Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.909.305 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da mora toženka povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 453.023 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.249.305 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v višini 507.561 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku za še izpodbijani del je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v višini 20.442 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. S sklepom z dne 14.7.2005 je pritožbeno sodišče sodbo z dne 3.3.2005 popravilo v izreku glede teka zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov.

Tožnik je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodb prvostopenjskega in pritožbenega sodišča. Meni, da sta sodišči dejansko stanje sicer pravilno ugotovili, pri odmeri višine odškodnine pa sta premalo vrednotili obseg nastale nepremoženjske škode in mu prisodili občutno prenizko odškodnino. Sklicuje se na zdravstveno dokumentacijo v spisu, svojo izpoved in mnenje izvedenca medicinske stroke ter navaja, da je njihovo vsebino treba šteti za sestavni del revizije. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, upoštevajoč številne zdravniške posege, ki jih je moral prestati med dolgotrajnim zdravljenjem, zlasti pa, da bo bolečine vsakodnevno trpel tudi v bodoče, bi mu morali sodišči prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 3.200.000 SIT. Vso zahtevano odškodnino bi mu morali prisoditi tudi iz naslova strahu ter duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Trdi, da sodišči nista dali ustrezne teže okoliščinam, da so njegove življenjske aktivnosti pomembno zmanjšane, da ni sposoben za nobeno pridobitno delo ter da bo posledice trpel še dolgo, saj je bil ob poškodbi star le 45 let. Upoštevati pa bi tudi morali, da škodno stanje še vedno traja in da je zaradi tega obseg njegove nepremoženjske škode občutno večji. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.300.000 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vse njegove zaznamovane pravdne stroške. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč o obstoju, trajanju in stopnji tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Zato ni upoštevalo vsebine zdravstvene dokumentacije, mnenja izvedenca medicinske stroke, vsebine tožnikove izpovedi in revizijskih navedb, ki od odstopajo in presegajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da bo npr. tožnik imel v poškodovanem gležnju vsakodnevne bolečine, da je bil ves čas zdravljenja - torej več kot 8 mesecev - vezan na uporabo obeh bergel, da so njegove življenjske aktivnosti pomembno zmanjšane, da ima zaradi poškodbe še vedno znatne disurične težave, da ni sposoben za nobeno pridobitno delo in da bi bil zaradi znatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zanesljivo uvrščen v prvo kategorijo invalidnosti, če ne bi imel pogojev za starostno upokojitev).

Podroben dejanski obseg vseh oblik nepremoženjske škode tožnika je razviden iz obširnih razlogov na peti, šesti in sedmi strani prvostopenjske sodbe ter na drugi in tretji strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše. Tožnik je pri delu v rudniku 8.5.1997 utrpel zlom notranjega gležnja na desni goleni z odmikom. Med zdravljenjem je prestal dve operaciji v narkozi in zaplet z disuričnimi težavami. Telesne bolečine bo trpel tudi v bodoče, ko bo gleženj preobremenjeval s hojo ali nošnjo težjih stvari in ob spremembah vremena, pri hoji pa si tudi še pomaga z berglo. Zaradi zmanjšanja gibljivosti desnega gležnja je zmerno oviran pri hoji po stopnicah in po neravnem terenu, pri skokih, teku, dvigovanju težkih bremen, pri globokem počepanju in klečanju. Duševne bolečine trpi tudi zaradi skaženosti - zaradi poškodbe gležnja opazno šepa, zlasti pri hitri hoji.

Sodišči sta pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in 40/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo 1.360.000 SIT (sedaj 5.675,18 EUR) odškodnine, pritožbeno sodišče pa je ta znesek zvišalo na 1.600.000 SIT (sedaj 6.676,68 EUR). Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR), je pritožbeno sodišče zvišalo na 300.000 SIT (sedaj 1.251,88 EUR). Za strah sta sodišči tožniku prisodili 200.000 SIT (sedaj 834,59 EUR) odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,22 EUR). Sodišči sta škodo tožnika ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 3.200.000 SIT (sedaj 13.353,36 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 19 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina v tej višini tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njeno zvišanje. Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.