Jedro

Ker je v vsakem od obeh sporazumov o zavarovanju terjatev z zastavo nepremičnin navedena le višina vrednosti vsake od pogodb o finančnem leasingu, do katere je bila ustanovljena hipoteka na dolžnikovih nepremičninah, ne pa konkretni znesek terjatve na dan zapadlosti, notarski zapis ne predstavlja izvršilnega naslova za prijavljene terjatve upnika v stečajnem postopku.

Ni mogoče skleniti maksimalne hipoteke v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa za bodoče in pogojne terjatve. Maksimalna hipoteka služi zavarovanju terjatev, ki nastanejo iz določenega razmerja, pri čemer pa višina teh terjatev ob ustanovitvi hipoteke ni določena. Določen je sicer zgornji znesek maksimalne hipoteke, ki pa ne omogoča sklepa, da se lahko do te višine terjatev tudi izterja, če ob sestavi zapisa ne vemo, kakšna terjatev bo sploh nastala in zato zavezančevo izrecno soglasje z obveznostjo zato ni možno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopni sklep v zvezi s popravnim sklepom v izpodbijanem osmem odstavku 3. točke izreka in v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano 8. alineo (oziroma odstavkom) 3. točke izreka v zvezi s popravnim sklepom ugotovilo, da obstaja izločitvena pravica upnika H. L., d.o.o. iz L. (v nadaljevanju upnik) na 9 komadih strojev po specifikaciji in stečajnemu upravitelju naložilo, da te stvari izroči upniku. Z izpodbijano 1. točko izreka pa je (med drugim tudi) upnika napotilo na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 10.616.102,27 EUR.

2. V pritožbi proti 8. alinei 3. točke izreka izpodbijanega sklepa upnik predlaga takšno odločitev, kot jo je sodišče sprejelo s popravnim sklepom z dne 17.6.2010 (r. št. 74). V pritožbi proti tistemu delu 1. točke izreka, ki se nanaša nanj, pa predlaga delno spremembo napotitvenega sklepa tako, da se za znesek 10.163.569,29 EUR napoti na pravdo stečajnega upravitelja, njega pa „za uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve navedene v zahtevku prijave pod zap. št. 7 v skupni višini 452.532,98 EUR“. Ta predlog je upnik podal podrejeno. Primarno je predlagal, naj sodišče o tem odloči s popravnim sklepom, češ da gre očitno za pomoto; če ne s popravnim sklepom, pa vsaj z dopolnilnim.

3. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti 8. odstavku (alinei) 3. točke izreka

4. Pritožba proti 8. odstavku (alinei) 3. točke izreka ni utemeljena, saj je pomoto v tem delu izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče odpravilo s popravnim sklepom z dne 17.6.2010, ki je bil objavljen 18.6.2010. Na dan vložitve pritožbe (24.6.2010) je bila pomota že sanirana. Ker v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni zaznalo nobenih uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo proti temu delu sklepa kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

K odločitvi o pritožbi proti 1. točki izreka

5. Predlog za izdajo popravnega sklepa je utemeljen samo v primeru, ko gre za odpravo očitnih pisnih ali računskih pomot, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa odločbe z izvirnikom (1. odstavek 328. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pa pritožnik prvostopnemu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, je predlog za izdajo popravnega sklepa neutemeljen. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko primarnemu predlogu upnika ni ugodilo.

6. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo upnikovemu predlogu, naj izda dopolnilni sklep, ki bi se po novem glasil: Stečajni upravitelj se napoti za uveljavitev prerekane terjatve v skupni višini 10.163.529,29 EUR na pravdo, za uveljavitev zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane terjatve pod zap. št. 7 prijave v višini 452.532,98 EUR pa se upnik napoti na pravdo. Dopolnilni sklep namreč sodišče izda takrat, kadar ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti (1. odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Z vlogo z dne 22.1.2010 je upnik v stečajnem postopku prijavil terjatev v višini 10.616.102,27 EUR. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev stečajnega upravitelja z dne 1.6.2010, pa je razvidno, da je to terjatev stečajni upravitelj v celoti prerekal. Ker je sodišče prve stopnje za celotno prerekano terjatev na pot pravde napotilo upnika, je predlog za izdajo dopolnilnega sklepa neutemeljen. Na 11. strani svoje „prijave terjatve“ je v 7. točki upnik v okviru zahtevka za plačilo 10.616.102,27 EUR prijavil tudi terjatev (po eni od pogodb) v višini 452.532,98 EUR. Ker je torej ta terjatev prijavljena v okviru zatrjevanega seštevka terjatev v višini 10.616.102,27 EUR, pritožbeno sodišče ne najde podlage za upnikov predlog, naj se njega napoti na pravdo zaradi ugotovitve zneska v višini 452.532,98 EUR ali za izdajo dopolnilnega sklepa v zvezi s tem zneskom. V pritožbi namreč pritožnik niti z besedo ne pojasni tega svojega predloga.

7. Upnik je za svoje terjatve do dolžnika, ki izvirajo iz nesporno sklenjenih 9 pogodb o finančnem leasingu, z dolžnikom pred notarjem sklenil 2 sporazuma o zavarovanju denarnih terjatev z zastavo nepremičnin. S tema dvema sporazumoma so bile zavarovane terjatve iz vsake od 9 pogodb, vsakič v višini pogodbeno dogovorjenega finančnega leasinga. V prijavi je upnik navedel, da je skladno s pogodbenimi določili odstopil od leasing pogodb zato, ker je dolžnik zamujal s plačili ter skladno s splošnimi poslovnimi pogoji pripravil obračun, pri čemer da je upošteval neplačane obroke po anuitetnem načrtu, diskontirane nezapadle obroke ter zamudne obresti za prepozno plačane zneske ter seštevek skupne vrednosti po posameznih pogodbah na dan odstopa leasing pogodb (25.8.2009) ter v celoti neplačane terjatve prijavil v stečajnem postopku.

8. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je za stečajnega upravitelja sporna višina prijavljenih terjatev. Zato se pojavi vprašanje izvršljivosti notarskega zapisa, v katerem je znesek obveznosti po višini med pravdnima strankama sporen, saj je bila z notarskim zapisom zavarovana vrednost pogodbenega zneska vsake posamezne pogodbe o finančnem leasingu, ne pa terjatev tožeče stranke do tožene na dan odstopa od pogodbe. Če bi takemu sporazumu priznali lastnost izvršilnega naslova, bi dolžnika prikrajšali za ugovor nastanka pravice, kamor spada npr. med drugim ugovor, da je upnikov zahtevek po višini pretiran. Takih ugovorov namreč dolžnik v izvršilnem postopku ne more uveljavljati. Drugače povedano, če bi bil stečajni upravitelj napoten na pot pravde, bi lahko uveljavljal le tiste ugovore, ki jih ima dolžnik v izvršilnem postopku in tiste, ki se nanašajo na nastanek izvršilnega naslova, ne pa tistih, s katerimi bi oporekal nastanku terjatve (po višini). Doslej je bilo že judicirano, da ni mogoče skleniti maksimalne hipoteke v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa za bodoče in pogojne terjatve. Maksimalna hipoteka je posebna oblika hipoteke, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve ali terjatve jamči nepremičnina. Služi zavarovanju terjatev, ki nastanejo iz določenega razmerja, pri čemer pa višina teh terjatev ob ustanovitvi hipoteke ni določena. Določen je sicer zgornji znesek maksimalne hipoteke, ki pa ne omogoča sklepa, da se lahko do te višine terjatev tudi izterja, če ob sestavi zapisa ne vemo, kakšna terjatev bo sploh nastala in zato zavezančevo izrecno soglasje z obveznostjo zato ni možno (primerjaj VSL II Ip 1220/2008 in Miha Juhart, 6. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, LJ 2008, stran 15). Ker je v vsakem od obeh sporazumov o zavarovanju terjatev z zastavo nepremičnin navedena le višina vrednosti vsake od pogodb o finančnem leasingu, do katere je bila ustanovljena hipoteka na dolžnikovih nepremičninah, ne pa konkretni znesek terjatve na dan zapadlosti, notarski zapis ne predstavlja izvršilnega naslova za prijavljene terjatve upnika v stečajnem postopku. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na pot pravde za ugotovitev obstoja prerekane terjatve napotilo upnika, ne pa stečajnega upravitelja.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da niti pritožba proti 1. točki izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa tega dela sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZPPSL).