Jedro

Tožniku je bila že odmerjena invalidska pokojnina od 7. 4. 2012 dalje. Dne 15. 7. 2014 je tožnik vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR ter da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama utemeljeno zavrnil. Zato tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov in priznanje invalidske pokojnine v višjem znesku ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 3. 7. 2014 ter št. ...z dne 25. 11. 2014 in, da je tožnik upravičen do odmere višjega zneska nadomestila za invalidnost v obdobju od 1. 1. 2003 do 6. 4. 2012, pri čemer mu je toženec dolžan izplačati razliko med do sedaj odmerjenim in na novo odmerjenim nadomestilom za invalidnost ter od višje odmerjenega nadomestila tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska višje odmerjenega nadomestila za invalidnost do plačila, v 8 dneh. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 1. 2015 ter št. ... z dne 14. 5. 2015 in da se tožniku prizna višji znesek invalidske pokojnine od 7. 4. 2012 dalje, pri čemer mu je toženec dolžan izplačati razliko med do sedaj odmerjeno pokojnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila, v 8 dneh in da se mu v pokojninsko osnovo za odmero invalidske pokojnine všteva tudi nadomestilo za invalidnost in zakonske zamudne obresti od nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2003 dalje ter da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Ključno vprašanje, ki je predmet tega sodnega postopka, je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v smislu 133. in 134. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in nadomestilo za invalidnost v smislu 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sklicuje se na odločbo pravnega prednika toženca z dne 6. 9. 1979, ki je glede odločitve o nadomestilu zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu ostala nerealizirana. Tožnik je tudi po ugotovljeni invalidnosti ostal na svojem delovnem mestu. Ker je tožnikova invalidnost nastala v času veljave ZPIZ/92 in glede na odločitev toženca, da bo o pravici do nadomestila zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu odločilo s posebno odločbo, bi toženec moral v skladu s citiranima določbama ZPIZ/92 ugotavljati, ali je tožnik upravičen do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V zvezi z likvidacijo podjetja A. v stečajnem postopku leta 1990, se je tožnik tako leta 1985 zaposlil kot invalid III. kategorije invalidnosti pri podjetju B. d.o.o. Navedeno podjetje je v dopisu z dne 5. 11. 2007 sporočilo, da ne razpolaga z listinskim dokazilom, da je bil tožnik razporejen na drugo delovno mesto v skladu z dokončno odločbo z dne 6. 9. 1979. V istem dopisu še navaja, da je tožnik že od leta 1983 zaposlen kot mehanik posebnih vozil, od leta 1991 dalje pa je za to delo avtomehanika razvrščen v 10. plačni razred IV. tarifne skupine. Iz navedenih dejstev je utemeljena smiselna ugotovitev, da toženec ničesar ni opravil v smislu realizacije odločbe z dne 6. 9. 1979, predvsem za izdajo ustrezne odločbe o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V tožnikovem primeru bi moral toženec odmeriti nadomestilo od mesečnega povprečja plač, ki jih je tožnik dobil v katerihkoli desetih letih zavarovanja po 1. 1. 1970 in v primeru manjše plače na drugem ustreznem delu razliko izplačati kot nadomestilo plače. S takšnim načinom ugotavljanja upravičenosti do nadomestila je delovni invalid zavarovan v primeru izgube drugega ustreznega dela, na katero je bil razporejen oziroma mu je preskrbljena zaradi prenehanja organizacije oz. stečaja. V takem primeru mu je potrebno na podlagi že poprej ugotovljene invalidnosti izdati novo odločbo o priznanju nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo. Vztraja, da je tožnikova pravica do nadomestila plače na drugem ustreznem delu bila podana v zvezi s 446. členom ZPIZ-1 do 1. 1. 2003. Zaradi nevestnega ravnanja toženca, tožniku pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu takrat ni bila priznana. Zahtevo za priznanje in odmero nadomestila je tožnik vložil dne 6. 2. 2006, to je že v času veljavnosti ZPIZ-1, ki pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ne pozna več. V skladu z napotki Vrhovnega sodišča RS v sodbi z dne 11. 10. 2010 je toženec z odločbo z dne 3. 7. 2014 tožniku priznal pravico do nadomestila za invalidnost v izračunanih vrednostih od 1. 1. 2003 do 6. 4. 2012, z odločbo z dne 25. 11. 2014 pa še zamudne obresti od 31. 1. 2003 do plačila 21. 7. 2014. Meni, da je upravičen do priznanja pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu do 1. 1. 2003 na podlagi določb ZPIZ/92. Odmerjeno nadomestilo bi vplivalo tudi na višjo pokojninsko osnovo oz. višjo invalidsko pokojnino. Tožnik tudi ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in toženca glede odstotka odmere nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Ni sporno, da je tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde. Skladno s tem meni, da bi se mu morala priznati pravica do nadomestila za invalidnost v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 94. člena v zvezi z 2. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1 v višini 60 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti. Kar zadeva oblikovanje tožnikove pokojninske osnove toženec ne kaže potrebne zanesljivosti in prepričljivosti pri ugotavljanju najugodnejšega mesečnega povprečja plač. V izpodbijani odločbi z dne 6. 1. 2015 v tretjem odstavku obrazložitve navaja, da je izračun pokojninske osnove opravljen v skladu z 39. členom in 409. členom ZPIZ-1 na podlagi mesečnega povprečja osnov iz najugodnejšega 18-letnega obdobja od 1. 1. 1970. V četrtem odstavku iste odločbe pa toženec trdi, da se pokojninska osnova, kljub upoštevanju naknadnih izplačanih nadomestil za invalidnost v letih 2003 do 2011, ni spremenila. Že takšna trditev toženca podpira tožnikovo trditev, da izračun pokojninskih osnov ni sprejemljiv za odločanje o višini nadomestila in za odmero invalidske pokojnine. Vse navedeno in nepravilno oblikovanje pokojninske osnove ter posledično nepravilna odmera invalidske pokojnine, je vzročno vplivalo tudi na izračun nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 3. 7. 2014 in tudi na višino obračunanih zamudnih obresti po odločbi z dne 25. 11. 2014. Glede na specifičnost vsebine dejanskega stanja, kakor tudi zakonsko podlago tožbenega zahtevka, je tožnik že tekom zadevnega sodnega postopka predlagal, da vse specifičnosti, ki so značilne pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotovi sodni izvedenec finančno-računovodske stroke. Izvedbo tega predloga pa je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna. Vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno oz. napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tako v postopku zmotno ter nepopolno presodilo listine, sodba sodišča pa se v pretežnem delu opira na te dokaze. V sodbi sodišča obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih, in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v vsebini listin, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. V sodbi ne obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih, in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, niti sodba nima takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, sodba pa ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

K pritožbi glede nadomestila za invalidnost

5. Ni sporno, da je bil tožnik že z odločbo pravnega prednika toženca z dne 6. 9. 1979 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in da iz izreka citirane odločbe med drugim izhaja, da bo o pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno s posebno odločbo, in sicer, kot izhaja iz obrazložitve potem, ko bodo predloženi dokazi o nastopu dela delovnega invalida na drugem ustreznem delu. Torej, če takšni podatki niso bili predloženi pogoji za odločanje o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu skladno z odločbo z dne 6. 9. 1979, niso bili izpolnjeni. Podatke o pričetku dela na drugem ustreznem delu je dolžan tožencu predložiti delodajalec, pa tudi sam tožnik, tako da ni utemeljen očitek, da toženec ni izdal ustrezne odločbe in ni realiziral odločbe z dne 6. 9. 1979. Obveznost realizacije odločbe z dne 6. 9. 1979 in prerazporeditev na drugo ustrezno delo, se ne nanaša na toženca, pač pa na delodajalca. Njegova dolžnost je (bila), da je tožnika na podlagi citirane odločbe prerazporedil na drugo ustrezno delo, oz. na delo ustrezno njegovi delovni zmožnosti, tožnikova pa, da je začel na drugem ustreznem delu delati.

6. Pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi toženec, ker je tožnikova invalidnost nastala v času veljavnosti ZPIZ/92, moral ravnati v skladu s 133. členom in 134. členom ZPIZ/92. Ne samo, da invalidnost pri tožniku ni nastala v času veljavnosti ZPIZ/92 (od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999), ampak 19. 7. 1979, kar za konkreten primer niti ni relevantno, torej kdaj je nastala invalidnost, pač pa kdaj je tožnik uveljavljal oz. vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Podlago za priznanje uveljavljene pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu lahko namreč predstavlja le tisti predpis oz. zakon, ki je v času vložitve zahteve veljal in urejal vprašanje uveljavljene dajatve.

7. V obravnavanem primeru pravno podlago za priznanje nadomestila tako predstavlja ZPIZ-1, ker je tožnik zahtevo za priznanje nadomestila vložil 6. 2. 2006, ko je že veljal ZPIZ-1. Ker pa ZPIZ-1 vprašanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, prav tako pa vprašanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, ni več urejal in to tudi ni izhajalo iz prehodnih določb, da se za takšne primere, kot je tožnikov, uporablja prejšnji zakon, to je ZPIZ/92, pritožba neutemeljeno vztraja, da se tožniku nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmeri skladno s 446. členom ZPIZ-1 po 133. in 134. členom ZPIZ/92. 8. Takšni pritožbeni razlogi so nenazadnje v očitnem nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 131/2009 z dne 11. 10. 2010, s katero je v reviziji spremenilo zavrnilni sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 27. 3. 2006 in z dne 27. 2. 2007 o zavrnjeni pravici do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter naložilo tožencu, da v roku 30 dni izda nov upravni akt iz jasnih razlogov, ker za odločanje o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu na podlagi tožnikove zahteve vložene 6. 2. 2006, kljub dejstvu, da je tožnik delovni invalid že od leta 1979, ni bilo nobene podlage v ZPIZ-1 za uporabo ZPIZ/92 in za odmero nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu na podlagi 133. člena oz. 134. člena ZPIZ/92 do 1. 1. 2003. Zato tudi ni relevantno, ali bi takšna odmera vplivala na višino pokojninske osnove ter posledično na višino invalidske pokojnine, kar uveljavlja tožnik v pritožbi.

9. Skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11. 10. 2010 je toženec s prvostopno odločbo št. ... z dne 3. 7. 2014, potrjeno z drugostopno odločbo št. ... z dne 25. 11. 2014, tožniku priznal in odmeril nadomestilo za invalidnost od 1. 1. 2003 dalje na podlagi 94. člena ZPIZ-1 v višini 88,61 EUR, kar predstavlja 25 % invalidske pokojnine, ki je na dan 1. 1. 2003 znašala 354,43 EUR.

10. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka ter 3. alinejo tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 25 % invalidske pokojnine, ki bi delovnemu invalidu, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pripadalo ob nastanku invalidnosti.

11. V konkretnem primeru je toženec priznal in odmeril nadomestilo za invalidnost zaradi tožnikove zaposlitve na drugem ustreznem delu od 1. 1. 2003, to je od dneva pričetka uporabe določb ZPIZ-1, navedenih v 446. členu, pa do dneva, ko je bil tožnik v delovnem razmerju in obvezno zavarovan, to je do 6. 4. 2012. Nadomestilo za invalidnost se skladno z določbo 161. člena ZPIZ-1 zavarovancu izplačuje od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oz. je obvezno zavarovan.

12. Ker gre za odmero nadomestila zaradi zaposlitve na drugem delovnem mestu in ker tožnik v navedenem obdobju od 1. 1. 2003 do 6. 4. 2012 ni bil brezposeln, tožnik neutemeljeno uveljavlja nadomestilo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 94. člena v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka citirane določbe v višini 60 % in se sklicuje na to, da mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje, pri tem pa ne pove, kdaj mu je delovno razmerje prenehalo, iz katerih razlogov in pri katerem delodajalcu.

13. Toženec je za izračun nadomestila za invalidnost upošteval, da invalidska pokojnina na dan 1. 1. 2003 znaša 84.936,48 tedanjih SIT oz. 354,43 EUR. Pri odmeri invalidske pokojnine je bila upoštevana pokojninska osnova, določena na podlagi najugodnejšega 13 letnega povprečja v višini 112.872,41 SIT oz. 471,01 EUR ter upoštevan odmerni odstotek 75,25 % določen skladno s 409. členom ZPIZ-1. Izračun posameznih postavk je toženec tožniku posredoval, dodatno pa je podatke za izračun preverilo še sodišče prve stopnje. Potem ko je sodišče prve stopnje pokojninsko osnovo ter izračun invalidske pokojnine preverilo in ga povzelo v obrazložitvi, je utemeljeno zaključilo, da je nadomestilo za invalidnost pravilno ugotovljeno, s tem pa sta pravilni tudi izpodbijani odločbi toženca z dne 25. 11. 2014 in z dne 2. 7. 2014. K pritožbi v zvezi s ponovno odmero invalidske pokojnine

14. Sodišče prve stopnje je v zvezi s ponovno odmero invalidske pokojnine na podlagi določbe 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 5. 2015 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 6. 1. 2015, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za ponovno odmero invalidske pokojnine in odločil, da se še nadalje izplačuje invalidska pokojnina odmerjena z odločbo št. ... z dne 21. 8. 2012. V obravnavani zadevi je sporno, ali je izplačano nadomestilo za invalidnost vplivalo na višino invalidske pokojnine.

15. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec z odločbo z dne 21. 8. 2012 tožniku odmeril invalidsko pokojnino v višini 530,47 EUR od 7. 4. 2012 dalje. Nato je tožnik 15. 7. 2014 vložil zahtevo za ponovni izračun invalidske pokojnine na podlagi priznanega in izplačanega nadomestila za invalidnost. 16. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je iz podatkov o plačah in nadomestilih z dne 6. 1. 2015 ter iz prikaza 18 letnih pokojninskih osnov z dne 6. 1. 2015 razvidno, da je toženec ponovno ugotavljal najugodnejšo pokojninsko osnovo ter pri tem upošteval tudi nadomestilo za invalidnost. Po novem je izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost pokazal razlike v zneskih neto nadomestil in plač, in sicer ravno za toliko, kot je za posamezno leto znašalo nadomestilo za invalidnost. Konkretno je nadomestilo za invalidnost v letu 2006 znašala 304.237,50 tedanjih SIT in za leto 2009 1.484,40 EUR, kar je bilo upoštevano, in sicer za leto 2006 od prvotnih 1.400.511,56 oziroma 1.704.749,06 tedanjih SIT ter za leto 2009 od prvotnih 7.320,39 EUR, na novo upoštevan podatek 8.804,79 EUR.

17. Z upoštevanjem izplačanega nadomestila za invalidnost za obdobje od leta 2003 do leta 2011 je izračun pokojninske osnove pokazal, da je za tožnika še vedno najugodnejše 18-letno povprečje plač od leta 1980 do 1997 in da v tem obdobju pokojninska osnova znaša 675,77 EUR in da prejeto nadomestilo za invalidnost v spornih obdobjih v ničemer ni vplivalo na višino že odmerjene invalidske pokojnine.

18. Ker po novem izračun invalidske pokojnine z upoštevanjem izplačanih zneskov nadomestila za invalidnost v relevantnem obdobju ni bil ugodnejši za tožnika oziroma ni vplival na višino invalidske pokojnine, je toženec utemeljeno tožnikovo zahtevo z izpodbijanima odločbama zavrnil. Sodišče prve stopnje pa je takšni odločbi utemeljeno na podlagi določbe 81. člena ZDSS-1 štelo kot pravilni in zakoniti in tega pritožba niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da odškodnina v višini zamudnih obresti glede na določbe ZPIZ-1, ki določajo oblikovanje pokojninske osnove, ni vštevna v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno glede na uspeh v pravdi, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo o stroških postopka.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.