Jedro

Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah in Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah ne posegata v možnost, da se z zakonom uredi posebne zahteve glede postavitve pooblaščenca (ter procesne posledice te opustitve) za tistega, ki se je sam obrnil na sodišče v Republiki Sloveniji, torej za tožnika.

Če tožnik živi v tujini, tj. Bosni in Hercegovini, in v Republiki Sloveniji v času vložitve tožbe ni imel pooblaščenca za ta sodni postopek, niti ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, mu sodišče prve stopnje v skladu s 146. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 postavi začasnega zastopnika, pooblaščeno za sprejemanje pisanj, katere naloga je, da sodna pisanja posreduje tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s I. točko izreka zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad, št. 510-2735/2015/2 z dne 16. 1. 2017, s katero je navedeni organ zavrnil njegovo zahtevo za verifikacijo devizne vloge, z II. točko izreka pa je postavil novo začasno zastopnico za sprejemanje pisanj z nalogo, da tožniku pošlje ta sklep.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo, ker tožnik v roku 30 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje I U 172/2017-4 z dne 10. 7. 2017 tožbe ni dopolnil na način, da imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče prve stopnje ter hkrati sodišču prve stopnje predloži slovenski prevod njegove tožbe.

3. Zoper I. točko izreka navedenega sklepa sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo, v kateri navaja, da mu sodno pisanje, s katerim je bil pozvan na dopolnitev tožbe, ni bilo pravilno vročeno in zaradi tega ni imel možnosti seznaniti se z njegovo vsebino, s katero je bil seznanjen šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa o zavrženju. Postopanje sodišča prve stopnje, da mu je sodno pisanje vročalo preko začasne zastopnice, je nepravilno, saj mu je ta sodno pisanje vročala preko pošte, ne pa preko konzularnega predstavništva oziroma preko ministrstva. Zatrjuje, da bi mu moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 135. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročitev opraviti po diplomatski poti oziroma po določbah Haaške konvencije o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Haaška konvencija) oziroma po specialnejši in novejši Pogodbi med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju Pogodba), to je preko formalne vročitve oziroma po diplomatski pošti ali pa preko Ministrstva za pravosodje Bosne in Hercegovine. Dodaja še, da se v času vročanja sodnega pisanja ni nahajal na naslovu za vročanje v Bosni in Hercegovini, temveč na Hrvaškem, zato s poskusi vročanja sploh ni bil seznanjen, da sodnega pisanja ni dejansko prejel pa izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Kršena mu je bila tudi pravica do izjave, saj je rok 30 dni prekratek za učinkovito izvajanje navedene pravice. Pritožnik namreč zatrjuje, da je ta rok prekratek za hkrati seznanitev in za odgovor na vročeno sodno pisanje ter dostavo v drugo državo. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano točko I. sklepa sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je temeljno vprašanje, ali so bila sodna pisanja pritožniku pravilno vročana.

7. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 135. členu določa, da kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, ki uživa imunitetno pravico, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. V 146. členu ZPP določa, da mora tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca ob vložitvi tožbe, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Sklep o zavrženju tožbe se vroči tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku po začasnem zastopniku, upravičenem za sprejemanje pisanj, ki ga je imenovalo sodišče. Po tretjem odstavku 137. člena ZPP se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj.

8. Po podatkih, ki izhajajo iz spisa, pritožnik, ki živi v tujini, tj. Bosni in Hercegovini, v Republiki Sloveniji v času vložitve tožbe ni imel pooblaščenca za ta sodni postopek, niti ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje mu je zato v skladu s 146. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 postavilo začasno zastopnico, pooblaščeno za sprejemanje pisanj, katere naloga je bila, da sodna pisanja posreduje pritožniku. Pritožniku je tako sodišče prve stopnje prek začasne zastopnice vročalo sklep I U 172/2017-4 z dne 10. 7. 2017, s katerim je sodišče prve stopnje pritožniku postavilo začasno zastopnico ter mu naložilo, da naj v tridesetih dnevih od vročitve tega sklepa postavi pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in da naj v tem istem roku priloži slovenski prevod tožbe. Opozorilo ga je tudi, da če tega v roku trideset dni od dneva vročitve ne bo storil, bo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrglo, in ga poučilo, da se rok tridesetih dni šteje od dneva vročitve začasni zastopnici za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Ker pritožnik tega v postavljenem roku ni storil, je njegovo tožbo zavrglo.

9. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje oziroma začasna zastopnica za sprejemanje pisanj sodna pisanja vročiti po Haaški konvenciji o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah oziroma po specialnejši in novejši Pogodbi med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, Vrhovno sodišče, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali se sploh nanašata na upravne zadeve, poudarja, da navedeni mednarodni pogodbi ne posegata v možnost, da se z zakonom uredi posebne zahteve glede postavitve pooblaščenca (ter procesne posledice te opustitve) za tistega, ki se je sam obrnil na sodišče v Republiki Sloveniji, torej za tožnika.

10. Tako je postavitev začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj po ZPP oziroma ureditev vročanja po 146. členu ZPP izjema od koriščenja diplomatske poti, izrecno določena v prvem odstavku 135. člena ZPP, na katerega se sklicuje tudi pritožnik, takega načina vročanja pa tudi navedena mednarodna akta ne prepovedujeta, niti ga izrecno ne izključujeta.1 Ureditev v 146. členu ZPP namreč pomeni vročanje v Republiki Sloveniji in ne v tujini, zato se vročanje začasnemu zastopniku opravi po določbah ZPP in ne po navedenih mednarodnih aktih. Razlog za takšno ureditev pa je predvsem v ekonomičnosti in učinkovitosti vodenja postopka, saj je vročanje po diplomatski zapleten in dolgotrajni postopek.2 Način vročanja po diplomatski poti tudi zato ne bi bil ustrezna posledica opustitve zakonsko določene procesne dolžnosti s strani tožnika, da si postavi pooblaščenca v Republiki Sloveniji. Temu sledi tudi praksa drugih sodnih postopkov.3

11. Zato mora tožnik, ki je v tujini pa v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, po prvem odstavku 146. člena ZPP že ob svojem prvem dejanju, ki pomeni začetek postopka, tj. vložitvi tožbe, imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ne stori, mu je postavljen začasni zastopnik za sprejemanje pisanj, ki mu nato posreduje sodna pisanja do trenutka, ko tožnik imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V primeru, ko se začasni zastopnik postavi tožniku, se to torej stori že ob vročanju prvega pisanja tožniku,4 vročitev pisanja začasnem zastopniku za sprejemanje pisanj pa se opravi po pravilih, ki jih določa ZPP v enajstem poglavju. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se pisanja stranki, ki ima zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo po njemu, če ni v ZPP drugače določeno, po drugem odstavku 137. člena ZPP pa v primeru, da ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih. Po tretjem odstavku določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za pooblaščenca za sprejem pisanj in za začasnega zastopnika, upravičenega za sprejem pisanj in se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj,5 kar pomeni, da je s tem vročitev v Republiki Sloveniji opravljena, in se šteje, da je bilo pisanje vročeno stranki, ki biva v tujini, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. Ker gre za vročitev, opravljeno v Republiki Sloveniji, je stvar notranjega razmerja med začasnim zastopnikom in stranko v tujini, kako prvi poskrbi za to, da se stranka seznani s pisanjem. Ta komunikacija med začasnim zastopnikom na eni strani ter stranko v tujini na drugi strani pa ni akt vročanja in zato za presojo, kdaj je vročitev opravljena, tudi ne more biti bistveno, kdaj se je stranka sama seznanila s pisanjem.6

12. Ne glede na navedeno pa mora začasni zastopnik za sprejem pisanj na ustrezen način skrbeti, da se stranka seznani s sodnim pisanjem, to pa je v obravnavani zadevi začasna zastopnica za sprejemanje pisanj tudi storila, saj je kar trikrat poskusila z vročanjem pisanj pritožniku na naslov, ki ga je navedel v tožbi. Dejstvo, da pritožniku sodna pisanja (razen izpodbijanega sklepa) niso bila dejansko vročena, pa kot že navedeno na pravilnost vročanja ne vpliva. Če je pritožnik spremenil naslov, ki ga je navedel v tožbi, bi to moral po 145. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sporočiti sodišču, pa tega ni storil, zato sam nosi posledice opustitve dolžnega ravnanja, tako kot tudi posledice, da ni sam imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, kot to nalaga 146. člen ZPP. Na strani tožnika, ki s tožbo uveljavlja katere od svojih pravic je namreč, da stori vse, kar je potrebno, da so mu sodna pisanja lahko vročana.

13. Glede pritožbene navedbe, da je bila pritožniku kršena pravica do izjave, ker je rok 30 dni prekratek za seznanitev in odgovor na sodno pisanje,7 v katerem je bil pozvan na dopolnitev svoje vloge, Vrhovno sodišče na to odgovarja, da je bilo pritožniku pravilno vročano, hkrati pa pritožnik ni v ničemer izkazal, da bi bil ta rok objektivno prekratek, da bi se lahko skrbna stranka v njegovem okviru z dokumentom seznanila in nanj tudi ustrezno reagirala s procesnim dejanjem skladno z navodili iz sklepa sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pripominja, da gre za sodni rok, ki ga je mogoče iz opravičenih razlogov na predlog stranke podaljšati (110. člen ZPP). Očitek, da je bila kršena pritožnikova pravica do izjave, je tako neutemeljen.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena ZUS-1. 1 Primerjaj Jorg Sladič, Vročanje v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo, 2005, št. 6-7 2 Po diplomatski poti se namreč vroča na način, da sodišče ene države pošlje ministrstvu za pravosodje pisanje, ta ga nato posreduje ministrstvu za zunanje zadeve te iste države. Nato se vključi ambasada te iste države v drugi državi in obratno. Pisanje gre nato na ministrstvo za zunanje zadeve v namembni državi, ta ga posreduje ministrstvu za pravosodje in nato na način, po katerem se vročajo pisanja v tej državi. 3 Tako npr. tudi Ustavno sodišče v svojih postopkih, glej sklep št. Up-60/18, U-I-10/18 z dne 29. 3. 2018 in druge. 4 Situacija je drugačna, ko se v tujini nahaja toženec, in se mu začasni zastopnik za sprejemanje pisanj ne postavi že za posredovanje prvega sodnega pisanja, temveč kasneje, ko po pozivu na imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, toženec tega ne imenuje, kot je to določeno v drugem odstavku 146. člena ZPP. 5 Taka ureditev je potrebna, ker lahko začasni zastopnik sodno pisanje vroči tudi na neformalne načine, zato ni jasno, kdaj je bila vročitev stranki v tujini po začasnem zastopniku vročena, stranka pa lahko sprejem sodnega pisanja tudi odkloni. 6 Tako tudi Aleš Galič, Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah, 2010. 7 Pritožnik navaja, da ima naslovnik tudi ob izvedbi vročanja po pošti v primeru osebne vročitve možnost sodno pisanje prevzeti v 15 dneh. V tem primeru bi pritožniku na voljo ostalo le 15 dni časa, da poskrbi za prevod listin in za njihovo dostavo v Republiko Slovenijo.