Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi nesreče pri delu spornega dne utrpel sledeče poškodbe: zvin desnega kolena, pretrganje sprednje križne vezi, udarnino sklepnega hrustanca desnega kolena, nateg vezi na notranji strani kolena in poškodbo medialnega meniskusa. Kot je ugotovil izvedenec, je šlo za srednjo energijsko poškodbo, ki se po veljavni klasifikaciji uvršča med hude telesne poškodbe. Skupaj priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 24.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža na znesek 20.000,00 EUR, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2014 dalje do plačila pa se zavrne, - v III. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna plačati tožniku tožena stranka, znižajo na znesek 503,00 EUR od zneska 962,05 EUR.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbe toženi stranki v znesku 812,80 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 269,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2013 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 24.000,00 EUR od 11. 9. 2013 do 25. 5. 2014 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe, plačati tožniku stroške postopka v znesku 962,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v točki I. izreka za znesek 12.000,00 EUR ter v III. točki izreka iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek za znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2014 dalje do plačila ter tožniku v plačilo naloži pravdne stroške tožene stranke in stranskega intervenienta, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Sodišče prve stopnje je presojalo le višino odškodnine za poškodbo, katero je tožnik utrpel na delovnem mestu (padec iz drugega klina lestve). Sodišče je povsem nekritično povzelo in sledilo izpovedbi tožnika, mnenje izvedenca (in nato izvedene priče) dr. A.A. je povzelo le delno ter opustilo opravo potrebne objektivizacije. Po določbah 179. člena Obligacijskega zakonika je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca, vendar mora biti odškodnina določena tudi objektivno, in sicer glede razmerij med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zvin desnega kolena s pretrganjem sprednje križne vezi ter nategom medialnega meniskusa. Zdravljenje omenjenih poškodb je sprva potekalo le konzervativno (elastični povoj in bergle), šele po postavitvi diagnoze pretrganja križne vezi in poškodbe meniskusa (po dobrih dveh mesecih), je bila tožniku svetovana tudi operacija, ki je bila tudi izvedena. Pozneje je bil tožnik podvržen le še zdraviliškemu zdravljenju, moral pa bi izvajati vaje za krepitev stegenskih mišic. Ob rednem zdravniškem pregledu v januarju 2014 je specialist ugotovil, da je ekstenzija popolna, da je fleksija zaostajala le še za nekaj stopinj in da je koleno stabilno. Tožnik od takrat dalje po ugotovitvi izvedenca zdravnika v zvezi z obravnavano poškodbo ni več nikoli obiskal, bolniški stalež je bil tožniku zaključen že z dnem 13. 12. 2013. Tožena stranka meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin v višini kar 14.000,00 EUR pretirana in odstopa od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Naslovno sodišče se pri presoji višine odškodnine opira na eno samo sodno odločbo, ki pa z obravnavanim primerom ni primerljiva, predvsem pa spregleda še številne druge sodne odločbe, v katerih so obravnavani oškodovanci, ki so bili podvrženi podobnemu zdravljenju in nevšečnostim. Tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 777/2009 (kjer je 28 letni moški utrpel podobne poškodbe in bil podvržen podobnemu zdravljenju) prisodilo iz omenjenega naslova 7,9 povprečnih plač. V zadevi opr. št. II Ips 625/2007 je Vrhovno sodišče RS moškemu, ki je poleg poškodb, ki jih je utrpel tožnik, utrpel še zlom leve ključnice, zlom 9. rebra in številne odrgnine po trupu iz omenjenega naslova prisodilo 5,1 povprečnih plač. V precej hujši zadevi, kjer je bil oškodovanec podvržen kar petim operativnim posegom, to je v zadevi opr. št. II Ips 900/2006 pa je Vrhovno sodišče RS oškodovancu prisodilo 9,7 povprečnih plač v RS. Tožena stranka meni, da primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, ki je tudi primerljiva s podobnimi zadevami, v konkretnem primeru znaša največ 7.000,00 EUR. Tudi prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu je, upoštevaje poškodbe in potek zdravljenja, odmerjena previsoko. Tožnik je padel le z drugega klina lestve (torej iz višine manj kot pol metra), zato padec pri tožniku nedvomno ni povzročil hudega strahu. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbo tožnika, ki mu je sodišče verjelo, da je bil strah prisoten eno leto, 4 mesece in 24 dni. Pri tem je spregledalo, da tožnik ob zadnjem zdravniškem pregledu v januarju 2014 zdravnika ni več obiskal. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izvedeniško mnenje v delu, kjer je izvedenec navedel, da strah po opravljenem MRI ni bil več intenziven (pa tega ni upoštevalo). Zato tožena stranka meni, da bi bil ustrezen znesek iz omenjenega naslova največ 1.000,00 EUR. Pri prisoji višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče ne le povsem nekritično sledilo neverodostojni izpovedi tožnika, napačno je ugotovilo tudi dejansko stanje, pri čemer je svojo ugotovitev oprlo na izpovedbo tožnika glede nemožnosti izvajanja številnih aktivnosti. Tako je odškodnina iz omenjenega naslova v višini 12.000,00 EUR odmerjena absolutno previsoko. Vrhovno sodišče RS je oškodovancu, ki ima precej hujše posledice, saj je v nasprotju s tožnikom pri njemu prisotna nestabilnost noge, težave pa ima tudi pri poklekanju, hoji po stopnicah, izstopanju in vstopanju v avto (opr. št. II Ips 777/2009) prisodilo odškodnino v višini 6,8 povprečnih plač. V zadevi II Ips 625/2007 je sodišče v podobnem primeru prisodilo odškodnino v višini 8,6 povprečnih plač. Tožena stranka poudarja, da je primerjava v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 756/2005, katero je opravilo sodišče, neustrezna, saj je šlo v tem primeru za 24 letnega policista specialne policijske enote, ki je utrpel hujše poškodbe kot tožnik, pri čemer je omenjeni oškodovanec za 50 % omejen pri delovnih, športnih in rekreativnih dejavnostih, spoznan je bil za invalida III. kategorije in kot tak spoznan za nesposobnega za delo v svoji enoti ter premeščen na drugo delovno mesto, zaradi česar se počuti degradiranega in trpi hude duševne bolečine. Tako bi bila za tožnika primerna odškodnina največ 7.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da bi naslovno sodišče tožniku iz naslova nematerialne škode lahko prisodilo največ znesek 16.000,00 EUR, ob upoštevanju že plačanega zneska v višini 4.000,00 EUR pa bi tako prisodilo le še znesek 12.000,00 EUR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Stranski intervenient na strani tožene stranke vlaga pritožbo zoper sodbo, ki je v bistvenih sestavinah enaka ali povsem podobna pritožbi tožene stranke, pri čemer se sklicuje tudi na identične primerljive sodbe Vrhovnega sodišča RS. Prav tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek za znesek 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2014 dalje do plačila ter tožniku v plačilo naloži pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine dejansko stanje pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, tožniku pa prisodilo primerno in pravično odškodnino. Pri tem je upoštevalo, da je obstajal 100 % temelj, ki med strankama ni bil sporen. Izvedenec medicinske stroke prim. mag. A.A., dr. med., je v izvedenskem mnenju z dne 17. 2. 2016 opisal poškodbe tožnika po veljavni klasifikaciji in jih označil kot hude telesne poškodbe, čemur pritožnika nista ugovarjala.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju delno zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili tožnik, tožena stranka ter stranski intervenient, po zaslišanju tožnika, po podanem mnenju izvedenca in kasneje izvedene priče travmatologa prim. mag. A.A., dr. med. in po zaslišanju prič B.B., C.C. in D.D. ugotovilo, da med strankama ni bil sporen temelj odškodninske odgovornosti, tako da se je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ukvarjalo le z obsegom in višino nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik ob poškodbi na delu.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v prvem odstavku 179. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se v skladu s 149. členom OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Če nastane škoda iz nevarne stvari ali dejavnosti, zanjo po 150. členu OZ odgovarja imetnik nevarne stvari oziroma tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja. Po določilih 179. člena OZ sodišče odmeri pravično odškodnino, ki pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Po 45. členu ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Delodajalec mora skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati, tako kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi, v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj. - ZVZD-1).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi nesreče pri delu z dne 13. 8. 2012 utrpel sledeče poškodbe: zvin desnega kolena, pretrganje sprednje križne vezi, udarnino sklepnega hrustanca desnega kolena, nateg vezi na notranji strani kolena in poškodbo medialnega meniskusa. Kot je ugotovil izvedenec, je šlo za srednjo energijsko poškodbo, ki se po veljavni klasifikaciji uvršča med hude telesne poškodbe.

10. Sodišče je tožniku za nevšečnosti med zdravljenjem in telesne bolečine prisodilo odškodnino v znesku 14.000,00 EUR, kar predstavlja približno 13,5 kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji, ki je znašala ob odločanju sodišča prve stopnje 1.033,95 EUR. Sodišče prve stopnje je pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno izhajalo iz načela individualizacije, upoštevaje pri tem stopnje in trajanje bolečin glede na konkretne okoliščine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Ob navedenem se pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo, da primerjava v zadevi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 777/2009, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni povsem primerljiva s predmetno zadevo, pri čemer je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 777/2009 utrpel 28 letni moški podobne poškodbe in bil podvržen podobnemu zdravljenju), sodišče pa mu je prisodilo iz omenjenega naslova 7,9 povprečnih plač. V zadevi opr. št. II Ips 625/2007 je Vrhovno sodišče RS moškemu, ki je poleg poškodb, ki jih je utrpel tožnik, utrpel še zlom leve ključnice, zlom 9. rebra in številne odrgnine po trupu iz omenjenega naslova prisodilo 5,1 povprečnih plač. V precej hujši zadevi, kjer je bil oškodovanec podvržen kar petim operativnim posegom, to je v zadevi opr. št. II Ips 900/2006 pa je Vrhovno sodišče RS oškodovancu prisodilo 9,7 povprečnih plač v RS. Tožena stranka meni, da primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kjer se je njegovo stanje tekom zdravljenja poslabševalo, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova 10.000,00 EUR, kar predstavlja približno 9,6 kratnik povprečne neto plače v Republiki Sloveniji.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku za prestani strah pravilno odmerilo 2.000,00 EUR, kar predstavlja približno 1,9 kratnik zadnje objavljene povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji in je znesek primerljiv podobnim zadevam. Sodišče je pravilno ocenilo, da je primarni strah, ki se kaže v strahu za življenje, trajal kratek čas in sicer nekaj sekund, sekundarni strah za izid zdravljenja pa je bil v začetku intenziven, nato je popuščal v intenzivnosti in ponovno naraščal ob zdravstvenih zapletih, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je imel tožnik poškodovano tudi koleno na drugi nogi.

12. Tožniku je sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznalo 12.000,00 EUR kar predstavlja približno 11,6 kratnik povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Pri tem je sodišče ugotovilo, da ima tožnik pri opravljanju svojega rednega dela težave in tudi pri običajnih vsakodnevnih opravilih in to že pri lažjih fizičnih delih doma in v svojem športnem in rekreativnem udejstvovanju probleme, kar mu povzroča psihično trpljenje. Tožnik ima v primeru, ko nekaj časa hodi, občutek, kot da je pijan, v kolenu ga zmanjka, pri čemer mu največjo obremenitev predstavlja streha, saj opravlja delo, kjer je treba poklekniti, klečati, čepeti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 12.000,00 EUR, kar predstavlja 11,6 kratnik povprečne plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji upoštevaje pri tem tudi dejstvo, da je tožnika sprejeti takšnega kot je zaradi njegovega predhodnega zdravstvenega stanja, četudi je njegova poškodba obeh kolen večja od povprečne (teorija jajčne lupine).

13. Skupaj priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 24.000,00 EUR in ob upoštevanju že prejetih 4.000,00 EUR je tožena stranka dolžna tožniku povrniti še 20.000,00 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 4.000,00 EUR (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Tožnik je glede na odločitev pritožbenega sodišča v postopku uspel v višini 58 %, tožena stranka pa v višini 42 %. Ugotoviti je, da je sodišče tožniku pravilno priznalo kot potrebne stroške postopka 2.110,05 EUR, upoštevaje uspeh v pravdi tako tožniku pripada 1.224,00 EUR. Sodišče je toženi stranki pravilno priznalo 1.716,63 EUR, upoštevaje uspeh v 721,00 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškov je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 503,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

15. Tožena stranka je v pritožbenem postopku glede na izpodbijani del uspela v višini 80 %, prav tako stranski intervenient v višini 80 %. Pritožbene stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 1.016,00 EUR, glede na uspeh pritožbe tako znašajo 812,80 EUR. Stroški stranskega intervenienta znašajo skupaj 336,00 EUR, glede na uspeh v pravdi pa 269,00 EUR. Navedene pritožbene stroške postopka je tožnik dolžan povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.