Jedro

Sodišče prve stopnje mora pred odločanjem o predlagani začasni odredbi ugotoviti, ali so podane procesne predpostavke: ali je vložena tožba, zoper kateri akt oz. dejanje ter opraviti predhodni preizkus tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 623/2003-23 z dne 22.4.2003, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 357/2003-3 z dne 19. 3. 2003, na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Menilo je, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS, oziroma da za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik ni izkazal, da bi mu zaradi tega, če se sporno razmerje ne bi začasno uredilo, nastale hujše škodljive posledice.

Tožnik v pritožbi najprej povzema dotedanji postopek in iz tega zaključi, da prvostopno sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, danim ob prvi obravnavi te zadeve v sklepu, št. I Up 357/2003-3 z dne 19. 3. 2003. Navaja, da je bil predlog za odložitev izvršitve sklepa o imenovanju poslan nadzornemu svetu ... sklada, ki pa nanj ni odgovoril na način, predpisan z ZUP. Prav tako meni, da je iz njegove laične tožbe jasno, da bi z izvršitvijo akta o imenovanju nastala težko popravljiva situacija za tožnika in za javni interes. Meni, da bi moralo prvostopno sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe poslati v dopolnitev tožniku in ga podučiti, kako naj zadevo popravi, ter ga opomniti na posledice, ne pa, da se samo odloča za procesne predpostavke, pod katerimi naj se odloča. Ker je bilo prvostopno sodišče s sklepom vrhovnega sodišča opozorjeno na pomanjkljivosti v postopku, ki pa jih v novem postopku ni odpravilo, tožnik dvomi v pošteno sojenje. V pošteno sojenje dvomi tudi zato, ker niso bile uporabljene možnosti upravnega nadzora potom upravne inšpekcije oz. Ministrstva za kulturo v zvezi z neizročitvijo spisne dokumentacije sodišču. Tožnik še naprej meni, da direktorja ni izbral pristojni organ, da izbrani direktor ne izpolnjuje razpisanih pogojev ter je zato neizdaja začasne odredbe v nasprotju z javnim interesom za pravno državo. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo napotkov iz sklepa pritožbenega sodišča, št. I Up 357/2003-3 z dne 19. 3. 2003, saj tožnika ni pozvalo na dopolnitev tožbe v smeri razjasnitve vprašanja, zoper kateri akt vlaga tožbo in v zvezi z njo predlaga izdajo začasne odredbe. Tako po presoji pritožbenega soidšča še vedno ni jasno, zoper kateri akt tožene stranke je tožnik vložil tožbo, zato tudi ni jasno, katero je sporno pravno razmerje in ali je sodno varstvo za tovrstne zadeve oziroma akte zagotovljeno v upravnem sporu, zaradi česar je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče preuranjeno odločalo o predlagani začasni odredbi.

Po 69. členu ZUS se namreč lahko predlaga izdaja začasne odredbe le v zadevah, v katerih je s tožbo zoper določen akt ali dejanje, katerega zakonitost se presoja v upravnem sporu (1. do 3. člen ZUS), začet upravni spor, torej mora biti jasno najmanj to, zoper kateri akt je tožba vložena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, razveljavilo izpobijani sklep prvostopnega sodišča ter mu zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem naj upošteva napotke iz predhodnega sklepa tega sodišča v tej zadevi ter tudi dejstvo, da je tožena stranka po sklepu o ustanovitvi javna ustanova kot oblika javnega sklada, v kateri po 55. členu Zakona o javnih skladih upravo imenuje nadzorni svet sklada.