Jedro

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 13. 12. 2007 spoznalo obsojenega I. M. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu v plačilo naložilo stroške postopka. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7. 4. 2010 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec dne 21. 7. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da uporabi 427. člen ZKP in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem dne 31. 8. 2010 skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen dne 2. 10. 2010. B-1

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporabe materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, zato je obsojenčevo sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člena ZKP v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in v konkretni zadevi takega dvoma Vrhovno sodišče ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub obširnim navedbam obsojenca o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se na ta člen sklicuje) zakaj ne; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2

5. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da se je med postopkom spremenilo materialno pravo, njegovo dejanje bi sodišče moralo presojati po 296. členu KZ-1, ki je zanj ugodnejše, ker je definicija kaznivega dejanja nasilništva drugače, bolj kompleksno postavljena in da dejanje, ki se mu očita, ne izpolnjuje pogojev za izrek obsodbe po novih določilih KZ-1. Te obsojenčeve navedbe v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. Po določbah o časovni veljavnosti kazenskega zakona tako v prej kot tudi v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 3. člena KZ in prvi odstavek 7. člena KZ-1), le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon enkrat ali večkrat spremeni, se uporablja zakon, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 3. člena KZ in drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavanem primeru obsojenec v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje kršitve kazenskega zakona ni uveljavljal. Sodišče druge stopnje pa ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitve zakona, zato se o vprašanju, ali je KZ-1 milejši zakon, ni bilo dolžno opredeliti. Vrhovno sodišče ne more pritrditi stališču vložnika v zahtevi, da v obravnavanem primeru ni podano kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Glede na opis kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega, ko je v noči iz 8. na 9. 3. 2002 s speče oškodovanke potegnil odejo, jo z roko najmanj trikrat udaril po glavi, tako da ji je iz ušesa zbil uhan in ji povzročil krvavitev iz nosu, ob tem pa jo tudi zmerjal, na koncu pa spodil iz spalnice; v drugem primeru (v sredini marca 2002) oškodovanko z roko nekajkrat udaril po obrazu in ji okoli očesa povzročil vidno podplutbo ter jo tudi zmerjal; v tretjem primeru dne 22. 6. 2002 oškodovanko v prisotnosti sosedov in mladoletne hčerke po zmerjanju s pestjo udaril v predel desnega očesa tako, da je padla tla, za tem pa v isti noči jo še enkrat s plosko roko močno udaril po licu, da je padla ter ji s takšnim ravnanjem povzročil lahko telesno poškodbo (udarnino desnega očesa s podplutbo in oteklino desne veke, zaradi česar je bila začasno prizadejana oškodovankina zunanjost), je posledico takšnega obsojenčevega ravnanja, ko je (pretepena) oškodovanka postala objekt obsojenčevega nasilja, moč opredeliti kot spravljanje v podrejen položaj (enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 257/2009 z dne 28. 1. 2010). Zato so neutemeljene navedbe obsojenca v zahtevi, da dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni kaznivo dejanje po novi kazenski zakonodaji.

7. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče opustilo obrazložitev vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo škodo oškodovanki, ker medsebojni prepiri niso mogli prispevati k nastanku škode, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Enako kršitev je obsojenec uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo. Vrhovno sodišče soglaša s presojo in zaključkom sodišča druge stopnje (str. 4 sodbe sodišča druge stopnje), da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge tudi o vzročni zvezi med obsojencu očitanimi ravnanji (obsojenčevimi ne le verbalnimi, temveč tudi fizičnimi napadi na oškodovanko, ki je ob dogodku dne 22. 6. 2002 utrpela lahko telesno poškodbo) in nastalo posledico (močan občutek ogroženosti pri ostalih družinskih članih (otrocih) in zgražanje pri oškodovankinih sodelavkah.

8. Obsojenec v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva ugotovilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, da zapisniki in listine sodnega spisa ne dajejo podpore sodbi, da pričanje posameznih prič in izvedensko mnenje ne daje zadostne podlage za ugotovitev njegove kazenske odgovornosti, da se je oškodovanka spornega dne obnašala skrajno osorno in bila zelo alkoholizirana, da sta se z oškodovanko le kregala in prepirala ter da zaradi njunega početja nihče ni bil neposredno vznemirjen. Te obsojenčeve navedbe, v katerih niti ne konkretizira, v čem naj bi bile kršitve zakona oziroma katera pravna odločilna dejstva je sodišče ugotovilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, po vsebini predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem nasilništva v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. S tem pa obsojenec izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.