Jedro

Ne držijo pritožbene navedbe, da je že grožnja s smrtjo dovolj težko dejanje, da je lahko razlog za razdedinjenje po prvem odstavku 126. člena ZD. Ta določba jasno določa, da je dedno nevreden, kdor z naklepom vzame ali poskusi vzeti življenje zapustniku, kar pa sploh ni bilo zatrjevano.

Pri kršitvi dolžnosti preživljanja staršev je treba ugotoviti ne le, da je bila eksistenca zapustnika resno ogrožena, ampak tudi, da je dedič za to vedel in da je imel možnost izpolnjevati svojo dolžnost, pa tega zavestno ni hotel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da so toženci dedno nevredni, da bi dedovali po pokojnem A. A., ter za ugotovitev, da je razdedinjenje tožencev, ki ga je zapustnik določil v svoji notarski oporoki IO 36/08 z dne 3.9.2008, utemeljeno, ter tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev.

2. Zoper sodbo se tožnica pritožuje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje drugemu sodniku. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. V zvezi s presojo utemeljenosti razdedinjenja tožnica opozarja, da se lahko sodišče spusti v presojo ne le tistih dejstev in temeljev, ki so kot razlog razdedinjenja navedeni v oporoki, temveč je razdedinjenje možno tudi iz kateregakoli drugega razloga, če se lahko domneva, da je imel oporočitelj pred očmi ta določen razlog. Ni torej mogoče pritrditi navedbam sodišča prve stopnje, da je morebiten obstoj drugega razloga irelevanten. Nadalje je po mnenju tožnice izpodbijana sodba izrazito pristranska, saj temelji na dokazno nepodprtih zaključkih; sodišče naj bi v celoti sledilo zgolj izpovedbam prič, ki so jih predlagali toženci. Pričam, ki jih je predlagala ona, sodišče ni verjelo, ker naj bi bile z njo sorodstveno povezane in naj bi izpovedovale preveč identično, kar pa po njenem mnenju ne more biti sprejemljiv argument dokazne nevrednosti. Sodišče naj bi izpovedbe prič tudi nepravilno povzelo in jih iztrgalo iz konteksta (pri čemer pritožba obsežno povzema dele izpovedb, ki naj bi jih sodišče spregledalo, o čemer več spodaj), s čimer naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nepravilno naj bi tudi štelo, da se zahtevek za razdedinjenje ne nanaša na drugega in tretjega toženca, ker ju zapustnik v oporoki ni omenil. Pritožnica nadalje navaja, da se sodišče do tega, zakaj njeni izpovedbi ni sledilo, ni opredelilo, po drugi strani pa za to, da je sledilo izpovedbam prič, ki so jih predlagali toženci, ni podalo prepričljive obrazložitve. Zaključek sodišča glede zapustnikove krivde za medsebojno oddaljitev med njim in prvim tožencem naj bi bil dokazno nepodprt in špekulativen. Take naj bi bile tudi pripombe sodišča, da bi morali, če bi trditve tožnice glede izvajanja nasilja s strani tožencev držale, o tem obstajati kakšni policijski zapisniki, sosedje ter ona sama oz. njena družina pa bi bili temu gotovo kdaj priča. Nazadnje tožnica navaja še, da je argumentacija sodišča, da za dedno nevrednost po 126. čl. Zakona o dedovanju (ZD) ne zadostuje že grožnja s smrtjo, napačna, ugotovitev, da naj toženci ne bi bili nasilni do zapustnika, pa je nepravilna in nezakonita. Dolžnost preživljanja zapustnika s strani prvega toženca izhaja že iz samega zakona, zato je zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala sodne odločbe, iz katere bi bila ta dolžnost razvidna, pravno sporna.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili, v celoti se strinjajo z izpodbijano sodbo ter predlagajo, da sodišče pritožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Podan ni noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju pravdnega postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva.

6. Očitani kršitvi po 14. tč. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP nista ugotovljeni. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako v razlogih sodbe ne obstoji nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi zapisniki oz. listinami.

7. Tožnica je bila v zapuščinskem postopku kot edina oporočna dedinja napotena na pravdo, v kateri je uveljavljala utemeljenost razdedinjenja tožencev po 1. in 2. tč. 1. odst. 42. čl. ZD ter zatrjevala, da je bila volja zapustnika, da se prvega toženca in njegove potomce razdedini. Prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni s prepričanjem ugotovilo, da bi prvi toženec nad zapustnikom izvajal psihično in fizično nasilje; ugotovilo je, da je bil vzrok za nerazumevanje med pravdnimi strankami bolj na strani zapustnika, ki prvega toženca kot posvojenca nikoli ni povsem sprejel. Sodišče je presodilo tudi, da ne obstojijo razlogi, ki bi utemeljevali dedno nevrednost, saj tega tožnica ni dokazala.

8. Pravilno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, da se kot razlogi razdedinjenja presojajo samo tisti, ki so navedeni v sami oporoki ter da je uporaba instituta razdedinjenja v celoti odvisna od zapustnikove volje.(1) Drži pa tudi navedba tožnice, da se pri vprašanju, ali je zapustnik z oporoko utemeljeno razdedinil dediča, sodišče lahko spusti v ugotavljanje in presojo kakšnega drugega razloga, ki ga oporočitelj ni navedel, če se lahko domneva, da je imel pred očmi ta določen razlog. Določba 42. čl. ZD v 1. odst. našteva tri vzroke za razdedinjenje dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, in sicer, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom (1. tč.), če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše (2. tč.), in če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (3. tč.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel zapustnik v mislih zgolj razloge po 1. tč. 1. odst. 42. čl. ZD, ne pa tudi po 2. tč. istega člena. Pod točko drugič svoje oporoke je namreč navedel, da svojega posvojenca določa za dedno nevrednega, ker mu je grozil s fizičnim nasiljem (po presoji prvostopenjskega sodišča je s tem mislil tako fizično kot psihično nasilje), pri čemer pa zapustnik ni navedel okoliščin, ki bi utemeljevale sklep, da je prvi toženec izvršil tudi kakšno hujše kaznivo dejanje, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. 9. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba zahtevek za razdedinjenje zoper drugega in tretjega toženca zavrniti že zato, ker ju zapustnik v oporoki ne omenja, je pravilno. Slednje izhaja že iz določila 1. odst. 43. čl. ZD, v katerem je zapisano, da mora oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, to izraziti v oporoki na nedvoumen način, ter iz splošne zahteve, da je treba določila oporoke razlagati po pravem zapustnikovem namenu (84. čl. ZD), na kar sicer opozarja tudi sama tožnica.(2) Glede na to, da je zapustnik v drugi točki oporoke izrecno navedel, da za dedno nevrednega določa svojega posvojenca, B. B., ni dvoma, da je imel v mislih zgolj njega.

10. Kot hujša kršitev moralne dolžnosti dediča po 1. tč. 1. odst. 42. čl. ZD se šteje zlasti grdo ravnanje, opustitev dolžnega spoštovanja, opustitev pomoči ob bolezni ali težavah, opustitev obiskov in podobno ravnanje, če ima osebno za oporočitelja in za družbeno skupnost težji značaj. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da nesoglasja in konflikti v obravnavani zadevi po svoji teži niso bili takšni, da bi bili utemeljeni razlogi za razdedinjenje, tožnica pa zatrjevanih groženj in nasilja s strani prvega toženca do zapustnika tudi dokazala ni.

11. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče do navedb tožnice ni opredelilo, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja zaključek, da sodišče njenim navedbam ni sledilo. Pojasnilo je, da so navedbe ter izpovedi pravdnih strank kontradiktorne, zato je sporna dejstva ugotavljajo na podlagi zaslišanja prič. Obrazložitev sodišča prve stopnje in dokazna ocena, ki jo je sprejelo, je takšna, da jo je mogoče preizkusiti; izpovedbe prič so povzete v bistvenih delih in korektno, ocena izpovedb je razumljiva in prepričljiva.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje selektivno povzelo del izpovedbe tožničinega sina C. C. Povzelo je del njegove izpovedbe, v kateri je pojasnil, zakaj s toženci ni imel stikov, in sicer zato, ker je od zapustnika izvedel, kaj vse so mu toženci delali. Sodišče dela izpovedbe, v katerem priča pove, da sta ga drugi in tretji toženec na nekem izletu zmerjala z debelinkom, res ni povzelo, a za odločitev to ni relevantno. Prav tako ni relevantno, ali naj bi imel zapustnik pričo kot za vnuka, on pa zapustnika za »dedija«, sodišče pa s tem, ko je navedeni del izpustilo, izpovedbe priče ni iztrgalo iz konteksta, kot to navaja pritožba. V tej zadevi je namreč bistven odnos, ki so ga imeli z zapustnikom toženci, zato se je sodišče povsem pravilno osredotočilo na ta del izpovedbe priče. 13. Prav tako ne drži, da bi bila iz konteksta iztrgana izpovedba tožničine sestre, Č. Č. Sodišče je poudarilo, da je priča v glavnem izpovedala povsem enako kot tožnica in njen sin. Jasno je, da izpovedb vseh prič ni mogoče povzemati v celoti, zlasti pa je to nepotrebno v primeru, ko se izpovedi prekrivajo. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče tej priči verjeti, ker je bila v neposrednem kontaktu z zapustnikom in so ji nedvomno mogle biti znane razmere in odnosi v hiši, saj ji je o tem pripovedoval zapustnik. Vse priče so bile na nek način v kontaktu z zapustnikom in so vse izpovedovale na podlagi njegovega pripovedovanja. Velja načelo proste presoje dokazov in sodišče prve stopnje je vse dokaze v izhodišču pravilno ocenilo kot enakovredne, nekatere priče pa so neposredno očitno na sodišče napravile bolj verodostojen in pristen vtis od drugih.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je povzetek izpovedb prič D. D. in E. E. preveč skop, saj ti dve priči nista povedali nič pomembnega ali novega, zato je povzetek njunih izpovedb v izpodbijani sodbi z navedbo, da sta priči potrdili izpoved tožnice, zadosten. Brez pomena je očitek pritožbe, da priča E. E. ni tožničina dobra prijateljica, kot to navede sodišče, pač pa le soseda, brez interesa za izid postopka. Iz zapisnika o zaslišanju priče sicer res izhaja, da priča s tožnico ni bila tesna prijateljica, vendar nekoliko drugačna navedba v razlogih sodbe na pravilnost dokazne ocene nima nobenega vpliva. Tudi razloge, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam F. F. in G. G., izpodbijana sodba dovolj jasno navaja.

15. Pritožbeni kritiki, da sodišče izpovedi tožnice in z njene strani predlaganih prič ni verjelo, ker naj bi uporabljale identične stavke glede dogodkov, ter zaradi sorodstvene oz. prijateljske povezanosti s tožnico, je načeloma sicer mogoče pritrditi, vendar pa sodišče pričam ni odreklo verodostojnosti izključno zato, temveč jih je ocenjevalo v povezavi z ostalimi dokazi ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka (8. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč kot odločilno štelo dejstvo, da nobena izmed zaslišanih prič (niti sama tožnica oz. njena družina, ki so od leta 2006 živeli na istem naslovu kot zapustnik) ni bila nikoli priča kakšnemu fizičnemu ali psihičnemu nasilju, tožnica pa tudi ni dokazala, da bi bil o tem sestavljen kakšen policijski zapisnik, čeprav naj bi zapustnik večkrat klical policijo. Nadalje je bil eden od razlogov, da sodišče ni verjelo, da naj bi prvi toženec po mamini smrti zahteval, da mu zapustnik prepiše hišo, ker ga bo sicer ubil in zakopal za garažo, nelogičnost oz. nesmiselnost očitanega: prvi toženec je bil edini (zakoniti) dedič po zapustniku, zato ni imel razloga za takšno grožnjo, kasneje pa mu je zapustnik tudi prodal polovico zgornjega stanovanja, kar kaže na to, da sta zadevo uredila sporazumno. Navedene argumente pritožbeno sodišče ocenjuje kot razumne in prepričljive.

16. Tudi v primeru, če bi trditve tožnice držale (pa niso dokazane), bi šlo le za nekaj konfliktnih dogodkov med zapustnikom in prvim tožencem. Prvi naj bi bil dogodek v kuhinji, ko naj bi prvi toženec z ženo in sinom prišel k zapustniku ter nad njim izvajal nasilje, nato naj bi šlo za že omenjeno enkratno grožnjo s strani prvega toženca (naj zapustnik prepiše hišo, sicer ga bo ubil in zakopal za garažo), ter za dogodek z ograjo, ko naj bi prvi toženec zapustniku prerezal električne kable drsnih vrat. V nobenem primeru torej ne bi šlo za hujše ali ponavljajoče nasilje, ki bi lahko imelo za posledico razdedinjenje.

17. Neresnična je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do navedb tožnice glede skrbi za zapustnika sploh ni opredelilo, saj je v izpodbijani sodbi jasno zapisalo, da verjame, da so tožnica in njena družina skrbeli za zapustnika po tem, ko je zbolel, zaradi česar jo je tudi določil za edino dedinjo. Jasno je, da v tem postopku ni bilo nobene potrebe po ocenjevanju priložene medicinske dokumentacije, saj med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bil pokojnik bolan. Prvostopenjsko sodišče je sicer prvemu tožencu verjelo, da mu tožnica za očetovo bolezen ter za njegov pogreb sploh ni povedala, vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da tudi v primeru, da je prvi toženec za vse navedeno vedel, zgolj dejstvo, da za zapustnika ni skrbel in se ni udeležil njegovega pogreba, še ne pomeni hujše kršitve njegovih moralnih dolžnosti. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so bili zapustnik in toženci sprti, za spore pa je bil v večji meri odgovoren tudi zapustnik sam. V skladu z navedenim je zaključek, da prvi toženec ni huje kršil svojih moralnih in zakonskih dolžnosti do njega, pravilen. Pri tem je treba imeti pred očmi izhodišče, da je treba vzroke za razdedinjenje razlagati ozko.(3)

18. Pritožnica neutemeljeno napada dokazno oceno tudi glede izpovedb prič, ki so jih predlagali toženci. Ne drži, da sodišče prve stopnje ne bi podalo prepričljive argumentacije, zakaj je tem izpovedbam verjelo, in da je izpovedi iztrgalo iz konteksta oz. jih napačno povzelo. Gre za pavšalne očitke, ki se ob vpogledu v zapisnike o zaslišanju prič izkažejo za netočne, nanje pa tudi ni mogoče bolj podrobno odgovoriti. Prav tako ne drži, da gre za špekulacije glede tega, da bi v primeru nasilja tega zaznali tudi sosedje, saj da ti z zapustnikom praktično niso imeli nobenega odnosa. Sicer je res, da večina sosedov z zapustnikom ni gojila tesnejših odnosov, vendar pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da so se vendarle poznali, njihove izpovedbe o tem, da niso zaznali nikakršnega nasilja, pa je upoštevalo v povezavi z drugimi dokazi. Očitki, da naj bi sodišče izpovedbam sosedov pripisovalo preveliko težo, so neutemeljeni.

19. Tudi očitku, da naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi prvega toženca glede tega, da ga zapustnik ni nikoli vzel za svojega ter na podlagi neprepričljivih izpovedb prič krivdo za skrhane odnose neutemeljeno naprtilo zapustniku, ne gre pritrditi. Tožnica sama je izpovedala, da ji je zapustnik povedal, da s prvim tožencem že od njegovega otroštva nista imela pravih odnosov. Sodišče pa je te svoje ugotovitve oprlo tudi na izpovedbe prič H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. Glede izpovedbe zadnjih dveh prič pritožba neutemeljeno očita, da jima je sodišče poklonilo vero kljub temu, da sta v tesnem odnosu s toženci (gre za ženo in taščo prvega toženca) ter torej ni upoštevalo enake okoliščine, zaradi katere je kot neverodostojne ocenilo izpovedbe prič, predlaganih s strani tožnice. Kot že povedano sorodstvena povezanost ni bila edini vzrok, zaradi katerega sodišče prve stopnje tem izpovedbam ni sledilo, priči K. K. in L. L. pa sta očitno na sodišče neposredno naredili vtis verodostojnosti in prepričljivosti, čemur tudi na podlagi vpogleda v zapisnike o zaslišanju ni mogoče oporekati.

20. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, da zapustnikov zapis z dne 27. 12. 1989 ne dokazuje, da bi prvi toženec nad zapustnikom izvajal nasilje ter da je treba upoštevati, da je bil prvi toženec tedaj še mladoleten ter je pred kratkim izvedel, da je posvojen. Tudi zapis na koledarju iz leta 2009, kjer je zgolj beseda »policija« in do katerega naj se sodišče ne bi opredelilo, nima posebne teže, saj iz zapisa ni razvidno nič konkretnejšega.

21. Sicer pa tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je že grožnja s smrtjo dovolj težko dejanje, da je lahko razlog za dedno nevrednost po 1. odst. 126. čl. ZD. Ta določba jasno določa, da je dedno nevreden, kdor z naklepom vzame ali poskusi vzeti življenje zapustniku, kar pa sploh ni bilo zatrjevano, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče. 22. Po 4. tč. 1. odst. 126. čl. ZD pa je dedno nevredna oseba, ki se je huje pregrešila zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ki ga je bila po zakonu dolžna preživljati, kakor tudi kdor zapustniku ni hotel nuditi potrebne pomoči. Hujša kršitev dolžnosti preživljanja ter opustitev potrebne pomoči, ki povzročita dedno nevrednost, sta pravna standarda, ki ju mora sodišče napolniti v vsakem konkretnem primeru ter ju je treba razlagati restriktivno.(4) V skladu s 124. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše v primeru, da ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Pri kršitvi dolžnosti preživljanja, ki sicer res izhaja iz samega zakona, kot navaja pritožnica, je torej treba ugotoviti ne le, da je bila eksistenca zapustnika resno ogrožena, ampak tudi, da je dedič za to vedel in da je imel možnost izpolnjevati svojo dolžnost, pa tega zavestno ni hotel. Tožnica niti ni zatrjevala, da zapustnik ne bi imel dovolj sredstev za lastno eksistenco, prvi toženec pa je navedel, da zapustnik ni potreboval nikakršnega preživljanja, kar vse pravilno ugotovi prvo sodišče. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta za zapustnika skrbela tožnica in njena družina, o njegovi bolezni pa tožnica prvega toženca sploh ni obvestila. Pravilna je torej ugotovitev, da razlogi dedne nevrednosti niso dokazani niti za drugega in tretjega toženca, ki niti ne bosta dedovala, glede na to, da sodišče ni ugotovilo, da bi bil dedno nevreden njun oče, prvi toženec.

23. Pritožbeni očitki se tako v celoti izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpijo toženci sami.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 801/2008 z dne 29. 3. 2012. Op. št. (2) : Prim. tudi sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 1279/2004. Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 43/2008 z dne 26.11.2009. Op. št. (4): Prim. sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča III Cp 951/2009 z dne 3.6.2009.