Jedro

V 8. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči šteje tudi tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki ga je dolžna preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. V kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti ni sposobna. Ker je bila prvostopna odločba s strani toženca izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju je pravilno odpravilo ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka za sporno obdobje in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 4. 2013 ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka v obdobju od 1. 4. 2013 do 31. 7. 2013. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o odmeri varstvenega dodatka in za tožnika povrniti stroške postopka v višini 535,70 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predmetnem sporu relevantno dejstvo, da je bil tožnik z dopisom z dne 11. 4. 2013 pozvan k dopolnitvi vloge oziroma k predložitvi dokazil. Tožnik se je na poziv odzval, vendar zahtevanih dokazil, razen obvestila o preživnini za sina, ni predložil. Z dopisom z dne 19. 4. 2013 je Center za socialno delo tožnika povabil tudi na razgovor določen za 24. 4. 2013. Tožnik se je še pred dogovorjenih rokom dne 22. 4. 2013 zglasil. Tega dne mu je Center za socialno delo pojasnil razloge za vabljenje. Iz uradnega zaznamka z dne 22. 4. 2015 ne izhaja, da je toženec tožniku zagotovil dodaten rok. Zato je zaključek sodišča, da je toženec izdal odločbo z dne 29. 4. 2013 še pred potekom dodatno postavljenega roka, nepravilen. Uslužbenka je zgolj pripomnila, da bo tožniku oziroma njegovi hčerki v sredo ali katerikoli drug dan obrazložila, kako je s pravico do varstvenega dodatka v primeru, da ima prosilec polnoletne otroke. Toženec opozarja na 19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) v zvezi z uporabo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in trditveno podlago. Tožnik ni niti zatrjeval, še manj izkazal, da ga hčerka ne more preživljati. Toženec je priznanje pravice do varstvenega dodatka zavrnil, ker je bil pri tožniku podan krivdni razlog. Vztraja, da tožnik materialne ogroženosti v tem postopku ni dokazal. Ne strinja se, da se ugotavljanje dejanskega stanja razteza še na druge postopke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi z 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 9. 9. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 29. 4. 2013 in utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. S slednjo odločbo z dne 29. 4. 2013, potrjeno z dokončno odločbo z dne 9. 9. 2013, je Center za socialno delo A. odločil, da tožnik ni upravičen do varstvenega dodatka.

6. Pravna podlaga za odločanje v konkretnem primeru je Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/10 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Ta v 49. členu določa, katere osebe in pod kakšnimi pogoji imajo pravico do varstvenega dodatka. Osebe iz prvega odstavka 49. člena imajo skladno z drugim odstavkom citirane določbe pravico do varstvenega dodatka, če ga ne prejemajo po drugih predpisih in če izpolnjujejo ostale pogoje za upravičenost do denarne socialne pomoči po tem zakonu. Skladno z 52. členom ZSVarPre se tako pri presoji upravičenosti do varstvenega dodatka tudi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči, med drugim tudi določba zakona, ki ureja krivdne razloge na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči (drugi odstavek 28. člena). V 8. točki drugega odstavka 28. člena se takšen razlog šteje tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri Centru za socialno delo A. dne 4. 3. 2013 vložil vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, s katerim je uveljavljal pravico do varstvenega dodatka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki jo je dolžna preživljati za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v kolikor se tožnik ne bi strinjal, da se pozove njegovo hčerko, bi lahko zavrnil zahtevo za varstveni dodatek (ker bi obstajal krivdni razlog na njegovi strani). Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje še zaključilo, da v kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti, ni sposobna.

8. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo vsebino uradnega zaznamka z dne 22. 4. 2015, sestavljenega na Centru za socialo delo, pravilno pa je tudi odločilo. Ker je bilo takšno dejansko stanje ugotovljeno do dokončne odločbe toženca, pri tem pa je bila prvostopna odločba izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju skladno z določbo 81. člena ZDSS-1 odpravilo ter tožniku skladno z 2. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 priznalo pravico do varstvenega dodatka za obdobje od 1. 4. 2013 do 31. 7. 2013, in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta. Pri tem pa na samo vsebinsko odločitev niso vplivali drugi postopki, pač pa je bilo le ustrezno upoštevano obdobje že priznanega varstvenega dodatka.

9. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.