Jedro

Izhajajoč iz namena stikov (zagotavljanje otrokovih koristi – prvi odstavek 106. člena ZZZDR) in temeljne dolžnosti staršev, izvirajoče iz njihove roditeljske pravice (zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja njihovih otrok – 4. člen ZZZDR), je vsak starš dolžan poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč (v konkretnem primeru z namenom, da se izboljša funkcioniranje roditelja v starševski vlogi), kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja otrokove koristi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

1. v II. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: "III. točka sodbe Okrožnega sodišča v Krškem IV P 184/2011 z dne 22. 10. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 368/2013 z dne 6. 3. 2013, se spremeni tako, da se glasi: Stiki med očetom in mladoletnim sinom A. A. se določijo: - vsak torek, ko oče prevzame A. na CSD ... ob 13.10 ali po dogovoru s CSD ob drugi uri, A. pa oče pripelje na materin dom ob 18.00 uri, pri čemer se v okviru tega stika izvaja tudi skupna družinska terapija očeta in A., to pa po programu, v prostorih in v terminih, ki jih določi družinski terapevt, katerega po predhodno pridobljenih izjavah pravdnih strank izbere CSD, Enota, to pa v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa. Skupna družinska terapija se prične izvajati prvi naslednji torek po določitvi družinskega terapevta. Če se skupna družinska terapija konča ob uri, ki ne omogoča vrnitve A. domov do 18.00 ure, se čas njegove vrnitve temu ustrezno podaljša; - drugi vikend v vsakem mesecu od sobote od 10.00 ure, ko toženka pripelje A. A. na tožnikov dom na ..., do nedelje do 18.00 ure, ko tožnik otroka odpelje na naslov toženkinega stalnega prebivališča; - po dogovoru med A. in tožnikom vsak četrtek, ko tožnik prevzame A. na CSD ob 13.10 uri ali po dogovoru s CSD, ob drugi uri, A. pa tožnik pripelje ob 18.00 uri na toženkin dom; - po dogovoru med A. in tožnikom četrti vikend v vsakem mesecu od sobote od 10.00 ure, ko toženka pripelje A. na tožnikov dom na ..., do nedelje do 18.00 ure, ko tožnik otroka odpelje na naslov toženkinega stalnega prebivališča; - vsako leto strnjeno od 1. do 10. julija v skladu z dogovorom med A. in tožnikom, ter izmenično vsak drug praznik ali praznike, s pričetkom za božič, 25. in 26. 12. 2012. Stiki, ki so določeni fiksno (ob torkih, drugi vikend v vsakem mesecu in za praznike), se izvršujejo pod pogojem, da se tožnik s sinom A. redno udeležuje skupne družinske terapije.

Kadar skupne družinske terapije zaradi drugih obveznosti družinskega terapevta ne bo možno izvesti v torek, se ta stik s skupno družinsko terapijo izvede drug dan po predhodnem dogovoru družinskega terapevta s tožnikom in A. CSD nudi potrebno strokovno pomoč tožniku in A. v zvezi z organizacijo stikov s skupno družinsko terapijo."

2. v III. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za spremembo odločitve o zaupanju mladoletnega A. A. v varstvo in vzgojo, kot je razviden iz I. točke izreka. III. točko sodbe sodišča prve stopnje IV P 184/2011 z dne 22. 10. 2012 je glede stikov med tožnikom in sinom A. spremenilo tako, kot je razvidno iz II. točke izreka odločbe. Sklenilo je, da pritožba zoper sklep iz II. točke izreka odločbe ne zadrži izvršitve sklepa (III. točka). Zavrnilo je predlog toženke za izdajo začasne odredbe, kot je razviden iz IV. točke izreka odločbe. Odločilo je še, da stranki krijeta svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Sodbe prvega sodišča (I. točka izreka odločbe) pravdni stranki ne izpodbijata. Obe se pritožujeta zoper sklep prvega sodišča, pri čemer tožnik izpodbija odločitev v II. in V. točki izreka, toženka pa izpodbija sklep prvega sodišča v celoti. Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep v izpodbijanem delu ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. V bistvenem navaja, da je izvedensko mnenje nesprejemljivo in bi moralo sodišče angažirati drugega izvedenca. Opisuje zgodovino medsebojnih večletnih sodnih postopkov. Izvedenka se ni opredelila do listin v spisu in tudi ni navedla, katere listine je pregledala. Tožnik je izpostavil večletno spremenjeno obnašanje sina A., ko je sam z očetom in ko sta poleg tudi toženka in drugi sin. Zato je zahteval, da bi izvedenka morala preveriti to okoliščino tako, da izvede preizkus obnašanja A. z vsakim od staršev, z bratom samim in z vsemi skupaj, česar ni storila. Zgolj en razgovor in preveritev odgovorov vprašalnika v računalniškem programu ne izkazuje poglobljenega ravnanja strokovnjaka. Prvo sodišče in izvedenka se ne opredelita do pravnomočnih sodnih odločb in izvedenskega mnenja v zadevi N 71/2015 glede toženkinih težav in njene stiske glede dopustitve izvajanja stikov otrok s tožnikom. CSD ni nikoli ugotovil škodljivosti izvajanja stikov med tožnikom in A., ugotovljena je bila celo težavnost komunikacije med pravdnimi strankami, poleg tega pa tudi težave matere v zvezi z omogočanjem stikov. Izkazano je bilo vplivanje matere in okolja na A. od leta 2011 dalje. To bi morala izvedenka podrobno raziskati, česar ni storila. Otrok je vsa leta kazal občutja do očeta iskreno le tedaj, ko je bil z njim sam. Sodišče ni opravilo neformalnega razgovora z otrokom, kar predstavlja kršitev določb postopka. Izvrševanje stikov ne sme biti prepuščeno odločitvam otrok. Sodišče je določilo stike tako, da se ti izvedejo, ko A. to želi, pri čemer ni pretehtana njegova resnična volja. Ni opredeljeno, zakaj naj bi se A. bal očeta. Navedbe izvedenke, da je videla, kako je A. pripovedoval o očetu ter da je to dovolj za njene zaključke, niso upoštevne. Glede odločitve o spremenjenem načinu izvajanja stikov je nasprotje med stališčem izvedenke, da ni odločilen obseg stikov med tožnikom in A., ter njeno ugotovitvijo, da se stiki ne bi smeli prekiniti. Med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo je nasprotje v tem, da je v izreku določeno, da tožnik prevzame A. vsak torek na CSD, iz 11. točke obrazložitve pa izhaja, da je torek dan, ko se A. sam odloči, ali bo na stik šel ali ne. Sklep je pomanjkljiv tudi zato, ker v njem ni izrecno določeno, da se stiki izvajajo nespremenjeno v času praznikov. Izvedenka ni nikjer podala mnenja, da bi morala biti sprememba stikov med tožnikom in A. trajna, ampak je navedla, da naj se vzpostavi prehodno obdobje. Izvedenka ni nikjer govorila o kakršnemkoli zdravljenju tožnika in je sodišče v tem pogledu v okviru 12. točke obrazložitve zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Toženka v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njenemu predlogu, da se stiki ne izvajajo do vključitve tožnika v ustrezno družinsko terapijo, podrejeno pa, da stiki med tožnikom in A. potekajo le v okviru izvajanja družinske terapije ob prisotnosti družinskega terapevta. Zaradi otrokovih koristi bi moralo sodišče pogojevati nadaljnje izvajanje stikov s tem, da se tožnik vključi v ustrezno družinsko svetovanje. Tožnik ne namerava spremeniti svojih vzorcev vedenja in tega brez strokovne pomoči tudi ni zmožen. Izvajanje družinske terapije bi bilo nujno, da bi se sploh lahko govorilo o stikih, ki bi bili koristni za otroka. Obseg stikov, ki je določen v II. točki izpodbijane odločbe, ni ustrezen. Po toženkinem mnenju je nujno potrebno, da se izvajanje stikov določi na način, da se tožnik najprej vključi v družinsko terapijo, da se ugotovi pozitiven vpliv te terapije na tožnika, šele nato pa bi lahko potekali stiki med tožnikom in A., ki bi bili otroku v korist. Izvedenka je pojasnila, da stiki, kakršni so, niso v redu, če se na strani tožnika ne spremeni ničesar. Izvedenkin predlog izvajanja stikov bi bil smiseln le v primeru, da se tožnik vključi v družinsko terapijo. Po mnenju izvedenke je vključitev tožnika v sistemsko družinsko terapijo smiselna, da bi se zmanjšala A. anksioznost. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo toženkin predlog za začasno odredbo. Prvo sodišče je napačno odločilo o stroških postopka.

4. Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Prvo sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo odločitve o varstvu in vzgoji mladoletnega A. (pravdni stranki sta glede sina A. 6. 3. 2019 sklenili sodno poravnavo, da odslej potekajo stiki med tožnikom in A. v skladu z dogovorom med očetom in sinom). Zoper to sodbo se tožnik ne pritožuje. Glede na to pritožbeno sodišče ne odgovarja na tisti del tožnikovih pritožbenih trditev, ki se nanašajo na vprašanje zaupanja mladoletnega A. v varstvo in vzgojo enemu od staršev.

7. Tožnik izpostavlja, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke ... nesprejemljivo že zato, ker izvedenka ne navaja vseh listin, ki jih je pregledala, ob tem pa nepopolno povzema vsebino posameznih listin v spisu. Tožnikova graja ni utemeljena, saj sta za presojo izvedenkinega dela bistvena njena izvid in mnenje, v okviru katerih so podani odgovori na vprašanja, ki jih je izvedenki zastavilo sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedenka celovito in argumentirano odgovorila na zastavljena vprašanja in pojasnila vsa dejstva, ki so bila pravno pomembna za odločitev sodišča. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da ni bilo razlogov za angažiranje novega izvedenca, za kar se zavzema tožnik. Stvar izvedenkine odločitve je, katere strokovne metode dela bo uporabila pri izvedbi izvedenske naloge. Izvedenka je prepričljivo razložila, zakaj je opravila ločene preglede z vsakim staršem in otrokom (poudarila je, da vedno opravi individualni kliničnopsihološki pregled z vsakim posebej, tako z otrokom kot s staršema) ter da na njene ugotovitve ne bi v ničemer vplival istočasni oziroma skupni pregled tožnika in sina A. (ter skupni pregledi z ostalimi družinskimi člani), za kar se tožnik neutemeljeno zavzema še v pritožbi. Izvedenka je med drugim ugotovila, da je A. odkrit in resnicoljuben, ima nadpovprečno visoke besedne sposobnosti, njegova pripoved med pregledom je bila konsistentna in iskrena ter da njegove izjave oziroma mnenje niso posledica toženkinega vplivanja.

8. Izvedenka je prepričljivo obrazložila tudi ugotovitev o A. anksioznosti (ta je bila ugotovljena že pred leti) do tožnika, ki izvira iz očetovega vedenja do sina. Tudi v tem delu je tožnikova pritožbena graja izvedenkine ugotovitve vsebinsko prazna, saj ne poda nobenih tehtnih argumentov, s katerimi bi lahko vzbudil dvom v pravilnost te ugotovitve. Izvedenka se ni bila dolžna opredeljevati do posameznih sodnih odločb (izdanih v predhodnih sporih med pravdnima strankama glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo ter ureditve stikov) in do mnenja izvedenke Teodore Pečarič Jager, podanega v zadevi N 71/2015, saj je bilo glede na predmet obravnave v obeh združenih zadevah (na pritožbeni stopnji pa je nato ostalo aktualno le še vprašanje spremembe odločitve o stikih med tožnikom in A.) potrebno razjasniti sedanje stanje oziroma dogajanje v obdobju po izdaji zadnje sodne odločbe v predhodnih postopkih med pravdnima strankama iz leta 2016. 9. Glede na zgodovino odnosov med pravdnima strankama po razpadu njune zunajzakonske skupnosti v letu 2011 (zanje je značilno nerazrešeno in izredno konfliktno razmerje med staršema) ni dvoma, da sta njuna otroka zaradi tega zelo obremenjena, kar izrazito negativno vpliva na razvoj otrok. Izvedenka je ugotovila, da otroka odklanjata stike s tožnikom in si jih ne želita, oziroma si jih A. želi le v minimalnem obsegu. Odklanjanje očeta ni posledica materinega vplivanja, ampak izhaja iz lastnih neugodnih izkušenj obeh otrok z očetom. A. anksioznost je nastala na podlagi njegovih izkušenj z očetom, ki je po izvedenkinih ugotovitvah tisti, ki mora spremeniti svoje vedenje do A., s čimer bi izkazal empatičnost. Glede na ugotovitve izvedenke, ki jih je prvo sodišče izčrpno povzelo in njihove pravilnosti tožnikove pritožbene trditve ne omajejo, ni dvoma, da stiki, kot so bili določeni doslej, niso v korist A., saj ob očetovem vedenju doživlja stisko. Ker je prvo sodišče izvedlo dokaz z izvedenko, ki je v okviru svoje naloge opravila tudi temeljit individualni pregled z A., ni bilo nobene potrebe, da bi moralo opraviti še neformalni razgovor z otrokom.

10. Ugotovitve izvedenke so narekovale prvemu sodišču izdajo nove odločbe o ureditvi stikov med tožnikom in A. (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ob mnenju izvedenke, da ne bi bilo dobro, da se stik med tožnikom in A. prekine, ter da bi moral tožnik spremeniti svoje vedenje v odnosu do A. (po oceni izvedenke sedanji stiki niso v redu, če se nič ne spremeni na očetovi strani), česar glede na svoje osebne kapacitete ne bo zmogel brez strokovne podpore, je prvo sodišče utemeljeno sledilo predlogu izvedenke (iz zmotnih materialnopravnih razlogov tega sicer ni upoštevalo tudi v izreku svojega sklepa, ampak le v obrazložitvi – njena 12. točka), da je glede na vzpostavljeni odnos med njima smiselno, da na tem odnosu delata skupaj s strokovno usposobljenim družinskim terapevtom, zaradi česar je izvedenka svetovala sistemsko družinsko terapijo, s ciljem, da se A. anksioznost do očeta zmanjša, oče pa spremeni vedenje do sina, da ga sliši, in da bi se A. počutil bolj varno. Končni cilj izvajanja stikov v povezavi s skupno družinsko terapijo v prehodnem obdobju (katerega trajanja ni mogoče časovno opredeliti) je vzpostaviti normalen odnos med očetom in sinom. V tem pogledu bi bilo po mnenju izvedenke dobro, da bi bil en stik med tožnikom in A. fiksno določen, en stik pa fleksibilen, da bi se otroku dopustilo, da kdaj na stik tudi ne gre, če tega ne želi, pri čemer je normalno, da starš to sprejme.

11. Navedena izhodišča so predstavljala utemeljeno podlago za spremembo odločitve o stikih med tožnikom in A. V obstoječi situaciji, ko je treba težiti k dvigu stikov med tožnikom in A. na višji nivo, je v določenem prehodnem obdobju (kako dolgo bo, je odvisno predvsem od tožnikove aktivne udeležbe v skupni družinski terapiji z A. in njenih rezultatov, zato njegovega trajanja ni mogoče časovno določiti) A. treba omogočiti, da se glede fleksibilno določenih stikov (po dogovoru med njim in očetom) sam odloči, ali želi na stik ali ne (to je smotrno glede na njegovo starost, zrelost in osebne lastnosti, ki jih je ugotovila izvedenka), zaradi česar je tožnikovo nasprotovanje fleksibilno določenemu delu stikov neutemeljeno. Prvo sodišče je obrazloženo povzelo tudi ugotovitve izvedenke, zakaj A. čuti bojazen pred očetom oziroma njegovimi reakcijami, zato je nasprotna tožnikova trditev protispisna.

12. Med izvedenkinima stališčema, da ni bistveno, kolikšen je obseg stikov (bistvena je sprememba očetovega vedenja v odnosu do A.), ter da ni dobro, da bi se stiki med tožnikom in A. prekinili, ni nobenega nasprotja, kot neutemeljeno trdi tožnik. Prvo sodišče je res odločilo, da se fiksni stik izvaja vsak torek, v 11. točki obrazložitve pa je navedlo, da je stik ob torkih določen kot fleksibilen, kar pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj očitno pisno pomoto, ne pa bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama zoper II. točko izpodbijanega sklepa, je pri spremembah tega dela sklepa prvega sodišča saniralo tudi omenjeno pomoto. Glede na kompleksnost spremembe II. točke izreka sklepa je pritožbeno sodišče sledilo tožnikovemu stališču, da je zaradi jasnosti izreka treba vanj vnesti celotno besedilo delno spremenjene III. točke sodbe IV P 184/2011 z dne 22. 10. 2012. 13. Izvedenka je res govorila o prehodnem obdobju v zvezi z delnim izvrševanjem stikov po dogovoru (fleksibilni stiki) med tožnikom in A. ter glede na njuno skupno družinsko terapijo, vendar pa trajanja tega obdobja ni mogla opredeliti, kar je samo po sebi razumljivo, saj je to odvisno predvsem od uspešnosti skupne družinske terapije očeta in sina. Glede na njen rezultat bo lahko v prihodnosti aktualna ponovna sprememba odločitve o stikih (četrti odstavek 421. člena ZPP), zato ni mogoče govoriti, da izpodbijana odločitev predstavlja trajno ureditev stikov.

14. Drži, da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon (tretji odstavek 51. člena Ustave RS), vendar pa to vprašanje v obravnavani zadevi ni aktualno. Tožnik je na naroku 6. 3. 2019 podal izjavo, da pristaja na skupno družinsko terapijo s sinom A., ne glede na to pa udeležba na skupni družinski terapiji v zvezi z izvrševanjem stikov med otrokom in nerezidenčnim staršem ne predstavlja zdravljenja, kot napačno meni prvo sodišče. Izhajajoč iz namena stikov (zagotavljanje otrokovih koristi – prvi odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) in temeljne dolžnosti staršev, izvirajoče iz njihove roditeljske pravice (zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja njihovih otrok – 4. člen ZZZDR), je vsak starš dolžan poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč (v konkretnem primeru z namenom, da se izboljša funkcioniranje roditelja v starševski vlogi), kadar je to potrebno zaradi zagotavljanja otrokove koristi. Sredstvo za dosego tega cilja v tej zadevi je po ugotovitvi izvedenke skupna družinska terapija tožnika in A. Z vidika prej omenjene starševske dolžnosti je tožnik zato dolžan aktivno sodelovati v okviru skupne družinske terapije, katere namen je odpraviti vzroke težav v odnosu med tožnikom in A. ter omogočiti v bodoče njune stike na ustrezni kvalitetni ravni. Če tožnik ne bi bil pripravljen sodelovati oziroma se ne bi hotel udeleževati skupne družinske terapije, nadaljnji stiki z A. ne bi imeli nobenega smisla, saj bi ob nespremenjenem očetovem vedenju bili otroku v škodo.

15. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo tudi toženkini pritožbi in spremenilo ureditev stikov, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. Glede na ugotovitve izvedenke ni smiselno prekinjati izvrševanja stikov med tožnikom in A. ter čakati na rezultate skupne družinske terapije ter šele potem nadaljevati z izvrševanjem stikov (za kar se neutemeljeno zavzema toženka), ampak mora ta terapija potekati vzporedno oziroma v okviru fiksno določenih stikov. Zato je pritožbeno sodišče določilo, da je tožnikova redna udeležba v skupni družinski terapiji z A. pogoj za izvrševanje fiksno določenih stikov.

16. Da se bodo stiki s skupno družinsko terapijo lahko nemoteno izvrševali, je pristojni CSD v okviru svojih nalog (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR) dolžan nuditi tožniku in A. potrebno strokovno pomoč, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ustrezno spremenilo (dopolnilo) odločitev prvega sodišča (drugi odstavek 408. člena ZPP).

17. Iz doslej navedenih razlogov ni bil utemeljen toženkin predlog za izdajo začasne odredbe, zato ga je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo, neutemeljena pa je zato tudi toženkina pritožba v tem delu (zoper IV. točko izreka sklepa). Glede na obsežnost spremembe II. točke izpodbijanega sklepa in okoliščino, da je z odločitvijo pritožbenega sodišča postopek pravnomočno končan, je odločitev prvega sodišča v III. točki izreka sklepa postala brezpredmetna, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo že iz tega razloga.

18. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov delno ugodilo pritožbama pravdnih strank ter spremenilo oziroma razveljavilo posamezne dele izpodbijanega sklepa, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe pravdnih strank, ker bodisi niso relevantne, bodisi niso konkretizirane v tolikšni meri, da bi predstavljale argumentirano kritiko izpodbijane odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Sodišče odloča o stroških postopka v tovrstnih sporih po prostem preudarku (413. člen ZPP). Vodenje postopka in opravljanje procesnih dejanj strank ter končna odločitev sodišča morajo biti osredotočeni na ugotavljanje največje koristi otrok, kar je po normalnem teku stvari tudi v interesu njihovih staršev, ne glede na še tako konfliktna razmerja med njimi. Iz podatkov spisa izhaja, da so vzroki medsebojnih sporov, med katere spadata tudi obravnavani združeni zadevi, v ravnanjih obeh pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja tudi za stroške postopka pred prvim sodiščem, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi tudi v tem delu in potrdilo izpodbijani sklep v V. točki izreka.