnik ne bi izjavljal njemu in sestram, da nima denarja, če bi dejansko prejel denarne zneske, kot izpoveduje toženec. Toženec mu ne bi omogočil vstopa v stanovanje, četudi bi tožnik izrazil to željo.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si ne nasprotujejo. Neutemeljen je zgolj splošno uveljavljan pritožbeni očitek o nezakoniti sodbi, ker naj bi bila neobrazložena in sama s seboj v nasprotju, kar sicer predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi samo po uradni dolžnosti ni zasledilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pritožba v ostalem izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, predvsem zaključek, da je toženec R. R., tožnikovemu bratu, pred smrtjo v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost plačila kupnine za stanovanje, kot izhaja iz kupne pogodbe z dne 11. 7. 2013. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je celovita in prepričljiva, prav tako ji ni mogoče očitati nelogičnih zaključkov, kot skuša prikazati pritožba. Pritožnik predvsem vztraja pri svojih trditvah in izpostavlja nekatere okoliščine, ki bi morale po njegovi oceni privesti do drugačne sodbe. Dejstvo, da v zapuščini po pokojnem tožnikovem bratu ni bilo nobenega denarja, niti na njegovem bančnem računu niti v stanovanju, v katerem je imel pravico bivati, na podlagi s pogodbo dogovorjene služnosti stanovanja tudi po sklenitvi kupne pogodbe s tožencem, bi sicer lahko bil indic, da toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti plačila kupnine. Da to ne drži, je toženec dokazal s predložitvijo potrdil o plačilu kupnine, ki jih je podpisal pokojni R. R. Brat tožnika je bil takrat sicer hudo bolan in fizično slaboten, a je bil v celoti sposoben razumeti pomen svojih ravnanj. Pristnost njegovih podpisov na potrdilih o prejemu denarja in sposobnost razumevanja pri sprejemanju odločitev sta potrdila tako izvedenec grafološke stroke kot tudi izvedenec psihiatrične stroke.

7. Toženec je logično pojasnil tudi, zakaj sta se s pokojnim R. R. dogovorila o predčasnem plačilu kupnine v gotovini, torej ne več obročno in na bančni račun. Pokojni je bil hudo bolan in precej zadolžen. Dejstvo, da je zanj v obdobju bolezni skrbel toženec, medtem ko s tožnikom in drugimi sorodniki pokojni skoraj ni imel stikov (razen zadnji mesec pred smrtjo), še samo po sebi ne pomeni, da je pokojnikovo stanje izkoristil in se na njegov račun obogatil, kot nakazuje pritožba. Tudi navedbe, da toženec ni bil lastnik lokala A. v ..., ampak njegov najemnik ter družbenik v družbi, ki je od leta 2018 v stečajnem postopku, niso ključne in ne morejo vnesti dvom v verodostojnost listin, ki dokazujejo plačilo celotne kupnine tožnikovemu bratu. Enako velja za pritožbene trditve, da bi moral toženec predložiti dokaze o izvoru svojih denarnih sredstev za kupnino, ker ne zadostujejo le njegove trditve o dohodkih iz obratovanja gostilne. Končno pa neuspešno pritožnik izpodbija tudi nekatere posamezne ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede okoliščin, ki po oceni pritožbenega sodišča niso odločilne, npr. o tem, kdo naj bi bil prvi obveščen o smrti tožnikovega brata, kje je pokojni tožencu izročil ključe stanovanja, ob kateri uri 18. 4. 2014 naj bi mu izročil 5.000 EUR, kdaj je bila zabava ob pokojnikovem rojstnem dnevu zaključena ter kolikšno vsoto in kdaj je pokojniku izročil kot zadnji obrok kupnine 30. 4. 2014. Pomembno je, da se je prvostopenjsko sodišče ustrezno opredelilo do tistega, kar je za odločitev v tej zadevi bistveno ter da se je opredelilo do dokazne vrednosti vsakega od izvedenih dokazov posebej, opravilo tudi primerjavo posameznih dokazov med seboj in nazadnje sprejelo še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka. Takšna dokazna ocena je v skladu z določbo 8. člena ZPP in se tudi pritožbeno sodišče z njo strinja.

8. V čem naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava, pritožnik posebej ne pojasni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe (435. člen), pravilno uporabilo.

9. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, po uradni dolžnosti ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa ni, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožencu povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), in sicer skladno z Odvetniško tarifo 950 točk za sestavo odgovora na pritožbo, skupaj z materialnimi stroški in DDV, ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, 709,31 EUR. Priznane stroške mora tožnik povrniti tožencu v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s 332. členom ZPP), v primeru zamude pa še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).